Jedro

Presoja pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestovanjem.

Izrek

Pritožbi 1. in 2. tožencev zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 2. odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na ime tožnikov na nepremičninah, parc. št. 575/5 in 575/8, obe k.o. P., zavrne, - v II. točki izreka pa tako, da se višina stroškov tožeče stranke, ki so jih dolžni povrniti toženci, zniža za 10,74 EUR.

V ostalem se pritožba 1. in 2. tožencev, v celoti pa pritožba 3. tožencev zoper sodbo zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi (v 1. odstavku I. točke izreka in v preostanku II. točke izreka).

Pritožbi 1. in 2. tožencev zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da so stroške tožeče stranke dolžni povrniti le 3. toženci (dediči po pok. S. P.).

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta tožnika solastnika nepremičnin, parc. št. 575/5 in 575/8, obe k.o. P., in sicer tožnik do ¾ in tožnica do ¼. Tožencem je naložilo tudi izstavitev ustrezne zk listine, na podlagi katere bi bil v zemljiški knjigi mogoč njun vpis, in jim naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 2.255,13 EUR.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da tožeči stranki povrnejo še stroške v znesku 55,63 EUR.

Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta 1. in 2. toženca. Uveljavljata relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj sodišče ni opravilo materialno procesnega vodstva, ki bi ga moralo, pritožnika ni opozorilo, da naj si vzameta pooblaščenca, prezrlo pa tudi tožbeni zahtevek 2. toženke. Uveljavljata absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je bila v posledici navedenih relativnih kršitev pritožnikoma odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Nepopolno pa je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo priče P., zoper katerega bi moralo uporabiti tudi sankcije, ni opravilo ogleda na kraju samem in ker 2. toženki ob zaslišanju ni postavljajo ustreznih vprašanj. Njena izpovedba tudi ni v ničemer v nasprotju z njenimi trditvami, pisna izjava P. L. pa ni verodostojna, vprašljiva je njena vsebina in ali je to dejansko njegova izjava ali le podpis na vnaprej pripravljenem zapisu. Meni, da vsebina kupoprodajne pogodbe ne nudi podlage za sklep, da so bile prodane tudi vtoževane parcele, ravno nasprotno izhaja tudi iz zgodovinskega izpiska zemljiške knjige. Sodišče je opustilo dolžno dokazno oceno, zaslišane priče pa tudi niso vedele nič povedati o tožnikovi dobri veri. Prezrlo je navedbe tožene stranke, da so še vedno plačevali javne dajatve za sporne nepremične, kar kaže na vsaj sporno lastništvo predmetnih parcel. Moralo bi uporabiti določbe 3. odstavka 30. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o pretrganju zastaranja, saj tožnik od tožene stranke ni nikoli zahteval takšnih pravnoposlovnih ravnanj, na podlagi katerih bi se lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik, pravna prednica tožene stranke pa je njegovi brezplačni posesti in rabi nasprotovala. Tožbeni zahtevek na izstavitev zk listine je neutemeljen, v ostalem nedoločen, odločitev o deležih tožnikov pa brez obrazložitve. Meni, da ni razvidno, kako je sodišče prišlo do tako visokih stroškov postopka, napačno pa je od vseh priznanih stroškov priznalo 2% materialne stroške. Sklepno podajata svoje videnje zadeve, predlagata spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in zahtevata povrnitev stroškov pravdnega postopka.

3. toženci po svojem pooblaščencu v pritožbi zoper sodbo navajajo, da je sodba nesklepčna in brez razlogov, nima niti ustrezne podlage niti obrazložitve, posledično pa je ni mogoče preizkusiti. Nesprejemljivo je, da 3. toženci niso poimensko navedeni, zato je sodba tudi neizvršljiva. V času vložitve pokojnik ni bil več lastnik predmetnih nepremičnin, iz listinske dokumentacije pa izhaja, da tožnika nista bila dobroverna. Menijo, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni omogočilo sodelovanja D. P., niti opravilo ogleda, sodelovanja pa ni omogočilo niti toženi stranki. 3. toženci niso povzročili nobenih stroškov in nikomur ničesar ne dolgujejo, saj niso nič podedovali. Graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Predlagajo spremembo sodbe in zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

1. in 2. toženca v pritožbi zoper sklep po svoji pooblaščenki navajata, da sklep ni obrazložen, da ni solidarne odgovornosti tožencev za povrnitev stroškov in da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglašata stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbe predlaga zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

Pritožba 1. in 2. tožencev zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba 1. in 2. tožencev zoper sklep je utemeljena, pritožba 3. tožencev zoper sodbo pa je neutemeljena.

