Jedro

Protipravnost kot element kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ mora biti objektivno podana in storilec se je mora zavedati. V konkretnem primeru je sodišče pri presoji tega elementa izhajalo iz kriterija "odraslega, povprečno razgledanega človeka", pri katerem obstaja zavest o tem, da klicanje na komercialne telefonske številke vedeževalk, kar pomeni opravljanje zasebnih telefonskih pogovorov, ki nimajo nobene povezave z izpolnjevanjem službenih zadolžitev, ni dovoljeno.

Na podlagi ugotovitve, da si je obsojenka v svojstvu prodajalke z opravljanjem zasebnih telefonskih pogovorov protipravno prilastila za 285.121,00 SIT telefonskih impulzov na škodo podjetja, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je s takim ravnanjem obsojenka storila kaznivo dejanje poneverbe in ne kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ, katerega bistvo je v neupravičeni uporabi denarja, vrednostnih papirjev ali kakšne druge stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. N.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 14.2.2003 obs. N.V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ. Po 51. členu istega zakonika ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev ter posebni pogoj, da plača oškodovani družbi B.T. S. d.d. premoženjskopravni zahtevek v znesku 245.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do dneva plačila v enem letu od pravnomočnosti sodbe dalje. Naložilo ji je plačilo premoženjskopravnega zahtevka navedeni oškodovani družbi v znesku 245.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do dneva plačila, po 96. členu KZ pa je odločilo, da je dolžna plačati denarni znesek 39.671,00 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem. Prav tako je odločilo, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 9.6.2004 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo 80.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenkin zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek oziroma spremeni obe odločbi tako, da obsojenko oprosti krivde in kazni, eventualno pa vrne pred drugostopenjski senat v ponovno odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije deloma ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi pod točko II določen dodatni pogoj, s katerim je obsojenki naloženo, da plača oškodovani družbi B.T. S. d.d. premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti nadomesti z rednimi oziroma običajnimi obrestmi, v ostalem pa zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti s sodbo zavrne kot neutemeljeno ob spoznanju, da niso podane kršitve ZKP, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da gre v obravnavanem primeru za civilni delikt, na kar kažejo objektivne in subjektivne okoliščine, zahteva nakazuje, da obsojenkino dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja poneverbe in s tem na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

V nasprotju s tem stališčem je sodišče glede na opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje pravnomočna sodba in glede na pravilno presojo ugotovljenih odločilnih dejstev, utemeljeno zaključilo, da ima obsojenkino dejanje vse bistvene sestavine navedenega kaznivega dejanja. Na takšno presojo ne morejo vplivati okoliščine, na katere opozarja zahteva, nanašajo pa se na dejstvi, da zoper obsojenko podjetje ni vložilo odškodninske tožbe ter da sta se kazenski in disciplinski postopek uporabljala le za prisiljevanje, da bi podpisala dokument o tehnološkem višku. Pa tudi sicer gre za dejanske okoliščine, ki jih zahteva presoja drugače kakor pravnomočna sodba. To pa pomeni, da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Utemeljena tudi ni trditev zahteve, da za obstoj tega kaznivega dejanja manjka predvsem element protipravnosti, ker ni bilo izrecne prepovedi telefonskih klicev te vrste in ker je obsojenka hotela plačati svoj del klicev ter slednje direktno nakazala firmi z dopisom z dne 6.1.2000. Protipravnost kot element kaznivega dejanja poneverbe mora biti objektivno podana in storilec se je mora zavedati. Ko je sodišče ugotavljalo obstoj protipravnosti, je imelo v vidu okoliščino, na katero se sklicuje zahteva, vendar je pri presoji tega elementa izhajalo iz kriterija "odraslega, povprečno razgledanega človeka", pri katerem obstaja zavest o tem, da klicanje na komercialne telefonske številke vedeževalk, kar pomeni opravljanje zasebnih telefonskih pogovorov, ki nimajo nobene povezave z izpolnjevanjem službenih zadolžitev, ni dovoljeno. Ob vseh ostalih ugotovljenih dejstvih je zato sodišče utemeljeno sklepalo, da je bilo obsojenkino ravnanje protipravno in da se je protipravnosti tudi zavedala.

