Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre za spor o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (točka 2a v prvem odstavku 7. člena ZDSS‑1). Gre torej za neocenljivo zadevo s področja socialne varnosti. Predmet presoje je namreč dokončna odločba tožene stranke izdana v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici tožnika za povračilo stroškov zdravljenja v Avstriji. V tem primeru torej ne gre za premoženjski spor, kot so le-ti urejeni v drugem odstavku 7. člena ZDSS-1. Pri tem je pomembna tudi določba 71. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo. Ker je šlo v predmetni zadevi za spor o pravicah, tožniku ni bilo potrebno plačati takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi stroškovni sklep (III. točka izreka) sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.794,49 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 12. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. V preostalem (to je glede plačila zneska 2.162,75 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.957,24 EUR od 23. 9. 2016 do 29. 12. 2016) je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.674,46 EUR stroškov postopka, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka, torej zoper stroškovno odločitev, je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 900 točk za štiri pripravljalne vloge, 450 točk za naroke dne 13. 11. 2019, 4. 3. 2020 ter 28. 8. 2020, 150 točk za vloge z dne 2. 12. 2019, 16. 1. 2020 in 18. 2. 2020 ter 31 točk za materialne stroške. Sodišče je štelo, da gre za spor o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in s tem za neocenljivo zadevo. Po mnenju tožnika je sodišče zmotno razlagalo določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)1. V konkretnem primeru namreč ne gre za neocenljivo zadevo, saj tožnik dajatveno uveljavlja točno določen denarni znesek. Ves čas postopka je tudi izrecno navajal vrednost spornega predmeta, to pa je 10.957,24 EUR s pp. Tudi samo sodišče v sodbi navaja, da je odločilo o zahtevku po višini, saj je razpolagalo s cenami zdravstvenih storitev v javni mreži in je višino lahko odmerilo že z uporabo materialnega prava. Zaradi navedenega tako ni mogoče uporabiti točke 1 (b) Tarifne št. 15 OT, temveč bi moralo sodišče stroške odmeriti upoštevaje točko 1 (č) Tarifne št. 15 OT v povezavi s točko 1 Tarifne št. 18 OT, ki se uporablja za ocenljive zadeve. Tako izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča2. Sodišče neupravičeno tudi ni upoštevalo vloge z dne 28. 10. 2019, saj ni šlo zgolj za ponavljanje dosedanjih trditev. Pooblaščenka tožnika je za pripravo te vloge morala prebrati pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 9. 10. 2019 ter pripraviti odgovor. K vlogi je priložila tudi 4 dodatne dokaze. Vloga je tako kot vse druge vloge tožnika posledica neupravičenega zanikanja upravičenosti do zahtevanega zneska. Tožnik je tako moral sam predlagati in izvajati dokaze ter se opredeljevati do številnih vlog tožene stranke. Pri preostalih treh pripravljalnih vlogah z dne 2. 12. 2019, 16. 1. 2020 ter 18. 2. 2020, ki jih je sodišče upoštevalo le kot dopise in vrednotilo zgolj s 50 točkami na vlogo, pa tožnik poudarja, da gre prav tako za odgovore na navedbe tožene stranke in njene dokazne predloge ter za navedbe podane glede na izid izvedbe posameznih dokazov. V vlogi z dne 2. 12. 2019 je tako tožnik zaradi pasivnosti tožene stranke predlaga nadaljnje listinske dokaze in se obrazloženo opredelil glede nadaljnjih neutemeljenih dokaznih predlogov tožene stranke. V pripravljalnih vlogah z dne 16. 1. 2020 in 18. 2. 2020 pa gre za pripravljalne vloge, ki jih je pooblaščenka tožnika pripravila na izrecen poziv naslovnega sodišča. Tožnik je odgovarjal in se opredeljeval glede številnih listin, ki jih je takrat prvič dobil. Sodišče pri presoji narave omenjenih vlog ni upoštevalo dela pooblaščenke tožnika, ki je bilo potrebno za branje in obravnavanje obsežne listinske dokumentacije, prejete s strani sodišča, nadalje dejstva, da sta bili vlogi poslani na poziv sodišča ter dejstva, da je do obeh pripravljalnih vlog prišlo izključno zaradi neupravičenih dejanj tožene stranke, ki do zadnjega ni želela izplačati tožniku zneska, do katerega je bil upravičen. S pravilno uporabo določb OT bi moralo sodišče priznati 400 točk za tožbo, 400 točk za zastopanje na prvem naroku dne 19. 6. 2019, 600 točk za pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2019 in 4. 9. 2019, 600 točk za naroke dne 13. 11. 2019, 4. 3. 2020 in 28. 8. 2020 ter 1800 točk za pripravljalne vloge z dne 9. 10. 2019, 28. 10. 2019, 2. 12. 2019, 17. 12. 2019, 16. 1. 2020 in 18. 2. 