Jedro

Če sodišče ob ukrepu namestitve otroka v zavod ne omeji starševsko skrb v skladu s 171. členom DZ, druge obveznosti in pravice staršev do otroka ne prenehajo (drugi odstavek 174. člena DZ). Vendar pa ta ukrep staršem po naravi stvari vzame možnost odločanja o tem, kaj bo otrok počel, ko je v zavodu, prosto lahko o aktivnostih otroka odločajo le v času izvajanja stikov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se: - točka I izreka glasi: „Prvemu nasprotnemu udeležencu A. A., EMŠO: ..., se do 31. 1. 2022 omeji starševska skrb tako, da ne sme z mld. B. B., EMŠO: ..., prečkati državno mejo Republike Slovenije ali omogočiti, da mld. B. B. s kom tretjim prečka državno mejo Republike Slovenije.“; - III. točka izreka pa se glasi: „Mladoletni B. B. se namesti v Vzgoji dom ... za čas do 31. 1. 2022.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Izpodbijani sklep**

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu kolizijskega skrbnika drugega nasprotnega udeleženca ter tudi po uradni dolžnosti spremenilo dne 21. 8. 2020 izdani sklep o namestitvi drugega nasprotnega udeleženca (2.NU) v Vzgojni dom ... (VD) tako, da 2.NU ne sme prečkati državne meje RS (točka I izreka) in namestilo 2.NU v VD tudi v šolskem letu 2020/2021 (točka III izreka). Določilo je stike prvega nasprotnega udeleženca (1.NU) z 2.NU (potekajo v skladu s pravili in hišnim redom v VD pod pogojem, da strokovni delavci VD ocenijo, da so stiki otroku v korist), naložilo VD posredovanje poročila o 2.NU vsak mesec do 20. v mesecu, odločilo glede obiskovanja izvenšolskih dejavnosti 2.NU, za primer kršitve začasne odredbe 1.NU izreklo denarno kazen 3.000 EUR ter odločilo, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi oziroma do drugačne odločitve sodišča ter da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

**Povzetek pritožbe in odgovorov nanjo**

2. Obširno pritožbo je vložil 1.NU po odvetnici. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga višjemu sodišču, naj izpodbijani sklep razveljavi ali spremeni. Meni, da ni podan in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja zakonski okvir za izdajo začasne odredbe. Odločitev je posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja in v nasprotju s podatki v spisu.

3. Ko je hotel z otrokom za vikend 10. 4. 2021 v Rusijo, nista imela prepovedi prehajanja meje in sodišče odgovornost za nastanek škode 2.NU neutemeljeno pripisuje pomanjkljivi komunikaciji s CSD in VD. Nikoli ni dobil informacije ali navodil, da mora komu pojasnjevati karkoli v zvezi z načrtovanjem poti v Rusijo. Na sestankih na CSD je povedal, da bo, ko bo priložnost za pot, z otrokom odšel v Rusijo. Sodišču je predlagal, naj pribavi zapisnike, a dokaza ni izvedlo. Kaj s sinom počneta v času stikov in počitnic je njuna stvar oziroma odločitev, ki jo sprejme v okviru starševske skrbi. Nobena omejitev v zvezi s tem ni bila izrečena. Nastanka škode za mld. B. B. ni mogel predvideti, niti ni imel vpliva na potek nadaljnjih dogodkov in dejstvo, da je B. B. ostal v centru v Veroni še dva tedna, zato glede tega ne nosi nobene odgovornosti. Pot je bila načrtovana tako, da bi se v celoti izvedla v času vikenda, ko sta imela stik in bi B. B. po vrnitvi iz Moskve prišel pravočasno v VD.

