Jedro

Ob izkazani dobri veri je druga toženka na osebnem avtomobilu, ki je premična stvar, s sklenitvijo kupne pogodbe in izročitvijo avtomobila pridobila lastninsko pravico, čeprav je avto pridobila od nelastnika, torej A. d.o.o., M., ker ta v okviru svoje dejavnosti, razvidne iz imena, take stvari daje v promet. Začasna odredba o prepovedi odtujitve avtomobila, opisana v uradni evidenci motornih vozil pri upravni enoti, ni vplivala na dobrovernost kupca, ker tak vpis nima publicitetnega učinka, saj ne gre za javno knjigo. Toženkina nadaljnja uporaba avtomobila tudi po prejemu tožbe ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu odškodninskega delikta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu naložilo, da mora plačati tožnici 1,786.000 SIT (sedaj 7.452,85 EUR) s pripadki in presežni tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo (3. in 4. točka izreka sodbe), v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,800.000 SIT (sedaj 7.511,27 EUR) proti drugi toženki in zato tožnici naložilo povrnitev njenih pravdnih stroškov (1. in 2. točka izreka sodbe in popravni sklep).

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti odločitvi v izrekih pod točkama 1 in 2 zavrnilo ter v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo, da se ugodi tožbenemu zahtevku tudi proti tej toženki, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Najprej zatrjuje nepravilnost in neustrezno argumentacijo drugostopenjske sodbe, nato pa prepisuje svoje pritožbene očitke prvostopenjski sodbi o okoliščini, kdo je bil komitent pri komisijski pogodbi o prodaji spornega avtomobila, vztraja, da je bil to le prvi toženec, meni, da je bil posel dejansko sklenjen med obema tožencema preko komisionarja in zatrjuje, da pritožbeno sodišče na te ugovore ni odgovorilo. Tudi v nadaljevanju revizija prepisuje pritožbene trditve, da je bila začasna odredba o prepovedi prvemu tožencu, da odtuji ali obremeni osebni avtomobil, pravilno notificirana pri upravnem organu in da je zato njen publicitetni učinek nastopil v trenutku zabeležbe pri upravnem organu. Čeprav je druga toženka po nakupu zvedela za začasno odredbo, je vozilo še naprej uporabljala in iztrošila. Morala bi ga takoj vrniti, proti državi pa vložiti odškodninsko tožbo, ker je bil kljub v uradni evidenci upravnega organa zabeleženi začasni odredbi izveden prepis vozila. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj so zmotna revidentkina pravna naziranja v pritožbi glede toženkine odškodninske odgovornosti (za nadaljnjo uporabo vozila), zlasti pa glede pravilne notifikacije začasne odredbe in njenega publicitetnega učinka.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in drugi toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednjo dejansko podlago spora, na katero so v revizijski fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) vezani pravdni stranki in revizijsko sodišče: – z začasno odredbo R 56/98 z dne 6.3.1998 je bilo prvemu tožencu prepovedano, da odtuji ali obremeni osebno vozilo Nissan, ki je bilo po presoji prvostopenjskega sodišča skupno premoženje tožnice in prvega toženca, – kljub temu je prvi toženec oddal avto v nadaljnjo prodajo komisionarju A. d.o.o. s pogodbo o komisijski prodaji z dne 2.4.1998, ta pa je na podlagi komisijske pogodbe z istega dne prodala avto drugi toženki, – druga toženka je bila v dobri veri, saj ni vedela in tudi ni morala vedeti za začasno odredbo, – Upravna enota Piran je 10.3.1998 prejeto začasno odredbo zaznamovala v ročnem registru motornih vozil, ker pa pri vsakodnevnem delu uporablja le računalniški register, je 8.4.1998 prišlo do odtujitve avtomobila (točneje: do odjave prometnega dovoljenja pri tej enoti, nato pa do prijave pri UE Domžale).

Revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču neodgovor na pritožbene trditve v zvezi z naravo same komisijske pogodbe. Prav te trditve je pritožbeno sodišče označilo za pravno nepomembne, torej je nanje odgovorilo. S tako presojo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ob izkazani dobri veri je druga toženka na osebnem avtomobilu, ki je premična stvar, s sklenitvijo kupne pogodbe in izročitvijo avtomobila pridobila lastninsko pravico, čeprav je avto pridobila od nelastnika, torej A. d.o.o., M., ker ta v okviru svoje dejavnosti, razvidne iz imena, take stvari daje v promet (prvi odstavek 31. člena v času sklenitve pogodbe uporabljanega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR; Ur. l. SFRJ in nadaljnji, enako sedaj tudi drugi odstavek 64. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002). Revizijska trditev o dejansko sklenjeni pogodbi med obema tožencema je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Prav tako v taki situaciji ni pomembno, ali je bil sporni avtomobil tožničino posebno premoženje (zatrjevano darilo) ali skupno premoženje, kot je pravilno poudarilo tudi pritožbeno sodišče. Ugotovitev o dobri veri druge toženke je dejanske narave. Tožnica jo skuša izpodbiti z materialnopravnimi razlogi o publicitetnem učinku pri upravni enoti zabeležene začasne odredbe o prepovedi odtujitve avtomobila, vendar je to stališče zmotno. Kratki razlogi pritožbenega sodišča o zmotnosti tega stališča ne pomenijo v reviziji smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za pomanjkanje odločilnih dejstev v smislu navedene zakonske določbe, pač pa za pravilno uporabo materialnega prava. Le zaradi revizijskega vztrajanja pri publicitetnem učinku takega vpisa revizijsko sodišče pojasnjuje, da evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih ni javna knjiga. Tako iz v času prodaje v aprilu 1998 uporabljanega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP; Ur. l. SFRJ, št. 50/88 in naslednji; glej 2. člen) ter takratnega Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil (Ur. l. SFRJ, št. 74/89 – tudi 2. člen), kot iz kasneje uveljavljenih zakonskih in podzakonskih predpisov (176. člena Zakona o varnosti cestnega prometa; ZVCP; Ur. l. RS, št. 30/98 in naslednji ter 2. člena Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil; Ur. l. RS, št. 95/2001) izhaja, da se o teh vozilih vodi evidenca, ki je nedvomno uradna, ni pa javna, saj nobeden od omenjenih predpisov tega ne določa. Še več, dostop do podatkov iz te evidence je omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene (primerjaj npr. 216. člen ZVCP). O publicitetnem učinku podatkov v tej evidenci, torej takem, ki učinkuje zoper vse, očitno ni mogoče govoriti. V uradni evidenci zabeležena začasna odredba o prepovedi odtujitve spornega avtomobila na presojo dobrovernosti druge toženke zato ni mogla vplivati.

Pojasnjeno je že bilo, zakaj je druga toženka postala lastnica spornega avtomobila. S prejemom tožbe v tej zadevi je res zvedela za začasno odredbo, vendar zato nadaljnja uporaba spornega avtomobila še ne pomeni njenega nedopustnega ravnanja v smislu odškodninskega delikta. Prvič zato, ker sama vložitev tožbe še ne pomeni utemeljenosti tožbenega zahtevka, drugič pa zato, ker je tožnica prvotno tožbo z zahtevkom za razveljavitev kupne pogodbe in izročitev avtomobila v posest spremenila in uveljavljala le denarno terjatev. Pogodba je torej obstala in druga toženka je kot lastnica svoj avtomobil lahko še naprej uporabljala.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).