2020. Priznati bi moralo tudi pripadajoče stroške v višini 2 % od vrednosti do 1000 točk in 1 % nad to vrednostjo, in sicer od vsakega procesnega dejanja posebej in ne od seštevka vseh stroškov, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V tem primeru bi moralo priznati 76 točk. Upoštevaje stroške sodnih prevodov, kot jih je sodišče že ugotovilo v izpodbijanem sklepu, bi moral skupen znesek priznanih stroškov znašati 3.135,17 EUR in ne zgolj 1.857,83 EUR. Tožnik odločitev o stroških izpodbija tudi iz razloga, da sodišče ni pravilno uporabilo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4. Po tretjem odstavku 154. člena ZPP namreč sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V tem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za uporabo navedene določbe. Kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje je tožnik v postopku zmagal z uspehom čez 90 %, pri čemer je po temelju uspel v celoti (100 %). Ker glede utemeljenosti zahtevka po višini niso nastali posebni stroški, bi morala tožena stranka tožniku v celoti povrniti stroške, kot jih tožnik uveljavlja s pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožniku povrne 3.135,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre za spor o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (točka 2a v prvem odstavku 7. člena ZDSS‑1). Gre torej za neocenljivo zadevo s področja socialne varnosti. Predmet presoje je namreč dokončna odločba tožene stranke izdana v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno o pravici tožnika za povračilo stroškov zdravljenja v Avstriji. V tem primeru torej ne gre za premoženjski spor, kot so le-ti urejeni v drugem odstavku 7. člena ZDSS-1. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v številnih zadevah, ki jih med drugim navaja tudi že sodišče prve stopnje. Pri tem je pomembna tudi določba 71. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo. Ker je šlo v predmetni zadevi za spor o pravicah, tožniku ni bilo potrebno plačati takse. Pritožbeno sodišče tako tudi v drugi zadevi (Psp 191/2020) v primeru, ko gre za zdravljenje v tujini, navaja, da gre za spor o pravici, in da se v takem primeru taksa ne plača. Tudi v sporni zadevi je sodišče z vmesno sodbo najprej odločilo po temelju, torej o sami pravici, nato pa še o višini tožbenega zahtevka, pri čemer pa s tem narava samega spora ni bila v ničemer spremenjena. Še vedno gre za spor o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V zadevi Psp 342/2019, ki jo omenja pritožba, gre za drugačno zadevo, kajti tam je bilo sporno vprašanje glede vrnitve zneska 34.232,11 EUR. Šlo je torej za premoženjski spor po drugem odstavku 7. člena ZDSS-1 in je bilo torej potrebno tudi stroške odmeriti po 1.č točki Tarifne št. 15 OT v zvezi s točko 1 Tarifne št. 18. 6. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno za štiri pripravljalne vloge priznalo štirikrat po 225 točk, torej skupaj 900 točk. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj ni priznalo nagrade za sestavo vloge z dne 28. 10. 2019. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre namreč za ponavljanje predhodnih stališč, kot so bila razvidna iz predhodnih pripravljalnih vlog. V tem primeru ne gre za potreben strošek. Za vloge z dne 2. 12. 2019, 16. 1. 2020 in 18. 2. 2020 pa je prvostopenjsko sodišče prav tako utemeljeno presodilo, da gre za kratke dopise ter za vsak dopis posebej priznalo 50 točk. 7. Prav tako je pravilno priznalo 31 točk za materialne stroške (2 % od vrednosti do 1000 točk in 1 % nad to vrednostjo). Odločilo je skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT, kjer je določeno, da izdatke iz prejšnjega (drugega) odstavka lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk pa še 1 % od presežka nad 1000 točk. Gre za skupno vrednost storitve, kar pomeni, da je potrebno sešteti vse točke, ne pa upoštevati vsako storitev zase in od nje odmeriti materialne stroške, za kar se v pritožbi zavzema tožnik.

8. Glede uspeha tožnika v postopku, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik po temelju uspel v višini 100 %, po višini pa 80,3 %. Tožniku je bilo namreč prisojenih 8.794,49 EUR, medtem ko je zahteval plačilo 10.957,24 EUR. Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo povprečje uspeha po temelju in uspeha po višini ter odločilo, da je tožnik uspel v višini 90,13 %. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je taka odločitev pravilna. V tem primeru namreč ni mogoče šteti, da tožnik ni uspel v relativno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. S tem pa tudi ni podano stanje, kot ga ureja tretji odstavek 154. člena ZPP, kajti ne gre za sorazmerno majhen del tožbenega zahtevka in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami. 2 Glej Psp 342/2019 z dne 20. 2. 2020. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.