Jedro

Podjem lekarne je nastal in se razvijal v času zakonske zveze toženca in S. S., z delom vsaj enega od zakoncev, zato vložek posebnega premoženja lahko vpliva le na velikost deleža zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranja pa položaja posebnega premoženja in tudi ne vpliva na višji delež na posameznem premoženju.

Ker je terjatev tožnice nastala v času formalnega obstoja zakonske zveze, je dokazno breme, da je zakonska skupnost dejansko prenehala, v celoti na tožencu. Gre za izjemo od ureditve režima zakonske zveze, kot jo opredeljuje ZZZDR, ki jo je treba obravnavati restriktivno.

Toženec svoji odgovornosti za vtoževano obveznost nasprotuje tudi iz razloga, ker naj bi terjatev tožnice prenehala zaradi zakonskih učinkov začetka stečajnega postopka. Po določilu 261. člena ZFPPIPP veljata namreč terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika za pobotani, če ne gre za terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka. V takšnem primeru stečajni upnik terjatve ni dolžan prijaviti v stečajnem postopku. V obravnavani zadevi iz predloženih listin izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki ji stečajni upravitelj ni nasprotoval, prerekal pa jo je drug upnik, in sicer družba C., d. o. o., katere družbenik je (v postopku neprerekano) tudi toženec. Omenjena družba je bila napotena, da v roku 30 dni vloži tožbo na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve po drugem odstavku 302. člena ZFPPIPP. V postopku je bilo neprerekano, da takšne tožbe napoteni upnik ni vložil, zato terjatev po četrtem odstavku citiranega člena velja za priznano. To izključuje tezo, da je prenehala s pobotom. Tako ugotovljeno terjatev je stečajni upravitelj dolžan upoštevati pri glavni razdelitvi ter je upnik pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase. Ugovor toženca o zakonskem pobotu je tako neutemeljen iz že omenjenega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu kot solidarno odgovornemu (bivšemu) zakoncu njene dolžnice S. S. naložilo plačilo zneska 92.339,64 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe, ter plačilo pravdnih stroškov v višini 8.800,51 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi vztraja, da v času nastanka dolga med njim in S. S. ni več obstajala življenjska in ekonomska skupnost, saj je zakonska zveza razpadla. Opozarja, da v zvezi s tem sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo zgolj na razloge pritožbenega sodišča, zaradi česar mu je kršilo pravico do pritožbe. Povzema ugotovitve sodišča, nanizane v sodbi s 30. 8. 2016, ki so ob enakem dejanskem stanju drugačne kot v izpodbijani sodbi, pri čemer dokazne ocene sodišče ni opravilo. Izpostavlja posamezne izpovedbe prič in listinske dokaze, ki niso bili ocenjeni. Izrecno navaja, da je že v maju 2013 stopil v stik z odvetnikom M. R., da vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, česar sodišče ni preverilo in omenjene priče ni zaslišalo. Meni, da bi sodišče moralo ugotavljati, kdaj pred izdajo sodbe je zakonska zveza dejansko prenehala, saj brez njenega neobstoja tudi formalno ni razveze. Vztraja, da prenehanje zakonske zveze ni in ne more biti odvisno od tega, kaj si tretji mislijo o njenem obstoju ali neobstoju. Sodišče ni navedlo, na kateri pravni podlagi je od nekdanjih zakoncev zahtevalo formaliziranje prenehanja zakonske zveze in ni pojasnilo, na kakšen način se določila o formalizaciji zakonske zveze uporabijo ob njenem dejanskem prenehanju. Ugotovitev, naj bi toženec in S. S. nasproti tretjim osebam nastopala kot eno in na ta način ustvarjala vtis partnerskega odnosa, je sodišče podkrepilo z zaslišanjem Ž. H. in pisno izjavo G. J. Omenjena o kvaliteti odnosov med tožencem in njegovo takratno ženo nista bila seznanjena. Poleg tega sodišče ni imelo zakonske podlage, da bi vpogledalo v pisno izjavo G. J. in jo prebralo, saj pogoji iz 236. a člena ZPP niso bili izpolnjeni, ker je tožeča stranka umaknila dokaz z njegovim zaslišanjem. Sodišče je glede obstoja elementov zakonske zveze zmotno uporabilo materialno pravo. Vsi pogoji iz 13. člena ZZZDR morajo biti izpolnjeni kumulativno in če zgolj eden izmed njih ni izpolnjen, zakonska zveza ne obstaja. Sklicuje se na sodno prakso VS RS II Ips 225/2009, II Ips 121/2008 in II Ips 355/2003, jo delno povzema in komentira. Zaključuje, da je nepravilno stališče sodišča, ki je pravno varstvo tretjih oseb in njihovo domnevno zaznavo postavilo nad vse osnovne komponente zakonske skupnosti (notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti) in toženca ter njegovo nekdanjo soprogo prisililo v razmerje, v katerem nista bila, saj sta se odtujila in prenehala funkcionirati kot zakonca.

