Jedro

Pritožbo tožeče stranke (zdravstvenega doma), s katero le-ta izpodbija odločbo o podelitvi koncesije z razlogi, ki se nanašajo na mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini (5. in 95. člen ZZDej), je treba obravnavati, saj se s tem posega v pravico ali pravno korist tožeče stranke (zdravstvenega doma) kot poglavitnega nosilca te mreže.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za zdravstvo Republike Slovenije z dne 13.12.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla pritožbo tožeče stranke proti odločbi Sekretariata za družbene dejavnosti in finance občine z dne 1.10.1993, s katero je navedeni prvostopni organ s tem datumom podelil koncesijo za opravljanje osnovne zobozdravstvene dejavnosti za območje občine v ordinaciji J.M., dr. stom., (prizadeta stranka v tem upravnem sporu). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 49. člena in 1. odstavka 239. člena ZUP. Tožena stranka meni, da materialni predpis ne opredeluje pravic, obveznosti ali pravnih koristi tožeče stranke pri podeljevanju koncesij zasebnim zdravstvenim delavcem. Zakon o zdravstveni dejavnosti namreč pri odločanju o koncesiji v 42. členu določa, da koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo, s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravstvo. V postopku odločanja sodelujeta tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pristojna zbornica, ki je v konkretnem primeru Zdravniška zbornica Slovenije. V navedenem primeru sta oba organa o podelitvi koncesije dala pozitivno mnenje. Iz citirane določbe zakona je razvidno, da v primeru podeljevanja koncesij ni predvideno sodelovanje zdravstvenega doma. Ker je zavarovanje pravic ali pravnih koristi v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, pogoj za priznanje lastnosti stranskega udeleženca in s tem stranke v postopku in ker Zakon o zdravstveni dejavnosti tega interesa za zdravstveni dom ne določa, je tožena stranka ravnala v skladu s 1. odstavkom 239. člena ZUP in zavrgla pritožbo tožeče stranke.

V tožbi tožeča stranka oporeka stališču tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj izdaja koncesije za opravljanje osnovne zobozdravstvene dejavnosti na območju občine pomeni razširitev obstoječe mreže javne zdravstvene službe na območju te občine, katere nosilec je tožeča stranka. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z določbo 94. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti in dejansko pomeni poseg v pravice in interes tožeče stranke, saj širjenje javne zdravstvene mreže, ob nespremenjenem številu uporabnikov, dejansko pomeni krčenje obsega storitev posameznih izvajalcev javne zdravstvene mreže. Da izdaja koncesije za opravljanje osnovne zobozdravstvene dejavnosti dejansko posega v pravice in koristi tožeče stranke kot nosilca osnovne znanstvene dejavnosti, dokazuje tudi dejstvo, da je prvostopni organ pred izdajo koncesije zaprosil za soglasje Zdravstveni dom in se pri tem skliceval na navodila tožene stranke. Pri tem tudi poudarja nelogičnost takšnega ravnanja, saj namreč ni logično, da organ občine prosi za soglasje za podelitev koncesije na območju te občine drug Zdravstveni dom in ne Zdravstveni dom oziroma tožečo stranko, katere ustanovitelj je Skupščina te občine. Na podlagi vsega navedenega trdi, da v postopku podelitve koncesij za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti vsekakor obstajata njen pravni interes in korist. Zato izpolnjuje pogoje za stranskega udeleženca in s tem tudi stranke v upravnem postopku.

Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka dodatno še navaja: Ne glede na določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki s tem, da ne opredeljuje pravic, obveznosti in pravnih koristi zdravstvenega doma v postopku podeljevanja koncesij zasebnim zdravstvenim delavcem, zdravstvenemu domu po ZUP ne priznava lastnosti stranke, tožena stranka ugotavlja, da zdravstveni dom pri tem dejansko ima interes, vendar pa mora ta interes zastopati občina. Občina je ustanovitelj zdravstvenega doma in je kot nosilec primarne zdravstvene dejavnosti dolžna skrbeti za javno zobozdravstveno varstvo odraslih in otrok tudi s podeljevanjem koncesij zasebnim zdravstvenim delavcem. Zaradi tega je tožena stranka pri svoji odločitvi ravnala v skladu z 239. členom ZUP in je pritožbo tožeče stranke zavrgla, ne da bi se opredelila glede vsebine pritožbe tožeče stranke proti prvostopni odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Odločitev tožene stranke o zavrženju pritožbe tožeče stranke ni pravilna in zakonita.

Tožeča stranka po presoji sodišča izkazuje ne le dejanski ampak tudi pravni interes, da bi bila stranka v postopku podelitve koncesije prizadeti stranki. Tožeča stranka se namreč v tožbi utemeljeno sklicuje na prehodni določbi 94. člena citiranega zakona o mreži javne zdravstvene službe, z navedbo, da ta podelitev na območju občine pomeni razširitev obstoječe mreže javne zdravstvene službe, katere nosilec je sama. Po teh določbah: deluje mreža javne zdravstvene službe do sprejema plana zdravstvenega varstva največ v obstoječem obsegu (1. odstavek); do sprejema meril za mrežo javne zdravstvene službe ni dovoljeno investirati v nove prostorske zmogljivosti (2. odstavek).

Citirani določbi sta v prehodnem obdobju, ko še ni bil sprejet plan zdravstvenega varstva in ko v občini še ni sprejeta mreža javne zdravstvene službe na primarni ravni, kar tudi ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, obvezni ne le za občino kot tisto, ki bi to mrežo morala določiti in zagotoviti (5. člen citiranega zakona), temveč tudi za tožečo stranko, ki je nosilec te mreže. Širitev mreže javne zdravstvene službe mimo navedene zakonske določbe pa lahko vpliva ne le na dejanski temveč tudi na pravni položaj tožeče stranke. Zato tožena stranka ni smela zavreči pritožbe tožeče stranke proti citirani prvostopni odločbi in jo bo morala v ponovnem postopku obravnavati (2. in 3. odstavek 239. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).