Jedro

Potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku, pač pa tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje ali ne. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor nove dolžnice.“

II. Upnik mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti novi dolžnici 34,27 EUR EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom ugodilo ugovoru nove dolžnice z dne 14. 5. 2014 in predmetni izvršilni postopek ustavilo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžnica dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa poravnati upniku nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 41,84 EUR brez obresti, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev v II. točki izreka se pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), še posebej pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbenem predlogu se zavzema za razveljavitev izpodbijanega dela sklepa. Pojasni, da je sodišče prve stopnje njenemu ugovoru ugodilo, zato je v zvezi s stroškovno odločitvijo neutemeljeno sklicevanje sodišča na razloge iz odločitve Višjega sodišča v Mariboru II Ip 261/2013, kjer pa je bil ugovor zavrnjen. Upniku so bili stroški odgovora na ugovor neutemeljeno priznani. Po njenem bi moralo sodišče upoštevati splošno pravilo uspeha v postopku po določbi 154. člena ZPP in ne petega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki splošnega pravila ne ukinja. Meni, da dejstva, ki jih je upnik navajal v odgovoru na ugovor ne predstavljajo relevantnih okoliščin, ki bi jih sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi glede ustavitve izvršbe in bi bili potrebni za izvršbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkušalo pravilnost izpodbijanega dela sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 istega zakona ter 15. členom ZIZ.

5. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru nove dolžnice in predmetni izvršilni postopek ustavilo, svojo odločitev o nadaljnjih izvršilnih stroških pa oprlo na določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Ocenilo je, da je bila vložitev upnikovega odgovora na dolžnikov ugovor z dne 4. 6. 2014 potrebna za varstvo njegovih pravic in njegovega položaja v izvršilnem postopku. Stroške v zvezi z njegovo sestavo je štelo za potrebne v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, do povračila katerih je upnik upravičen.

Takšnim razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje ne pritrjuje.

6. Uvodoma jo pojasniti, da določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških postopka po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti.(1) Ker je upnik v odgovoru na ugovor dolžnice priglasil stroške, je sodišče prve stopnje o njihovi utemeljenosti (”potrebnosti”) pravilno odločalo na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ.

7. Slediti je obrazložitvi sodišča prve stopnje, da se (ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku, pač pa tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje ali ne. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.

8. Glede na navedeno ter listine v spisu, je ugotoviti, da odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom ni bila odvisna od navedb upnika v odgovoru na ugovor. Bistvo ugovornih navedb nove dolžnice je namreč bilo, da je kot oseba, na katero je po smrti zapustnice (dolžnice) prešlo premoženje, ki je ostalo brez dedičev, že poplačala druge upnike do višine vrednosti podedovanega premoženja po 142. členu Zakona o dedovanju, s čimer obveznost zapustnice (dolžnice) po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ ni prešla nanjo. Nova dolžnica je zatrjevala in izkazala, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, da je obveznost izpolnila, zato ni pogojev, da bi se predmetni izvršilni postopek nadaljeval. Nova dolžnica se je s takšnimi ugovornimi navedbami uspela razbremeniti odgovornosti za plačilo neplačane terjatve upnika, zato vložitev odgovora na ugovor, v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje, ni bila potrebna za varstvo upnikovih pravic in njegovega položaja v izvršilnem postopku. Pa tudi sicer upnik v odgovoru na ugovor ni navedel relevantnih okoliščin, ki bi jih sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi in zaradi česar bi bili njegovi stroški potrebni, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja nova dolžnica, saj je zgolj nasprotoval vrstnemu redu poplačila drugih upnikov ter vztrajal pri svojem poplačilu iz zapuščine, s čimer ni uspel izpodbiti navedb nove dolžnice v ugovoru. Ob tem tudi ni spregledati, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje enaka, četudi upnik na ugovor nove dolžnice ne bi odgovoril in bi sodišče prve stopnje na podlagi prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ štelo navedbe nove dolžnice v ugovoru za resnične. Po pojasnjenem je bilo potrebno odločiti, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

9. Ker je sodišče prve stopnje napravilo zmoten materialnopravni zaključek, da so stroški upnika v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ za izvršbo potrebni, je sodišče druge stopnje na podlagi 15. člena ZIZ v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu - II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

10. Nova dolžnica je s pritožbo uspela, zato ji je upnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ ter 41. členom Zakona o odvetniški tarifi). Novi dolžnici je glede na sporno vrednost ter priglašene stroške priznati za sestavo pritožbe 33,60 EUR (tar. št. 27/6 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife - OT) ter 2 % materialnih stroškov (13. člen OT), kar znaša skupaj 34,27 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je upnik dolžan povrniti novi dolžnici v roku 8 dni.

Op. št. (1) : Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010.