Toženec vztraja pri ugovoru, da je X. lekarna posebno premoženje S. S. Opozarja, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar narekuje njeno razveljavitev. Podjem X. lekarne se je začel uresničevati iz posebnega premoženja, to je darila staršev, ki je bilo dano z namenom zagotovitve osnovnih sredstev. Na podlagi tega darila je S. S. izvršila prva ravnanja v smeri odprtja lekarne in usposobila prostore za opravljanje dejavnosti ter pridobila koncesijo. Pravni režim navedenega premoženja je odvisen izključno od okoliščin v trenutku nastanka premoženjske celote in se ne more spremeniti, ne glede na to, ali se je kasneje poslovanje morebiti financiralo tudi s krediti. Zato obveznosti financiranja podjema s krediti bremenijo posebno premoženje. Sklicuje se na Zakon o lekarniški dejavnosti glede pogojev za pridobitev koncesije in poudarja, da so materialni pogoji za opravljanje lekarniške dejavnosti edino ustrezni prostori. Pogoji za nastanek podjema X. lekarne so bili izpolnjeni, ko je bila S. S. podeljena koncesija, edini materialni pogoj pa je bil izpolnjen iz njenega posebnega premoženja – darila staršev. Sklicuje se na odločbe VS RS II Ips 625/2006, II Ips 285/1998 in II Ips 120/2009. Toženec vztraja, da je vtoževana terjatev prenehala zaradi učinkov pobota zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad S. S. Graja odločitev sodišča, da je tožnica vstopila v vsa pravna razmerja, pravice in obveznosti družbe S., d. d. Vprašanje, katero premoženje je bilo predmet prenosa, je v sferi tožeče stranke, ki dokaznemu bremenu ni zadostila, kar pomeni, da zavarovanja niso bila predmet prenosa. Sodišče je zmotno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Postavlja se tudi vprašanje aktivne legitimacije, saj je toženec opozarjal, da tako tožnica kot družba S., d. d., več kot očitno špekulirata z delitvenim načrtom in izčlenitvijo, z namenom, da bi prikrili, v čigavi premoženjski sferi je obveznost, ki je predmet sodnega postopka pod opr. št. III P 2713/2013. V tej zadevi tožnica navaja, da je imetnica terjatve v višini 92.387,77 EUR, v postopku III P 2713/2013 pa take trditve postavlja družba S., d. d. Ker tožnica ni odgovorila na vse v postopku podane navedbe toženca glede aktivne legitimacije, te ni uspela izkazati. Zmotna je odločitev sodišča, da sta si podpisnici Dogovora o zavarovanju terjatev in Sporazuma o zavarovanju terjatve dogovorili, da so zavarovane tudi bodoče terjatve upnika. Pravno podlago vnovčenja zavarovanj lahko predstavljajo zgolj Sporazumi, ne pa Dogovor. Iz Sporazuma izhaja, da so bile terjatve do zavarovalnic, torej tudi do ZZZS in Vzajemne, odstopljene zgolj in izključno v zavarovanje dolga v višini 449.590,31 EUR in v višini 271.424,60 EUR. Sodišče v zvezi z ugotavljanjem vsebine pravnega posla in razlage pogodb ni dopustilo vprašanj zakonitemu zastopniku, s čimer je zagrešilo kršitev pravdnega postopka. Stečajni upravitelj je ob terjatvi navedel, da mora upnik uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja terjatve, torej terjatev ni bila priznana. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani se pod opr. št. III P 2713/2013 vodi sodni postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali terjatev tožeče stranke obstoji ali ne. Opozarja na predlog stečajnega upravitelja za prekinitev postopka v pravdi zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice. Če priznanje terjatve ni brezpogojno, je jasno, da je ta sporna. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja subjektivnih mej sodnih odločitev. Tudi če bi stečajni upravitelj terjatev priznal, se to na toženca ne more nanašati. V primeru začetka stečaja zakon izrecno določa ex lege materialnopravno pobotanje, s tem pa medsebojna terjatev preneha. Zmotni so razlogi sodišča, da toženec ni izkazal veljavne sklenitve Pogodbe o poslovnem sodelovanju in Aneksa iz leta 2013. Med strankama ni bilo sporno, da sta bila pogodba in omenjeni aneks podpisana, sporno je bilo zgolj, ali sta bila tožnici poslana ali ne. Toženec je sam predložil podpisano pogodbo in aneks, kar izključuje ugotovitev, da naj bi bila dokumenta podpisana za potrebe te pravde. Takrat je poslovanje potekalo relativno nemoteno in je X. lekarna imela interes, da je S., d. d., njen dobavitelj. S. je ponudbo umaknil julija 2013, ko so se že kazale težave v poslovanju in posledično v možnosti poplačila, do tega ravnanja pa je nedvomno prišlo zaradi tega, ker se je tožnica zavedala, da ima težave z zavarovanji. Pogodba iz leta 2013 namreč ni bila omenjena. Pogodba je bila sklenjena z dnem podpisa pogodbenih strank, torej z 18. 2. 2013. 3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