Kolikor zahteva ne soglaša s presojo dejanskih okoliščin, ki zadevajo možnost dostopa ostalih zaposlenih do telefona in obsojenkino priznanje telefonskih klicev v omejenem obsegu ter dejstvo, da je nekdo v času njenega letnega dopusta klical na isto komercialno številko in da ni neposrednega dokaza za obsojenkine klice, v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Slednje velja tudi za navedbe, da "sodišči pri obsojenki nista izkazali" namena oškodovanja oziroma prilastitvenega namena, da je vprašljiva njena seznanjenost z visoko ceno komercialnih klicev, da je bila obsojenka v izredni psihični situaciji zaradi pritiskov v službi, da je prav zaradi tega opravila nekaj klicev na komercialno linijo ter da je skušala povrniti, kar je bilo iz njene strani zakrivljeno in plačati svoj del škode. Po drugi strani je sodišče navedlo razloge o tem, zakaj šteje za dokazano, da je s telefonske številke v trgovini oškodovane družbe na komercialni liniji v letu 1999 opravila klice le obsojenka in nihče drug. Nakazovanje zahteve da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ni utemeljeno.

Zahteva prav tako prikazuje, da je sodišče nepravilno uporabilo kazenski zakon (4. točka 372. člena ZKP). Navaja, da bi sodišče lahko obsojenkino dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje neupravičene uporabe po 246. členu KZ. Pri tem izhaja iz trditve, da sodišče obsojenki ni dokazalo prilastitvenega namena.

Sodišče je ugotovilo, da si je obsojenka v svojstvu prodajalke z opravljanjem zasebnih telefonskih pogovorov protipravno prilastila za 285.121,00 SIT telefonskih impulzov na škodo T. d.d. S. Zato je tudi utemeljeno zaključilo, da je s takim ravnanjem obsojenka storila kaznivo dejanje poneverbe in ne kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. členu KZ, katerega bistvo je v neupravičeni uporabi denarja, vrednostnih papirjev ali kakšne druge stvari. Okoliščina, da je obsojenka po odkritju kaznivega dejanja ponudila delno plačilo telefonskih impulzov, ob vseh ostalih ugotovljenih dejstvih ne omogoča sklepanja, da je šlo le za neupravičeno uporabo. Ker je sodišče pravilno pravno opredelilo obsojenkino dejanje, ni kršilo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena KZ. Uporaba določbe 3. odstavka 245. člena KZ je vezana na drugačne dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo v tej zadevi sodišče. Zato tudi ni bilo podlage za pravno opredelitev obsojenkinega dejanja po tej določbi.

Zahteva tudi navaja, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, saj ni "obrazložitve zakonskih zamudnih obresti". Slednjih obsojenka ni dolžna kriti, ker je s pisno izjavo z dne 6.1.2000 bila pripravljena povrniti škodo za neupravičene klice in od takrat dalje ni bila v zamudi s plačilom. Meni, da bi sodišče moralo napotiti oškodovanko na pravdo, ker ni imelo dovolj opore za odločanje o premoženjsko pravnem zahtevku nasploh.

S temi navedbami zahteva izpodbija odločbo o premoženjsko pravnem zahtevku (ne pa kršitve kazenskega zakona v zvezi z dodatnim pogojem, določenim v pogojni obsodbi). Oškodovana družba je uveljavljala premoženjskopravni zahtevek v znesku 245.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 dalje do dneva plačila. Sodišče je glede na pooblastilo določbe 2. odstavka 105. člena ZKP odločilo, da je obsojenka dolžna plačati priglašeni premoženjskopravni zahtevek. Odločitev je tudi ustrezno obrazložilo in zato pravnomočni sodbi ni mogoče očitati odsotnosti tozadevnih razlogov in s tem tudi ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Z navajanjem okoliščin, zaradi katerih obsojenka naj ne bi bila dolžna plačati zakonitih zamudnih obresti, pa zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. N.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).