4. Neutemeljen je tudi očitek glede tega, da 2.NU ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja. Skladno z relevantnimi predpisi je bil dolžan za ureditev začasnega prebivališča na upravno enoto predložiti originalno najemno pogodbo, zato je moral v Rusijo, kamor pa do odprave omejitev prehajanja meja zaradi epidemije COVID-19 ni mogel. Zdravila za 2.NU je bil pripravljen kupiti, pa se po tej poti terapije ni dalo dobiti. Navedeno potrjuje, da je v zapletenih okoliščinah zaradi tujega državljanstva in omejitev zaradi epidemije COVID-19 storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pridobil zdravila za B. B. Da lahko otroka prijavi na naslovu VD ni vedel, če bi ga s tem seznanili, bi otroka začasno prijavil na naslovu VD že prej, saj se zaveda pomembnosti terapije. B. B. že od sredine maja spet jemlje terapijo, ki ga umirja, pomaga, da se lažje skoncentrira in sledi pouku ter drugim navodilom. Čustveno razburjenost B. B. po prihodu iz Italije gre verjetno pripisati dejstvu, da je 14 dni ostal v tuje govorečem okolju, kjer ni nikogar poznal in ni vedel, kdaj bo prišel v Slovenijo, kdaj bo videl očeta, kdaj se bo vrnil v VD, itd. 5. Napačni in neutemeljeni so zaključki, da je verjetno, da se z B. B. 11. 4. 2021 ni nameraval vrniti v Slovenijo. V času, ko je načrtoval pot v Rusijo, ni vedel, da bo podan predlog za podaljšanje ukrepa namestitve B. B. v VD, načrtovana pot v Rusijo ni bila nezakonita, pač pa je nezakonito omejevanje potovanja, zato predložitve letalskih kart ne ocenjuje kot relevanten dokaz v tem postopku, pač pa nesorazmeren poseg v njegovo zasebnost. Njegovo izpovedbo o napredku B. B. je sodišče vzelo iz konteksta. Bistvo njegovih navedb in izpovedb je, da je B. B. naredil velik napredek v času namestitve v VD in je sposoben zaživeti izven zavoda, ima urejeno terapijo in jo lahko prejema tudi izven zavoda in tudi druga strokovna pomoč se mu lahko nudi izven zavoda. Odločitev, ali bosta še bivala v RS ali odšla v Rusijo, je odvisna od tega, kaj bo boljše za B. B., za kar je pomembno mnenje psihiatrične stroke, ki še ni izdelano. Da bo v primeru, če bo ukrep namestitve v VD podaljšan, z otrokom odšel v Rusijo, je izpovedal čustveno razburjen in prizadet zaradi dogodka v Italiji in v takratnem prepričanju, da mu v RS niso zagotovljene osnovne človekove pravice in mu CSD ne nudi ustrezne pomoči. S tem, ko skuša neutemeljeno preprečiti njuno selitev iz Slovenije, sodišče krši ustavno zagotovljeno pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS (URS).

6. Odločitev o namestitvi mld. B. B .v VD še za eno šolsko leto je preuranjena in nezakonita. Sprejel je, da se B. B. namesti v zavod za eno leto, sedaj pa podatki spisa izkazujejo povsem drugačno, umirjeno situacijo. Oba z B. B. sta napredovala, z nadaljnjo namestitvijo B. B. v zavodu je sodišče kršilo 156. člen Družinskega zakonika (DZ) o najmilejšem ukrepu. Tehtanje možnosti milejšega ukrepa ni bilo izvedeno. B. B. bi se tudi izven zavoda lahko zagotovilo, kar potrebuje, s tem bi se enako dobro, če ne celo bolje, zavarovala otrokova korist. Medikamentozno terapijo podpira, saj vidi pozitivne učinke in sedaj razume, da gre pri B. B. za bolezen, ki jo bo treba pozdraviti s terapijo. Ne strinja se, da ima do čustvenih in vedenjskih težav sina premalo kritičnosti in skrbnosti. Ta zaključek je v nasprotju z dejstvi, ki so bila ugotovljena v postopku (že jeseni 2019 je poiskal rusko govorečo psihologinjo, iz poročila ruskega organa socialne varnosti izhaja, da se trudi po svojih močeh vzgajati sina in aktivno sodeluje s socialno službo, pregled pri pedopsihiatru ni potrdil nasilnega vedenja s strani očeta). Tudi po odvzemu otroka v RS je deloval v skladu z navodili CSD in VD ter po svojih močeh poskušal narediti vse za podporo in ustrezno obravnavanje čustvenih in vedenjskih težav sina. Bojazen sodišča, da bo pobegnil pred postopki, ki tečejo v RS, je neutemeljena. Če bi imel takšen namen, bi to že zdavnaj storil, saj je imel veliko priložnosti.