O ugovoru aktivne legitimacije

5. Tožnica zoper toženca kot solidarnega dolžnika na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR uveljavlja terjatev, za katero ima zoper njegovo (bivšo) ženo S. S. že pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, in sicer sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183157/2013 z 20. 11. 2013 (priloga A 4 spisa). Ta odločba predstavlja vez med tožničinim upravičenjem in obveznostjo toženčeve bivše žene do plačila v tej pravdi vtoževane terjatve. S tem je nedvomno podana tožničina aktivna legitimacija in so pritožbene navedbe, ki slednjo relativizirajo, sklicujoč se na neizkazanost prenosa terjatev in zavarovanj družbe S., d. d., na tožnico, neutemeljene. Iz navedenega razloga se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje.

O ugovoru posebnega premoženja

6. Toženec v pritožbi vztraja, da je bil podjem X. lekarne posebno premoženje S. S., saj se je začel uresničevati z denarjem, ki ga je pridobila od staršev kot darilo za zagotovitev osnovnega kapitala, namenjenega začetku poslovanja. Prvostopna sodba se je v razlogih glede tega pravno odločilnega vprašanja sklicevala na razlago, ki jo je podala v obrazložitvi sodbe P 385/2014-I s 30. 8. 2016.1 Vsebino obrazložitve sodne odločbe določa 324. člen ZPP, ki ga je potrebno glede na skopost določbe razlagati v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba in s tem njena obrazložitev mora biti tako popolna, da jo je mogoče preizkusiti. Zgolj na podlagi obrazložitve sodbe mora biti strankam in višjemu sodišču omogočeno spoznanje, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe.2 Sklicevanje na prejšnjo sodbo, ki je bila povrhu razveljavljena in ne obstoji več, standardov obrazloženosti sodne odločbe ne izpolnjuje. Ker predstavlja vprašanje posebnega premoženja pravno odločilno dejstvo, je s tem sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je med drugim narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče v zvezi s toženčevimi pritožbenimi navedbami zgolj dodaja, da je v obravnavani zadevi odločilno, da je podjem X. lekarne nastal in se razvijal v času zakonske zveze toženca in S. S., z delom vsaj enega od zakoncev, zato vložek posebnega premoženja lahko vpliva le na velikost deleža zakoncev na skupnem premoženju, ne ohranja pa položaja posebnega premoženja in tudi ne vpliva na višji delež na posameznem premoženju.3 Pritožbeni tezi, da bi za ohranitev položaja posebnega premoženja X. lekarne zadoščala zgolj ugotovitev dejstva, da je S. S. pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti glede najema ustreznega prostora zagotovila z darilom staršev, zato ni mogoče slediti.

