Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je dokazala, da je zmanjšan vpis dijakov in posledično manjši finančni priliv s strani ministrstva botroval dejanski spremembi organizacije pri toženi stranki, zaradi katere je postalo delo tožnice v spornem študijskem letu v polovičnem obsegu nepotrebno, tožnica pa ob odpovedi ni želela sprejeti nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi lahko ohranila njeno delovno mesto vsaj za ta polovični obseg. Pritožbene navedbe, ki nasprotujejo smotrnosti izvedene reorganizacije so neutemeljene, saj ni v presoji sodišča, ali je bila reorganizacija smotrna ali ne.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2017 nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 7. 6. 2018 ni prenehalo in ji na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2009 še traja, tako da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas do vrnitve na delo izplačati neto nadomestila plače v skupnem znesku 1.286,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih zneskov, specificiranih v izreku sodbe sodišča prve stopnje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da sodba ne vsebuje dokazne ocene, saj so nekateri ugovori tožnice ostali nerazčiščeni. Predvsem je sodišče spregledalo revizijsko poročilo Računskega sodišča RS, s katerim je tožnica dokazovala finančne nepravilnosti pri poslovanju tožene stranke ter da je imela tožena stranka zadostna finančna sredstva, da bi lahko obdržala tožničino delovno mesto. Tožnici je bila nepravilno vročena odpoved po A.A. Tožnica ni bila pravilno in pravočasno obveščena o predvidenih kadrovskih spremembah, ker bi po določbah Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS morala biti obveščena 8 dni pred sprejemom odločitve ravnatelja in Sveta zavoda. Sodišče je prezrlo določbe ZOFVI, po katerih mora ravnatelj obvestiti sindikat in Svet zavoda o razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka namreč Sveta zavoda o tem ni obvestila. Prav tako bi moral ravnatelj po določbi 116. člena ZOFVI pisno obvestiti ministrstvo, pristojno za šolstvo, o razlogih za prenehanje potreb po delu delavca, tožena stranka pa tega ni storila. Tožnici je bila pred odpovedjo ponujena možnost dopolnjevanja šolske obveznosti na Osnovni šoli B., do katere bi tožnica potovala v eno smer uro in pol, sodišče pa ni obrazložilo, ali bi tožnica morala sprejeti ponujeno možnost ali pa je ravnala pravilno, ko je takšno ponudbo zavrnila. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, kako je možno, da je bil učni načrt za šolsko leto 2017/2018 sprejet šele oktobra 2017, tožena stranka pa je tožnici že avgusta 2017 podala odpoved na podlagi tega učnega načrta. Utemeljuje, da je tožena stranka namenoma ukinila učne ure zgodovine v posameznih programih, v šolskem letu 2017/2018 je sicer obstajala potreba po zadostnem obsegu učnih ur zgodovine, ki bi tožnici omogočila ohranitev delovnega mesta. Pritožbi prilaga urnik tožene stranke za šolsko leto 2018/2019, iz katerega izhaja, da tožena stranka v tem šolskem letu izvaja tedensko 20 učnih ur zgodovine, torej polno delovno obvezo za vsaj enega profesorja zgodovine. Tožena stranka pa se za to šolsko leto ni odločila tožnice ponovno zaposliti, ampak zgodovino zdaj poučujejo učitelji iz drugih področij. Razlog, da je tožnica dobila odpoved, je njeno opozarjanje na finančne nepravilnosti pri toženi stranki v zvezi z izdajanjem faktur za plačilo šolskih izletov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in s stališči sodišča prve stopnje.
6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev za presojo zakonitosti poslovnega razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za takšno presojo niso bistvene ugotovitve Računskega sodišča RS, ki je potrditvah tožnice ugotovilo določene nepravilnosti v finančnem poslovanju tožene stranke. Ključno je, da je šlo pri toženi stranki dejansko za bistveno zmanjšan vpis v šolskem letu 2017/2018 in zmanjšan obseg finančnih sredstev, kar je vplivalo na organizacijo dela pri toženi stranki, to pa je privedlo do zmanjšanja razpoložljivih učnih ur za učiteljico zgodovine, torej tožnico. V pritožbi izpostavljena ugotovitev Računskega sodišča RS, da je tožena stranka pri poslovnih bankah deponirala 667.263,00 EUR v nasprotju s predpisi o javnih financah, namreč ne izključuje ekonomskega razloga iz odpovedi glede zmanjšanja proračunskih sredstev zaradi manjšega vpisa.
