Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovornici, da ni mogoče zaključiti, da obsojeni ni izvršil dela v splošno korist zaradi lastnega zavestnega ravnanja, saj storitev novih kaznivih dejanj obsojencu doslej še ni bila dokazana in do izreka pravnomočne sodbe velja domneva nedolžnosti. Zaključek prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da obsojenec že začetega dela v splošno korist ni opravil izključno zaradi okoliščin, ki jih je sam povzročil, je tako napačna. Prejudiciranje sodišča prve stopnje o obsojenčevi krivdi v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju III K 31411/2021 je najmanj preuranjena. V primeru izreka oprostilne ali zavrnilne sodbe bi se tudi zoper obsojenca odrejeni pripor izkazal za neopravičenega, kar pomeni, da odvzema prostosti ne bi bilo moč pripisati razlogom iz njegove krivdne sfere.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obsojencu določi nov rok za opravo del v splošno korist, ki jih mora opraviti v roku šestih mesecev od izvršljivosti tega sklepa.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 sklenilo, da se kazen petih mesecev zapora, izrečena obsojenemu s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 27063/2019 z dne 1. 10. 2020, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljenega dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 274 ur, kar predstavlja štiri mesece in 17 dni zapora.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil obsojeni po svoji zagovornici zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev 27. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter obsojenemu določi nov rok za izvršitev del v splošno korist, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva in izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče glede obsojenčevega izpolnjevanja nalog v času po izvršljivosti sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 27063/2019 z dne 1. 10. 2020 ter do nastopa pripora ugotovilo, da je obsojenec po začetni neodzivnosti na prvo vabilo probacijske enote ter v kratkem času po opravljenem naroku na sodišču, opravil nekaj ur dela v splošno korist (26 ur od dne 3. 5. 2021 do 10. 5. 2021). V nadaljevanju dela v splošno korist do nastopa pripora ni opravljal, ker je bil v bolniškem staležu, kakor izhaja iz predložene zdravniške dokumentacije in sicer odpustnega pisma travmatološkega oddelka z dne 14. 5. 2021, iz katerega je razvidno, da je bilo pri obsojencu potrebno operativno zdravljenje zaradi zloma leve ključnice, ki ga je utrpel pri nesreči dne 10. 5. 2021. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da obsojeni zaradi utrpele poškodbe v času od 10. 5. 2021 do 14. 6. 2021 dela v splošno korist ni mogel opravljati iz razlogov, ki bi bili na njegovi strani oziroma, da razlog neizvršitve del v tem časovnem obdobju ni posledica obsojenčeve kršitve obveznosti po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah.

5. V nadaljevanju izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje z vpogledom v elektronski spis Okrožnega sodišča v Celju III K 31411/2021 ugotovilo, da je bil obsojenec v priporu od 14. 6. 2021 pa vse do 23. 12. 2022, ko je bil pripor zoper njega opravljen. V priporu se je v obravnavanem času nahajal zaradi utemeljenega suma, da je v časovnem obdobju od 17. 2. 2021 do 25. 4. 2021 storil dve kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nadalje zapisalo, da je obsojeni nova kazniva dejanja, zaradi katerih je bil v priporu, storil le nekaj mesecev po tem, ko mu je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah s sodbo I K 27063/2019 z dne 1. 10. 2020 izreklo zaporno kazen z načinom izvršitve z delom v splošno korist. Štelo je, da obsojenec že začetega dela v splošno korist ni mogel opraviti v zakonskem dvo-letnem roku od izvršljivosti sodbe, torej do 10. 11. 2022, izključno zaradi okoliščin, ki jih je sam povzročil. Z odvzemom prostosti je bilo namreč obsojencu onemogočeno izvrševanje dela v splošno korist, vendar je navedena okoliščina, po oceni prvostopnega sodišča, posledica obsojenčevega zavestnega ravnanja. S storitvijo novih težjih kaznivih dejanj je namreč obsojenec sam povzročil okoliščine, zaradi katerih dela ni mogel opraviti v roku. Ob tem je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da četudi obsojenec za očitana kazniva dejanja v postopku Okrožnega sodišča v Celju III K 31411/2021 še ni bil pravnomočno obsojen, je izvršitev kazni Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z delom v splošno korist onemogočil po svoji lastni krivdi.

6. Takšnemu stališču prvostopnega sodišča ni mogoče pritrditi. Zagovornica obsojenca v pritožbi utemeljeno opozarja, da so takšne ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti (3. člen URS). Pritožbeno sodišče je z vpogledom v elektronski vpisnik ugotovilo, da kazenska zadeva Okrožnega sodišča v Celju III K 31411/2021 še ni pravnomočno končana. Kot je navedla pravilno zagovornica v pritožbi, je doslej sodišče prve stopnje s sklepom z dne 1. 2. 2023 odločilo o predlogih za izločitev dokazov iz kazenskega spisa, takšna odločitev pa je bila potrjena tudi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 2023. V navedeni kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni v priporu od 14. 6. 2021 do 23. 12. 2022, torej osemnajst mesecev in v času, ki mu ga je naložilo sodišče, ni mogel opraviti del v splošno korist. Pritožbeno sodišče ob tem pritrjuje zagovornici, da ni mogoče zaključiti, da obsojeni ni izvršil dela v splošno korist zaradi lastnega zavestnega ravnanja, saj storitev novih kaznivih dejanj obsojencu doslej še ni bila dokazana in do izreka pravnomočne sodbe velja domneva nedolžnosti. Zaključek prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da obsojenec že začetega dela v splošno korist ni opravil izključno zaradi okoliščin, ki jih je sam povzročil, je tako napačna. Prejudiciranje sodišča prve stopnje ( točka 8 izpodbijanega sklepa) o obsojenčevi krivdi v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju III K 31411/2021 je najmanj preuranjena. V primeru izreka oprostilne ali zavrnilne sodbe bi se tudi zoper obsojenca odrejeni pripor izkazal za neopravičenega, kar pomeni, da odvzema prostosti ne bi bilo moč pripisati razlogom iz njegove krivdne sfere.

7. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017, je rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv, vendar pa v primerih, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca, neizvršitve dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen. V sodbi I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017 pa je Vrhovno sodišče RS navedlo, da dve-letni rok za izvršitev obveznosti za obsojenca, ki s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku okoliščin, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazenske sankcije, začne teči takrat, ko te ovire prenehajo. Glede možnosti podaljšanja roka je potrebno še upoštevati, da je bil z novelo KZ-1I (Uradni list 186/2021 z dne 30. 11. 2021, velja od 15. 12. 2021) rok dveh let za opravo dela v splošno korist od izvršljivosti sodbe podaljšan za največ 3 leta (osmi odstavek 86. člena KZ-1).

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obsojencu določilo nov rok za opravo del v splošno korist, ki jih mora opraviti v šestih mesecih po izvršljivosti tega sklepa.