O prenehanju zakonske skupnosti

7. Ključni obrambni ugovor toženca v postopku je, da zaradi dejanskega prenehanja zakonske skupnosti vtoževana obveznost ni nastala v zvezi s skupnim premoženjem. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zadostilo standardu obrazloženosti svoje odločbe tudi glede tega vprašanja, saj v njej ni dokazne ocene in posledično tudi ne razlogov o odločilnih dejstvih, temveč je sodišče zgolj povzelo ugotovitve pritožbenega sodišča (9. točka izpodbijane sodbe). Zato je strankama odvzelo možnost, da bi spoznali, ali se je sodišče seznanilo z njunimi argumenti in katere je štelo za relevantne, s tem pa jima je onemogočilo učinkovito vlaganje pravnih sredstev. Sodišče prve stopnje je osrednji del dokaznega postopka namenilo ugotavljanju dejstev o obstoju zakonske skupnosti toženca in S. S., saj je bil eden od temeljnih očitkov tožnice prav ta, da je bil razvezni postopek zgolj fiktiven in namenjen izigravanju upnikov. Kljub izvedbi dokazov z zaslišanjem prič, pridobitvijo pisnih izjav prič in vpogledom v številne listine, je dokazna ocena v celoti izostala. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nosilnih razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti, prav tako je sodišče kršilo tudi strankino pravico do izjave. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

8. Ker je terjatev tožnice nastala v času formalnega obstoja zakonske zveze, je dokazno breme, da je zakonska skupnost dejansko prenehala, v celoti na tožencu. Gre za izjemo od ureditve režima zakonske zveze, kot jo opredeljuje ZZZDR, ki jo je treba obravnavati restriktivno. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem toženca, da pravni učinki zakonske zveze prenehajo obstajati že takrat, kadar manjka vsaj eden od elementov, ki skladno s 13. členom ZZZDR definirajo zakonsko zvezo. Vse običajne zakonske zveze imajo obdobja večje in manjše povezanosti, trdnosti, njihove oblike so lahko medsebojno bistveno različne, od čustveno močnih, do odtujenih, od zvez, kjer zakonca ves čas bivata zgolj skupaj, do takšnih, kjer se tekom let osamosvojita in del dopustov, vikendov preživljata ločeno. Vse takšne skupnosti so praviloma običajne zakonske zveze in povzročajo zakonsko predvidene učinke. Zato tudi pritožbeno sklicevanje na odločbe sodišč, v katerih te ugotavljajo obstoj izvenzakonske skupnosti, ni ustrezno. Prav volja strank, da svoj odnos formalizirajo s sklenitvijo zakonske zveze, ima namreč odločilno težo za nastop pravnih posledic. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovljenem postopku opraviti celovito oceno izvedenih dokazov in na podlagi slednje zaključiti, ali je v času nastanka vtoževane terjatve že prišlo do dejanskega razpada življenjske skupnosti v takšni meri, da bi bilo mogoče govoriti zgolj o formalnem obstoju zakonske zveze. Materialnopravni pojem življenjske skupnosti iz 3. člena ZZZDR, ki je element zakonske zveze, bo torej sodišče moralo opredeliti z vsebino konkretnega razmerja med zakoncema, pri čemer bo moralo upoštevati, da njen neobstoj pomeni izjemo, ki jo mora v tem primeru dokazati toženec.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo odvetnika M. R. glede trenutka njunega sestanka za vložitev razvezne tožbe, pritožbeno sodišče dodaja, da toženec opustitve izvedbe tega dokaza ni pravočasno grajal, zato te kršitve v pritožbi ne more več uveljavljati (286. b člen ZPP). V zvezi z dokazom s pričo G. J. pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnica z izjavo, podano na naroku 1. 6. 2016, da umika dokazni predlog z zaslišanjem priče G. J., ni umaknila dokaznega sredstva s pričo, temveč je zgolj nadomestila dokaz z zaslišanjem priče, ki na narok ni prišla, z njeno izjavo, ki jo je sodišče sprejelo. Glede na toženčevo zahtevo po zaslišanju priče bi sodišče prve stopnje moralo skladno s šestim odstavkom 236. a člena ZPP pričo tudi neposredno zaslišati. To relativno kršitev določb pravdnega postopka bo lahko odpravilo v ponovnem sojenju.