7. Da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali je tožnica ravnala pravilno, ko ni sprejela s strani tožene stranke ponujeno možnost dopolnjevanja šolske obveznosti na drugi šoli (ki je potrditvah tožnice preveč oddaljena od njenega prebivališča), ne pomeni absolutne kršitve postopka, saj ne gre za odločilno dejstvo. Tožena stranka je s ponujeno možnostjo želela zadržati tožničino delovno mesto in izpadle učne ure pri toženi stranki nadomestiti z delom tožnice v določenem obsegu učnih ur na drugi šoli, da bi tožnica lahko imela zagotovljeno polno učno obvezo. Noben predpis ne zapoveduje delodajalcu, da mora v fazi iskanja možnosti ohranitve delovnega mesta z dopolnjevanjem učne obveze delavca na drugem zavodu delavcu ponuditi le ustrezno delo na tem drugem zavodu. (Ne)ustreznost dela na tem drugem zavodu, tj. Osnovni šoli B., tako ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
8. Izostanek obrazložitve sodišča prve stopnje glede v pritožbi zatrjevanega neskladja, da je bil učni načrt za šolsko leto 2017/2018 sprejet šele oktobra 2017, tožnici pa je bila podana odpoved na podlagi tega učnega načrta že avgusta 2017, ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka. Po vsebini se namreč ta očitek nanaša na očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, do katerega se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Na tem mestu pa zgolj pojasnjuje, da je tožena stranka dokazala, da je že 15. 3. 2017 razpolagala s programom dela in finančnim načrtom za leto 2017 in je na podlagi vpisa učencev za leto 2017/2018 že dosti prej kot oktobra 2017, ko je formalno izdala učni načrt za navedeno šolsko leto, razpolagala z zadostnimi podatki, na podlagi katerih je lahko razporedila učne obveznosti učiteljev. Učni načrt za šolsko leto 2017/2018, formalno izdan oktobra 2017, tako ni bil podlaga za utemeljenost obstoja ekonomskega in posledično organizacijskega razloga iz odpovedi, temveč je to bil podatek o vpisu učencev (na podlagi katerega je ravnatelj v prvi polovici leta 2017 sprejemal določene organizacijske odločitve), ki je bil toženi stranki znan pred podano odpovedjo.
9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek izvedbe redne odpovedi.
10. Tako je irelevantno pritožbeno zavzemanje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nepravilno vročena. Ne glede na zatrjevane nepravilnosti pri vročanju, je tožnica odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela, kar je tudi bistveno. Šesti odstavek 139. člena ZPP namreč določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če je naslovnik kljub kršitvi pisanje prejel. 11. Irelevantne in tudi neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica skladno z zahtevo Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (v nadaljevanju: kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl.) ni bila pravilno in pravočasno obveščena o predvideni odpovedi. Zgolj zaradi izostanka predhodnega obvestila o nameravani odpovedi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita (tako tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 63/2010 z dne 6. 5. 2010). Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica prisotna na sestanku dne 17. 8. 2017, na katerem je ravnatelj tožene stranke tožnici pojasnil, da ji tožena stranka ne bo mogla zagotoviti polne zaposlitve in da ji bo v primeru, če na delovnem mestu učitelja zgodovine do začetka pouka ne bodo našli možnosti dopolnjevanja v drugem zavodu, potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi v določenem deležu. Ker pa tožnica ni sprejela ponujene možnosti dopolnjevanja učne obveznosti na OŠ B., ji je bilo jasno, da ji bo, skladno s pojasnjenim na sestanku dne 17. 8. 2017, odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšno odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je tožena stranka 1. 9. 2017 tudi podala, hkrati pa ji je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja za nedoločen čas s polovičnim delovnim časom, katere pa tožnica ni sprejela.
12. Pritožba nima prav, da Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 16/07 in nasl.) določa, da mora ravnatelj o razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obvestiti sindikat in Svet zavoda. Ravnatelj ima dolžnost o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestiti le reprezentativni sindikat pri zavodu, pa še ta dolžnost izhaja iz 18. člena kolektivne pogodbe, ne pa iz ZOFVI, to pa je ravnatelj tudi storil. 13. Na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ne vpliva sicer neraziskano dejstvo, ali je tožena stranka o razlogih za prenehanje potreb po delu tožnice obvestila ministrstvo, pristojno za šolstvo, kar sicer zahteva 116. in 117. člen ZOFVI. Namen teh določb je, da se delavcu, kateremu preti odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, preko seznanitve ministrstva omogoči zaposlitev na kateri drugi šoli. Tožena stranka pa je zasledovala ta namen že s tem, da se je skušala izogniti odpovedi tako, da je za tožnico našla možnost dopolnjevanja njenih učnih obveznosti v drugem zavodu, prav tako pa ji je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, sicer s krajšim časom, vendar v obsegu za učitelja zgodovine predvidenih učnih obveznosti za šolsko leto 2017/2018. Sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka z dopisom Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport z dne 30. 8. 2017 zadostila predmetni zakonski zahtevi in ministrstvo prosila za pomoč pri reševanju problematike presežnih delavcev, med katere je navedla tudi učitelja zgodovine.