7. Ob specifičnem vrstniškem okolju v zavodu je vprašljivo, ali takšna družba B. B. morda ne škodi. Zavod mu ne more nuditi enake izobrazbe, kot bi je bil deležen v običajni šoli, ne more razvijati interesnih področij in ne nudi mu dovolj intelektualnih izzivov. Vedenjske težave B. B., ki do določene mere še vztrajajo, niso takšne intenzivnosti, da bi se jih moralo reševati v okviru zavoda. V Slovenijo je prišel z željo po boljšem življenju, tudi boljšem šolanju za B. B. Življenjsko nelogičen je zaključek, da je otrok ogrožen zato, ker obstaja verjetnost selitve in nadaljnjega življenja v Rusiji. Njuno bivanje v RS ni odvisno le od njegove volje, pač pa vrste kompleksnih okoliščin (odločitev upravnih organov, možnosti zaposlitve v RS, bivanje v RS je otežila tudi epidemija). V primeru vrnitve v Rusijo bi odpadla marsikatera težava: jezikovne ovire, možnost dela, stroški povezani z nastanitvijo, težave z zdravstvenim zavarovanjem. B. B. bi se na življenje v Rusiji, kjer je bival 11 let, hitro ponovno privadil. Za negotovost B. B. sta pretežno odgovorna kolizijski skrbnik in CSD, ki sta s svojimi predlogi predolgo čakala, zato je moralo sodišče praktično čez noč sprejeti izpodbijano odločitev.

8. Predlagatelj (CSD) je na pritožbo odgovoril. Meni, da so pritožbene navedbe neutemeljene, vzete so iz konteksta problematike mld. B. B. in družine B. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in obrazloženo zavrača pritožbene navedbe. Opozarja predvsem, da je B. B. mladostnik s čustvenimi in vedenjskimi težavami zaradi katerih potrebuje medikamentozno terapijo in obravnavo pri strokovnjakih, do česar oče nima dovolj uvida. B. B. potrebuje stabilno in strukturirano okolje, ki mu ga nudi VD. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

9. Na pritožbo je odgovoril tudi kolizijski skrbnik. Navaja, da pritožba temelji na nebistvenih trditvah, pavšalnih predpostavkah in očitkih, spregleda pa bistvo zadeve, ki je obstoj resne, realne nevarnosti, da bi 1.NU v primeru, če sodišče B. B. ne bi prepovedalo prečkanja meje, otroka za stalno odpeljal v Rusijo ter s tem onemogočil, da bi bil še naprej deležen psihosocialne pomoči, ki jo glede na nesporno ugotovljene čustvene in vedenjske težave ter psihične stiske nujno potrebuje. Tudi B. B. sam si želi ostati v Sloveniji. Še vedno 1.NU pri njegovem ravnanju in odločitvah ne vodijo maksimalne koristi B. B., zato obstoji nevarnost nastanka nepopravljive škode za B. B., čeprav je res, da je že dosegel napredek in se je njegovo psihično stanje začelo izboljševati. V primeru prekinitve sedanje psihosocialne pomoči, rednega šolanja in medikamentozne terapije, bi spet prišlo do poslabšanja psihofizičnega stanja B. B. NU ne sledi primarno zagotavljanju maksimalnih koristi B.; podan je utemeljen sum, da je bil fizično nasilen do otroka, več mesecev mu kljub pomoči ustreznih služb ni uredil zdravstvenega zavarovanja, ne spredvidi nujnosti prejemanja medikamentozne terapije in zanika obstoj težav in stisk B. B., ne sodeluje ustrezno z institucijami. Le s podaljšanjem bivanja v VD bo mogoče doseči nadaljnji napredek B. B. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