O prenehanju terjatve zaradi pobota

9. Toženec svoji odgovornosti za vtoževano obveznost nasprotuje tudi iz razloga, ker naj bi terjatev tožnice prenehala zaradi zakonskih učinkov začetka stečajnega postopka. Po določilu 261. člena ZFPPIPP veljata namreč terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika za pobotani, če ne gre za terjatvi nastali po začetku stečajnega postopka. V takšnem primeru stečajni upnik terjatve ni dolžan prijaviti v stečajnem postopku. V obravnavani zadevi iz predloženih listin4 izhaja, da je tožnica v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki ji stečajni upravitelj ni nasprotoval, prerekal pa jo je drug upnik, in sicer družba C., d. o. o., katere družbenik je (v postopku neprerekano) tudi toženec. Omenjena družba je bila napotena, da v roku 30 dni vloži tožbo na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve po drugem odstavku 302. člena ZFPPIPP. V postopku je bilo neprerekano, da takšne tožbe napoteni upnik ni vložil, zato terjatev po četrtem odstavku citiranega člena velja za priznano. To izključuje tezo, da je prenehala s pobotom. Tako ugotovljeno terjatev je stečajni upravitelj dolžan upoštevati pri glavni razdelitvi ter je upnik pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase. Ugovor toženca o zakonskem pobotu je tako neutemeljen iz že omenjenega razloga, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na obširne pritožbene navedbe glede vprašanja zakonitega vnovčenja zavarovanj, povezanega z veljavnostjo Pogodbe o poslovnem sodelovanju in Aneksa iz leta 2013, ter vpliva Dogovora o zavarovanju terjatev na vprašanje vnovčevanja neobstoječih zavarovanj. Dodaja zgolj, da iz prilog sodnega spisa C, ki se nanašajo na zadevo II P 2713/2013, v povezavi s končnim seznamom preizkušenih terjatev, izhaja, da bo v primeru uspeha stečajne dolžnice v prej navedenem postopku glede preveč vnovčenih zavarovanj, ki se vodi zoper družbo S., d. d., (in ne zoper tožnico), priznana tudi terjatev te družbe v enakem znesku 508.533,88 EUR oziroma z obrestmi v višini 524.748,70 EUR. To kaže na nasprotnost terjatve stečajne dolžnice oziroma toženca kot solidarnega dolžnika do družbe S., d. d., ki je tudi po navedbah samega pritožnika terjatve dejansko vnovčevala. Zato toženec s sklicevanjem na pravdno zadevo III P 2713/2013 ne more spremeniti zaključka, da ima terjatev tožnice zaradi nevložitve tožbe upnika C., d. o. o., na ugotovitev njenega neobstoja status priznane terjatve.

Sklepno

10. Glede na že opisane kršitve pravdnega postopka zaradi neobrazloženosti sodne odločbe kot posledice golega sklicevanja na razloge predhodno razveljavljene odločitve sodišča prve stopnje in na razloge pritožbenega sodišča, zaradi česar ob odsotnosti dokazne ocene in argumentacije o pravno odločilnih dejstvih te ni mogoče preizkusiti, hkrati pa je strankam okrnjena polna pravica do pritožbe, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ob tem ocenjuje, da vrnitev zadeve temu sodišču ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak bi bil postopek ravno z novim sojenjem pred pritožbenim sodiščem, ki bi terjalo ponovitev in neposredno izvedbo dokaznega postopka, občutno podaljšan (drugi odstavek 354. člena ZPP). Hkrati bi bila z ugotavljanjem celotnega sklopa pravno relevantnih vprašanj in njihovo subsumpcijo pod pravno normo šele na pritožbeni stopnji bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe.

11. Ker je odločitev o stroških neločljivo povezana z uspehom pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V 8. točki izpodbijane sodbe sodišče zapiše: "Kot je bilo pojasnjeno in ugotovljeno že v prvem sojenju, podjetniško premoženje, ki ga zakonec ustvari z delom v času trajanja zakonske zveze, spada v skupno premoženje zakoncev, v okvir takšnega premoženja pa lahko sodi tudi lekarniška dejavnost, ki jo zasebniki opravljajo na podlagi podeljene koncesije, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svojo razlago o tem glede obravnavanega primera, podano v 11., 12. in 13. točki obrazložitve sodbe P 385/2014-1 s 30. 8 2016." 2 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 367/1995. 3 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 23672008 in II Ips 830/2008 4 Sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v St 2372/2013 z 9. 9. 2014, list. št. A28.