14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ta odpovedni razlog je v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer zakon nalaga, da mora biti odpovedni razlog tudi utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Naveden odpovedni razlog je za področje šolstva konkretiziran v ZOFVI. 115. člen tega zakona določa, da se za poslovne razloge po tem zakonu štejejo spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa.
15. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da se je tožena stranka na podlagi zmanjšanega vpisa dijakov in posledično zmanjšanja finančnih sredstev odločila za spremenjeno organizacijo dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice v polnem obsegu njenih delovnih obveznosti. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu učitelj zgodovine. Vpis dijakov se je pri toženi stranki od šolskega leta 2008/2009 do šolskega leta 2017/2018 več kot prepolovil. Na podlagi vpisa v šolsko leto 2017/2018 je tožena stranka ugotovila razpoložljiv obseg učnih ur za strokovne delavce ter zaključila, da je na določenih delovnih mestih nastal presežek. Pri tem je upoštevala Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva (Ur. l. RS, št. 62/2010 in nasl.), ki v 5. členu določa, da se s strokovnimi delavci sklene delovno razmerje za polni delovni čas, če je njihova povprečna učna obveznost 700 pedagoških ur letno. Za delovno mesto učitelja zgodovine, torej za tožnico, je po spremenjeni organizaciji na podlagi zmanjšanega vpisa dijakov predvidela zgolj 312 ur letno, kar ni zadoščalo za njeno zaposlitev za poln delovni čas. Zato je tožena stranka iskala možnosti dopolnjevanja učnih obveznosti za tožnico na drugih zavodih, te možnosti pa tožnica ni sprejela. Zmanjšan obseg tožničinih učnih obveznosti za študijsko leto 2017/2018 je tožena stranka dosegla na način, da je v okviru šolske zakonodaje predmet zgodovina združevala med posameznimi programi in med letniki teh programov. Tožena stranka se je tako npr. za obravnavano šolsko leto glede programa logistični tehnik odločila, da zgodovino v drugem letniku tega programa ne bo izvajala in se bo prenesla v tretji letnik, kjer bodo dijaki tega programa v šolskem letu 2018/2019 imeli zgodovino skupaj z dijaki programa ekonomski tehnik. Ker je v obravnavanem študijskem letu premalo dijakov kot izbirni predmet izbralo zgodovino, je tožena stranka tistim nekaj dijakom, ki so se vendarle odločili izbrati te predmet kot izbirni, omogočila obiskovanje tega predmeta na Gimnaziji C. Prav tako je bilo tožnici za šolsko leto 2017/2018 odvzeto tudi razredništvo, saj je tik pred nastopom šolskega leta nastopila bolniški stalež, ki je bil predviden za daljši čas, tožena stranka pa je morala na mesto razredničarja postaviti učitelja, ki je lahko bil aktivneje vpet v odnos z učenci na začetku šolskega leta.
16. Tožena stranka je tako dokazala, da je zmanjšan vpis dijakov in posledično manjši finančni priliv s strani ministrstva botroval dejanski spremembi organizacije pri toženi stranki, zaradi katere je postalo delo tožnice v študijskem letu 2017/2018 v polovičnem obsegu nepotrebno, tožnica pa ob odpovedi ni želela sprejeti nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi lahko ohranila njeno delovno mesto vsaj za ta polovični obseg. Pritožbene navedbe, ki nasprotujejo smotrnosti izvedene reorganizacije so neutemeljene, saj ni v presoji sodišča, ali je bila reorganizacija smotrna ali ne.
17. Tožnica je šele s pritožbo priložila urnik za študijsko leto 2018/2019, zato je glede tega in glede navedb v zvezi s tem prekludirana. Vseeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so se razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi nanašali na šolsko leto 2017/2018 in je irelevantno, da je prišlo do spremembe situacije, tj. do povečanja predvidenih učnih ur za učitelja zgodovine, v naslednjem šolskem letu. Irelevantne so tudi pritožbene navedbe, da pouk zgodovine sedaj poučujejo po tožničinem mnenju strokovno nekompetentne osebe, saj gre pri tem za avtonomno organizacijsko odločitev delodajalca, prav tako pa tožena stranka ni bila dolžna tožnice zaposliti nazaj na začetku šolskega leta 2018/2019, ko je prišlo do s strani pritožbe zatrjevanega povečanja vpisa dijakov.
18. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica dobila odpoved zaradi njenega opozarjanja na finančne nepravilnosti pri toženi stranki v zvezi z izdajanjem faktur za plačilo šolskih izletov. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je bil domnevno nepravilen način plačevanja šolskih izletov običajna praksa pri toženi stranki, ki so se jo posluževali tudi ostali učitelji, ko so organizirali izlete. Učitelj, zadolžen za obvezne izbirne vsebine, je pobral denar in račun plačal neposredno pri izvajalcu. Zato ni bilo nič neobičajnega, da je bila faktura izdana na ime tožnice, ki je tudi bila organizatorica določenih izbirnih vsebin in interesnih dejavnosti.
19. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.
20. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).