Tožnika zatrjujeta, da sta na podlagi priposestvovanja postala solastnika parc. št. 575/5 in 575/8, obe k.o. P. (v nadaljevanju sporne nepremičnine), in sicer tožnik do ¾ in tožnica do ¼.

Glede na zatrjevanje tožeče stranke in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, od kdaj sta tožnika imela sporno nepremičnino v posesti (že od leta 1976), pravno podlago odločitve predstavljajo določbe o priposestvovanju Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in ZTLR, saj se je 20- oziroma 10-letna priposestvovalna doba iztekla že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) leta 2003. ZTLR, podobno pa tudi ODZ, pri čemer je bila 30-letna priposestvovalna doba iz ODZ skrajšana na 20 let že po načelnem mnenju razširjene seje ZVS št. 30/86 dne 4. 4. 1960 (Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9-12), je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi to po preteku 10-ih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20-ih let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Ob tem je sodna praksa upoštevala, da je dobroveren ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Dobrovernosti ni le, če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (1).

Toženci so (bili) solastniki sporne nepremičnine in v sporu zaradi priposestvovanja niso enotni sosporniki, saj je naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti na različne načine za posameznega od njih, zato se učinek pravdnih dejanj, ki jih opravi drug sospornik, ne razteza na preostale tožence (196. člen ZPP).

K pritožbi 1. in 2. tožencev zoper sodbo

285. člen ZPP sodišču nalaga, da postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo (materialno procesno vodstvo). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dolžnega materialno procesnega vodstva ni opustilo.

Tožene stranke so vložile odgovor na tožbo, v katerem so podale vse ustrezne navedbe, ki bi, v kolikor bi bile potrjene z dokazi, narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka (to so navedbe o tem, da toženci niso lastniki spornih nepremičnin in o nedobrovernosti toženca). V potrditev svojih navedb so predlagale zaslišanje strank, vpogled v listine tožnikov, kasneje pa je s pripravljalnimi vlogami 2. toženka predlagala še vpogled v zk izpiske, kopije katastrskega načrta in zaslišanje priče D. P.. O nepopolnosti njihovih navedb in dokaznih predlogov tako ni mogoče govoriti. O njihovi utemeljenosti pa bo več povedano v nadaljevanju. Ob odsotnosti te kršitve, tudi ni mogoče govoriti o nadalje z odsotnostjo materialnega procesnega vodstva utemeljevani absolutni bistveni kršitvi pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo 1. in 2. tožencema sodelovanje v postopku (tako s pisnimi vlogami, kot z ustnimi navajanji na narokih, ki se jih 1. toženec ni udeleževal) nedvomno omogočeno, 1. in 2. toženca pa morata nositi breme lastne neaktivnosti, v kolikor tega nista izkoristila. Glede na popolnost njunih navedb tudi ni bilo potrebe po pojasnjevanju s strani sodišča, da naj si 1. in 2. toženca pridobita pomoč kvalificiranega pooblaščenca. Drži sicer, da sodišče ni odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki ga je 2. toženka postavila v pripravljalni vlogi z dne 26.02.2002, ker pa o njem z izpodbijano sodbo ni odločeno, ni predmet pritožbene presoje in to ni moglo vplivati na njeno pravilnost in zakonitost (1. odstavek 339. člena ZPP), bo pa o tem moralo sodišče prve stopnje odločiti v nadaljevanju.

Ne drži niti, da bi sodišče prve stopnje zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dokazni predlog z zaslišanjem D. P., na katerega se sklicuje pritožba, je bil sicer res podan pravočasno. D. P. naj bi bil po zatrjevanju tožene stranke lastnik spornih nepremičnin že pred vložitvijo tožbe. Vprašanje lastništva sporne nepremičnine, je vprašanje materialnega prava, ki je po pravilu iura novit curia v domeni sodišča. Toženci so sicer predložili prodajne pogodbe, ker pa se za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah zahteva tudi vpis v zemljiško knjigo (2), te za prenos ne zadostujejo. D. P. pred vložitvijo tožbe ni dosegel vpisa v zemljiško knjigo (kakor je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska za sporne nepremičnine), zato ni pridobil lastninske pravice na spornih nepremičninah, tožeča stranka pa je svoj položaj po vložitvi tožbe zavarovala tudi z zaznambo spora. Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije 1. in 2. tožencev se je tako izkazal za neutemeljenega. V kolikor pa pritožba meni, da bi lahko priča P. izpovedala o nedobroverni posesti tožnikov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile prodajne pogodbe sklenjene leta 1999, tožeča stranka sama je tudi priznavala, da so jo na neutemeljeno posest spornih nepremičnin opozarjali potencialni kupci okoli leta 2000, kar vse pa je že po preteku 20-letne priposestvovalne dobe (ki je tekla do leta 1996) in na odločitev ne more vplivati. Da pa bi priča P. tožnika na neutemeljeno uporabo in posest opozarjala že prej, tožena stranka ni niti zatrjevala, navedb pa z izvedbo dokazov ne more nadomestiti. Glede na povedano, odsotnost zaslišanja priče P. ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kakor tudi ne neizvedba ogleda na kraju samem, saj brez izvedenca ustrezne stroke, ki ga 1. in 2. toženca nista predlagala, ni mogoče ugotoviti, na kateri parc. leži gospodarsko poslopje. Kot pa bo pojasnjeno v nadaljevanju, to tudi ni bistveno za odločitev.

Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve ni oprlo na zakonito (na veljavnem pravnem naslovu temelječo) 10-letno posest spornih nepremičnin tožnikov, pač pa na dobroverno 20-letno posest, saj nepremičnina, parc. št. 575/5 (iz katere sta nastali sporni nepremičnini), v pisni prodajni pogodbi z dne 29.06.1976 in aneksu k njej z dne 06.11.1976, ni zajeta. Dobra vera tožnika (kasneje tudi tožnice, ki je njegova pravna naslednica) je temeljila na izkazanem dogovoru s prodajalci, ki so mu pokazali, da mu prodajajo celotno sporno zemljišče. Takšen zaključek ne izhaja zgolj iz tožnikove izpovedbe, pač pa tudi iz pisne izjave g. L.. Glede te, 1. in 2. toženca navedb o tem, da naj bi bila vprašljiva njena vsebina in prava volja podpisnika, tekom postopka na prvi stopnji nista podala, navedbe 3. tožencev pa so bile podane že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, brez da bi svoje prepozno navajanje 3. toženci opravičili. Tudi sicer teh navedb toženi stranki ni uspelo z ničemer izkazati. Glede na to, da priposestvovanje tožnikov ne temelji na zakoniti posesti, tudi sama vsebina prodajne pogodbe, o kateri obširno navajata pritožnika, v tem kontekstu ni bistvenega pomena. Te narave pa nimajo niti navedbe v zvezi s plačevanjem javnih dajatev, saj to na lastništvo nepremičnin nima vpliva.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila posest sporne nepremičnine tožnikov dobroverna. Dobroverna posest se domneva tako po paragrafu 328 ODZ kot po 72. členu ZTLR. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je na tožencih, ki pa sodišča niso uspeli prepričati, saj golih navedb o nedobrovernosti tožnikov, ki naj bi bila opozorjena na svoje nezakonito zasedanje nepremičnine s strani njihove pravne prednice M. P. in tudi z njihove strani, niso z ničemer dokazali. Zaslišanje 2. toženke ni njihovih zatrjevanj v ničemer potrdilo, saj o odločilnih dejstvih (dobroverni posesti tožnikov) ni vedela ničesar povedati, čeprav je to možnost imela. Dolgoletno neovirano posest tožnikov pa so potrdile tudi zaslišane priče, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, glede na to, da si njihove izpovedbe o neovirani posesti tožnikov niso bile v nasprotju, tej pa ob svojem zaslišanju ni nasprotovala niti 2. toženka, zato sodišču tudi ni bilo potrebno posebej obrazlagati, zakaj šteje pričanje posamezne priče za verodostojno ali zakaj ne. Nihče od tožencev tekom postopka tudi ni nasprotoval zahtevani ugotovitvi solastninske pravice tožnika do ¾ in toženke do ¼, zato sodišču teh dejstev ni bilo potrebno ugotavljati. Ker pa se toženki v njeno priposestvovalno dobo všteva tudi dobroverna posest tožnika, niti ni pomembno od kdaj točno ima posest na spornih nepremičninah.

Utemeljeno pa pritožba graja odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem predstavlja originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v tem primeru ni konstitutivne, pač pa le deklaratorne narave. V takšnih primerih dajatveni zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila ni potreben, stranka pa predlaga vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga. Ni pa pripisati utemeljenosti pritožbenim navajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe o pretrganju priposestvovanja, saj 1. in 2. toženca nista niti zatrjevala, niti z ničemer izkazala, da bi zahtevala pravno varstvo svoje lastninske pravice na spornih nepremičninah, kar velja tudi za njihove pravne prednike, tožniku pa ob dokazani dobrovernosti tudi ni mogoče očitati, da bi moral sodno varstvo zahtevati on, saj z lastninsko pravico tožencev sploh ni bil seznanjen. Nasprotno, ravno o tem je bil v opravičljivi zmoti. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče v izreku navesti podlago, na kateri temelji lastninska pravica tožnikov, saj so te okoliščine dejanske narave in v izrek sodbe ne sodijo.