**Presoja višjega sodišča**

10. Pritožba je delno utemeljena.

_Glede uporabe prava_

11. Gre za zadevo z mednarodnim elementom. Oba nasprotna udeleženca sta ruska državljana, v Sloveniji imata začasno prebivališče. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da namerava 1.NU s sinom v Sloveniji bivati dalj časa, da 1.NU v Sloveniji študira in je tudi sina vpisal v slovensko osnovno šolo ter izven šolske dejavnosti in se od septembra 2019 dalje integrirata v slovensko okolje, zaključilo, da ima mld. B. B. običajno prebivališče v RS in s sklepom z dne 8. 7. 2020 odločilo, da je za odločanje v tej zadevi na podlagi 8. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi uredbe ES št. 1347/2000 (Uredba Bruselj Ilia) pristojno sodišče Republike Slovenije. Sklep o pristojnosti sodišča v RS je pravnomočen.

12. Ker gre za postopek z mednarodnim elementom, je treba zaradi pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP1), najprej rešiti vprašanje, katero pravo se uporablja. Pravila glede določanja prava, ki ga je treba uporabiti za družinska civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP; prvi odstavek 1. člena). Razmerja med starši in otroki se skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZPP presojajo po pravu države, katere državljani so. Navedeno zakonsko določilo v konkretnem primeru odkazuje na uporabo ruskega prava. Vendar pa se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (prvi odstavek 2. člena ZMZPP). Nasprotna udeleženca že od avgusta 2019 živita v RS, oba se tukaj šolata, 2.NU je že od konca leta 2019 nameščen v različnih institucijah, oba imata v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče. CSD je zaradi suma nasilja nad mld. B. B. izvedel nujni odvzem otroka (167. člen DZ), nato pa je bil B. B. z začasno odredbo po 168. členu DZ še istega dne nameščen v Krizni center za mlade. Vprašanje namestitve 2.NU v zavod, kar je predmet tega postopka, tako nima pomembnejše zveze z ruskim pravom. Navedene okoliščine odkazujejo na uporabo materialnega prava RS.

_Glede namestitve 2.NU v zavod_

13. Mld. B. B. je bil že pred izdajo izpodbijanega sklepa nameščen v VD, in sicer do zaključka šolskega leta 2020/2021 (sklep z dne 21. 8. 2020). Predlagatelj je podal predlog za podaljšanje tega ukrepa trajnejšega značaja; predlagal je, naj se mld. B. B. tudi v šolskem letu 2021/2022 namesti v VD. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Ker je ob izdaji izpodbijanega sklepa še veljal ukrep namestitve B. B. v VD, je bilo treba ob pravilni uporabi prvega odstavka 160. člena ZD presoditi, ali je treba ukrep podaljšati.2 Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti, ali so še podani razlogi za namestitev B. B. v VD iz 174. člena DZ, to je, ali je tako ogrožen, da ga je treba umakniti iz družinskega okolja.

14. Za meritorno odločitev glede podaljšanja ukrepa namestitve v zavod je bilo treba, glede na okoliščine konkretnega primera, ugotoviti dejstva s področja psihiatrije, za kar sodišče nima ustreznega znanja. Zato je sklenilo, da bo angažiralo izvedenca otroške in mladostniške psihiatrije; imenovalo je izvedenko C. C. Notorno dejstvo je, da izvedenec potrebuje nekaj časa za izdelavo mnenja. In ker po izteku šolskega leta 2020/2021 ne bi bilo več podlage, da bi B. B. ostal v VD, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti presodilo, ali je treba še pred meritorno odločitvijo o podaljšanju ukrepa namestitve v zavod zaradi preprečitve ogroženosti mld. B. B. izreči kakšen drug ukrep za varstvo koristi otroka (157. člen DZ). Če ima sodišče na voljo podatke, ki le s stopnjo verjetnosti izkazujejo, da je otrok ogrožen, za zavarovanje njegove koristi izda začasno odredbo (161. člen DZ). Te se izdajo pod pogoji, ki jih določa DZ, po v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predpisanem postopku (100. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1). Za izdajo začasne odredbe zadostuje dokazni standard verjetnosti, ki je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva, kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih.

15. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ); navedena škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (tretji odstavek 157. člena DZ). Ravnanje staršev torej ni edini vzrok ogroženosti otroka, vzrok je lahko tudi v otroku samem, v njegovih psihosocialnih težavah, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Zato ravnanja in opustitve, ki se očitajo 1.NU, za presojo o začasni namestitvi B. B. v VD, niso odločilna, in se višje sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem ne bo podrobneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP, razen glede očitkov v zvezi z odhodom v Rusijo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

16. Pravilen je zaključek izpodbijanega sklepa, da ima 2.NU resne vedenjske in čustvene težave. Stanje se je sicer, odkar prejema medikamentozno terapijo in je bil nameščen v VD, izboljšalo, vendar ne toliko, da bi bilo mogoče brez mnenja izvedenke ugotoviti, da namestitev v zavodu ni več potrebna. B. B. ima ves čas težave zlasti v odnosu in komunikaciji s sovrstniki (socialno-pedagoška poročila za B. B. z dne 22. 12. 2020, z dne 15. 2. 2021, z dne 19. 3. 2021). V socialno-pedagoškem poročilu z dne 19. 4. 2021 je zapisano, da je B. B. večino časa napet, zmoti ga vse in vsakdo, dnevno se spušča v konflikte z ostalimi fanti, vse mu gre na živce, veliko pove o napakah drugih, svojega neprimernega vedenja pa ne uvidi. Iz socialno-pedagoškega poročila z dne 19. 5. 2021 pa izhaja, da je nemiren, ne more se zbrati, zmoti ga vsaka malenkost in se veliko več razburja, kot se je v prejšnjih mesecih, v skupini in razredu prihaja do pogostejših sporov z vrstniki, zmeden je tudi zaradi negotove prihodnosti, saj ne ve, kje bo v prihodnje (takrat B. B. 14 dni ni bil v zavodu in en mesec ni jemal zdravil). Tudi iz socialno-pedagoškega poročila iz meseca junija 2021 izhaja, da je zelo razdražljiv, ne najde si mesta, jezi se na vrstnike in si ne zna zapolniti prostega časa, skrbi ga tudi, da bi se moral vrniti v Rusijo. Da ima B. B. še vedno vedenjske težave, je v zaslišanju potrdila tudi vzgojiteljica D. D. 17. Same besede ogroženost (otroka) sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi ni uporabilo, izhaja pa ta pogoj za izdajo začasne odredbe iz ugotovitev in zaključkov o čustvenih in vedenjskih težavah 2.NU ter škodi, ki 2.NU nastaja v zvezi s tem. S tem je izpolnjen pogoj za začasno odločitev, da 2.NU do končne odločitve biva in se izobražuje v VD. D. D. je obrazloženo ovrgla trditve 1.NU, da je šolanje v VD slabše kot v drugih OŠ v Sloveniji.

18. Ker se začasna odredba izda na podlagi s stopnjo verjetnosti izkazanih dejstev, lahko predstavlja le začasno zavarovanje koristi otroka. Višje sodišče je zato presodilo, da je treba njeno trajanje omejiti na krajši čas. Nedopustno bi bilo, da bi bil mld. B. B. celo leto nameščen v zavodu ob le s stopnjo verjetnosti izkazanih pogojih za ta ukrep. Izvedenka psihiatrične stroke je medtem izdelala mnenje, ki je bilo že vročeno udeležencem postopka v izjavo. Po pridobiti izjav udeležencev in morebitni dopolnitvi mnenja (zaslišanju izvedenke), bo imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za sprejem končne odločitve, ali je treba ukrep namestitve mld. B. B. v zavod podaljšati ali pa sprejeti drug ukrep za zaščito njegovih koristi. Ker 2.NU v VD obiskuje šolo, se je višje sodišče odločilo, da začasno odredbo vzdrži v veljavi do zaključka prvega ocenjevalnega obdobja, to je po šolskem koledarju do 31. 1. 2022. V največjo korist mld. B. B. bo, da bo šolo obiskoval v VD vsaj še do zaključka prvega ocenjevalnega obdobja in se bo morebitno prešolanje izvedlo po tem.

19. Glede na ugotovljene relevantne okoliščine konkretnega primera je sodišče prve stopnje s tem, ko je 2.NU z začasno odredbo za eno leto namestilo v VD, zmotno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je omejilo trajanje začasne odredbe do 31. 1. 2022. _Glede prepovedi prehajanja državne meje_ _20. Kolizijski skrbnik 2.NU je sodišču predlagal, naj dopolni sklep z dne 21. 8. 2020 oziroma izda začasno odredbo in 1.NU prepove prečkati državno mejo RS z 2.NU ter predlog za preveritev ustreznosti izvajanja stikov med 1. in 2.NU._

21. Če sodišče ob ukrepu namestitve otroka v zavod ne omeji starševsko skrb v skladu s 171. členom DZ, druge obveznosti in pravice staršev do otroka ne prenehajo (drugi odstavek 174. člena DZ). Vendar pa ta ukrep staršem po naravi stvari vzame možnost odločanja o tem, kaj bo otrok počel, ko je v zavodu, prosto lahko o aktivnostih otroka odločajo le v času izvajanja stikov. Pravilno je zato stališče, da sta se lahko nasprotna udeleženca v času stikov, določenih s sklepom o namestitvi B. B. v VD z dne 21. 8. 2020, prosto gibala in 1.NU ni bil predlagatelju ali VD dolžan sporočiti, da namerava 10. 4. 2021 odpotovati z B. B. v Rusijo. Ali je 1.NU na sestankih na CSD povedal, da načrtuje pot v Rusijo, zato ni odločilno dejstvo in uveljavljana kršitev, ki naj bi jo sodišče zagrešilo, ker ni pribavilo zapisnikov o sestankih na CSD, ni podana.

22. Ker B. B., če ni v VD, nastaja škoda, je obveznost 1.NU poskrbeti, da otrok po stikih pride nazaj v VD, kot je predvideno s pravili in hišnim redom zavoda. Pritožnik je 10. 4. 2021 nesporno hotel z otrokom v Rusijo. Dokazno breme, da bi se B. B., če ga ne bi zadržali v Italiji, pravočasno vrnil iz Rusije, je na 1.NU. Razen svojega zaslišanja, ki pa ni prepričljivo, ni ponudil nobenega dokaza za trditev, da bi se iz Rusije vrnila 11. 4. 2021 in bi B. B. prišel v VD. Po njegovih navedbah bi letela iz Verone v Moskvo v soboto okoli 15.00 ure, vračala pa bi se v nedeljo okoli 12.00 ure. Ne samo, da ni navedel točno kdaj, s katerim letom, bi se vrnila, ob upoštevanju splošno znanih dejstev o času, ki je potreben za let iz Moskve v Verono, za formalnosti na letališču in pot iz Verone v Ljubljano ali VD, je težko verjetno, da bi do večera B. B. prišel v VD. In težko verjetno je, da bi šla v Moskvo le za nekaj ur (prišla bi v soboto zvečer, v nedeljo okoli 12.00 pa bi že imela let nazaj, torej bi morala biti na letališču v Moskvi že dopoldan). Neverjetne so tudi trditve 1.NU, da bi se v tem kratkem času cepil in opravil še druge opravke. Katere opravke pa tudi ni pojasnil. Ker ima 1.NU v Moskvi po lastnih trditvah stanovanje in bi se verjetno v Rusiji lahko zaposlil, je zelo verjetno, da se v Slovenijo ne bi vrnila kar nekaj časa ali pa sploh ne. S strani sodišča izpostavljeno dejstvo, da v dokaz svojih trditev 1.NU ni predložil letalskih kart, ni nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice, pač pa pojasnilo s kakšnim dokazom bi uspel. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da svojih trditev ni uspel izkazati, je pravilen.