Pritožnika grajata tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Stroške je tožeča stranka priglasila na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 19.02.2009, sodišče prve stopnje pa jih je skladno s tem priznalo in je njegovo odločitev mogoče preizkusiti. Je pa pri tem prezrlo določbo 3. odstavka 13. člena Odvetniške tarife, ki določa, da se izdatki v pavšalnem znesku v višini 2% priznajo le do skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, nad tem pa v višini 1%. Skladno s tem je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in tožeči stranki priznalo 2% izdatke le od 1.000 točk, od preostalih 1950 točk pa v višini 1% in iz tega naslova priznalo le 39,5, namesto 59 odvetniških točk, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Ustrezno temu je za 10,74 EUR (19,5 x 0,459 + 20%DDV) znižalo znesek pravdnih stroškov, ki so jih toženci dolžni povrniti tožniku.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri odločanju o tožbenem zahtevku za izstavitev zk listine in pri odmeri stroškov pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi 1. in 2. tožencev in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka te odločbe (5. točka 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

K pritožbi 3. tožencev zoper sodbo Pritožba 3. tožencev uveljavlja, da je sodba neizvršljiva, ker 3. toženci niso navedeni. Tudi v kolikor bi bilo temu tako, bi bilo to 3. tožencem lahko le v korist, zato v tem delu s pritožbo ne morejo uspeti.

Ne drži niti, da 3. toženci niso dolžni povrniti pravdnih stroškov tožeče stranke, ker naj jih ne bi povzročili. 3. toženci so kot dediči po pok. S. P. vstopili tudi v njegov procesni položaj v tem postopku, po vstopu pa so tožbenemu zahtevku nasprotovali in mu nasprotujejo tudi še v pritožbi. Ker s svojim nasprotovanjem niso uspeli in ker to ni dolg zapuščine, ampak njihov dolg, so tožeči stranki pravdne stroške dolžni povrniti ne glede na to, ali so po pokojnem podedovali aktivo ali ne.

Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, niti za prvotno toženo 3. toženo stranko S. P. ne drži, da bi svoj solastninski delež že pred vložitvijo tožbe prodal D. P., niti pokojnik, niti njegovi neznani dediči, pa z ničemer niso dokazali slabe vere tožeče stranke, ki je tudi zaslišanje priče P. (ki ni stranka postopka in ga zato ne varuje pravica do izjave) in oprava ogleda na kraju samem, ne bi mogla potrditi. O teh in ostalih očitkih pritožbe je bilo povedano tudi že pri obrazložitvi odločitve k pritožbi 1. in 2. tožencev zoper sodbo.

V preostanku pa pritožba povečini neobrazloženo in brez konkretnih očitkov uveljavlja bistvene kršitve pravdnega postopka, za katere pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju s samimi seboj ali z izrekom, ni nerazumljiva in jo je mogoče preizkusiti. 3. toženci pa tudi zatrjevane kršitve pravice do kontradiktornega postopka niso konkretizirali.

Glede na to, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), tožeči stranki pa z odločitvijo sodišča prve stopnje ni bila kratena nobena ustavno zagotovljena pravica, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi 1. in 2. tožencev zoper sklep Stroški začasnega zastopnika, katerih plačilo je z izpodbijanim sklepom naloženo vsem tožencem, se ne nanašajo na 1. in 2. toženca, saj se ne raztezajo na pravdna dejanja, ki bi jih sama opravila, zato bremenijo le 3. tožence (4. odstavek 161. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbi 1. in 2. tožencev zoper sklep ugodilo in sklep spremenilo tako, da so te stroške dolžni povrniti le 3. toženci (dediči po pok. S. P.) – 3. odstavek 365. člena ZPP.

O pritožbenih stroških Ker sta 1. in 2. toženca s pritožbo uspela le glede tožbenega zahtevka za izstavitev zk listine in z majhnim delom glede stranske terjatve (stroškov pravdnega postopka), 3. toženci pa s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožeči stranki so sicer nastali stroški za odgovor na pritožbo, za katerega pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da ni v ničemer prispeval k pritožbeni presoji, posledično pa ti stroški niso bili potrebni in jih zato tožeča stranka krije sama (155. člen ZPP).

(1) Primerjaj M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 263 – 265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, stran 112. (2) 49. člen SPZ, pred tem pa 33. člen ZTLR.