23. Mld. B. B. bi, če ne bi bil v VD, nastala škoda, kot je opredeljena v 157. členu DZ. Podan je pogoj ogroženosti, ki se zahteva za izrek ukrepov za varstvo koristi otroka. Po vsebini je v I. točki izpodbijanega sklepa vsebovana odločitev omejitev starševske skrbi 1.NU po prvem odstavku 171. člena DZ. Gre za omejitev pravice staršev, da svobodno odločajo, kjer in kako bodo preživeli prosti čas z otrokom.

24. 1.NU prepoved prehajanja državne meje ni bila izrečena, zato se neutemeljeno sklicuje na svojo pravico do svobode gibanja (32. člen URS). B. B. sam pa je že večkrat izrazil željo, da bi ostal v Sloveniji oziroma bojazen, da bi moral nazaj v Rusijo, kjer zanj ni bilo poskrbljeno tako dobro kot v Sloveniji oziroma v VD, kjer je rad in si želi ostati (socialno-pedagoško poročilo z dne 15. 6. 2021, zaslišanje E. E. in D. D., poročilo sodnice o neformalnem razgovoru z B. B. na naroku 22. 6. 2021). Glede bivanja 2.NU v VD si 1.NU in 2.NU nasprotujeta. B. B. je bil zaradi kolizije interesov s 1.NU postavljen kolizijski skrbnik, ki je v njegovem imenu podal predlog za prepoved prehajanja državne meje. V pravice 2.NU tako ni bilo poseženo neutemeljeno.

25. Pritožbeno sodišče poudarja, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in uporablja se slovensko pravo. To pomeni, da sodišče sodi enako, kot bi, če bi bil mld. B. B. slovenski državljan. Če bi sodišče v primeru, ko bi bil otrok, slovenski državljan, nameščen v zavod po 174. členu DZ, ugotovilo, da obstoji realna možnost, da ga bodo starši odpeljali iz države, bi jim tudi prepovedalo to storiti. Če pa bo 1.NU izkazal, da bo v Rusiji primerno poskrbljeno za B. B., bo sodišče ponovno pretehtalo utemeljenost izrečenih ukrepov za varstvo koristi B. B. To lahko na podlagi 160. člena DZ stori kadarkoli.

26. Iz izpodbijanega sklepa tako izhajajo vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo izrek ukrepa omejitve starševske skrbi po prvem odstavku 171. člena DZ. Pritožbeno sodišče je zato oblikovalo I. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da je jasno razvidno, da je 1.NU omejena starševska skrb. Omejitev gibanja znotraj RS lahko traja le, dokler je 2.NU nameščen v zavod, zato je višje sodišče odločilo, da traja ukrep omejitve starševske skrbi do 31. 1. 2022. Če bo sodišče, ko bo dokončno odločilo o predlogu za nadaljnjo namestitev 2.NU v zavod, presodilo, da je potrebna, bo moralo ponovno pretehtati tudi, ali je glede na vse okoliščine konkretnega primera še vedno potrebna tudi omejitev starševske skrbi 1.NU v delu, ki se nanaša na prosto odločanje o prehodu državne meje.

27. Ob končni presoji bo sodišče moralo upoštevati vse okoliščine konkretnega primera na katere opozarja pritožba, presoditi bo moralo utemeljenost trditev 1.NU, da bi bilo za 2.NU koristneje, če bi bival v domačem okolju. Pri tem bo moralo, kot pravilno opozarja pritožba, upoštevati načelo najmilejšega ukrepa (156. člen DZ).

28. Višje sodišče je po obrazloženem delno ugodilo pritožbi in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP spremenilo tudi točko I izreka izpodbijanega sklepa.

_Stroški pritožbenega postopka_

29. Stroški, ki so udeležencem postopka nastali v zvezi s pred končno odločbo izdanimi odločbami, so del stroškov postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). O njih se skladno s 163. členom ZPP odloči s končno odločbo, zato je višje sodišče izrek o stroških pritožbenega postopka pridržalo.

1 ZPP se uporablja skladno z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku 2 Prim. komentar mag. M. Čujeviča k 160. členu v: Komentar Družinskega zakonika, redaktorica prof. dr. Barbara Novak, izdal Uradni list RS, Ljubljana, leta 2019, stran 502.