Jedro

Absolutna zavrnilna razloga za registracijo, nerazlikovalnost in opisnost, pomenita, da je kot znamko mogoče zavarovati le znak, ki izpolnjuje temeljno funkcijo znamke, to je razlikovanje blaga ali storitev enega gospodarskega subjekta od drugega in mora zato tudi presegati opis blaga ali storitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. ... z dne 11. 5. 2004 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo znamke Z-200270769 z dne 10. 6. 2002, ki jo je tožeča stranka zahtevala za trodimenzionalni znak "steklenico" za blago in storitve, po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljnjem besedilu: Nicejska klasifikacija) razvrščeno v razrede 21 (steklenice, plastenke), 32 (mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače; sadne pijače in sadne sokove; sirupe in druge pripravke za proizvodnjo pijač) in 39 (storitve polnjenja in pakiranja pijač, zlasti mineralnih vod in sodavic ter drugih brezalkoholnih pijač, sadnih pijač in sadnih sokov). V obrazložitvi je navedla, da se glede na točko b) 1. odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1) kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka. Prijavljeni te funkcije ne opravlja. Potrošnik bo ob nakupu zahtevanih proizvodov znak dojel le kot navadno steklenico. Prijavljeni znak je trodimenzionalen, sestavljen iz podobe steklenice. Gre za običajno steklenico, ki ne vsebuje nobenega posebnega distinktivnega elementa, ki bi v očeh povprečnega potrošnika pripomogel k temu, da bi mogel razlikovati med istovrstnimi proizvodi, ki jih najdemo na trgu. Zahtevana oblika se dejansko ne razlikuje od ostalih steklenic, ki se uporabljajo v prodaji pijač (zlasti brezalkoholnih). Gre za minimalne, nebistvene razlike, ki ne prispevajo k večji razlikovalnosti znaka. Trodimenzionalen znak ravno tako v povezavi s storitvami iz razreda 39 (storitve polnjenja in pakiranja pijač) ni zadosti razlikovalen, saj so storitve polnjenja in pakiranja pijač neobhodno povezane s steklenicami. Registracija običajne steklenice kot trodimenzionalnega znaka bi pomenila monopoliziranje takega znaka. Prijavljeni znak je povsem običajna steklenica, ki je pogosto uporabljena za embaliranje tovrstnih proizvodov in mora zato še naprej ostati v prosti rabi. Glede na točko c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev. Prijavljeni znak "steklenica" označuje zgolj vrsto blaga, namreč steklenice, plastenke. Oblika v ničemer ne odstopa od običajnih steklenic. Gre za običajen proizvod, ki ga potrošnik ne bo mogel identificirati na trgu blaga kot ponudbo specifičnega proizvajalca oziroma ne bo mogel razlikovati tega proizvoda od istovrstnih proizvodov drugih ponudnikov brez dodatnih znakov in elementov, ki bi to omogočili. Tudi po izjavi predlagatelja tožena stranka vztraja, da so zavrnilni razlogi podani. Nekatere poteze steklenice so mogoče malenkostno drugačne od potez steklenic, ki se pojavljajo na trgu, vendar razlika ni dovolj očitna, da bi na potrošnika lahko vplivala kot dejavnik razlikovanja. Plastenke različnih proizvajalcev na trgu se sicer načeloma med seboj razlikujejo, vendar so te razlike večinoma premajhne, da bi potrošnik le na osnovi steklenice prepoznaval ponudnika neke pijače, zato so steklenice običajno tudi prelepljene z etiketo. Znak, ki je zaščiten kot blagovna znamka, mora biti dovolj prepoznaven, da ga potrošnik spozna v trenutku, ne da bi mu bilo potrebno natančno preučevanje in iskanje minimalnih razlik v elementih, ki ga sestavljajo. Kupec navadno loči ustekleničene izdelke po celotni podobi proizvoda, saj steklenica tvori celoto skupaj z etiketo in kot taka predstavlja zunanjo podobo proizvoda, kot ga vidi potrošnik. Povprečen potrošnik je ob nakupovanju pijač, ki niso polnjene v neke posebne neobičajne steklenice, osredotočen predvsem na vsebino etikete. Opis steklenice z naštetimi podrobnostmi, kot ga je podal prijavitelj, mogoče ustvarja vtis, da steklenica odstopa od običajne oblike, dejansko pa gre za elemente, ki jih vsebuje večina plastenk, saj imajo čisto uporabno funkcijo. Pri trodimenzionalnih znakih, ki nimajo dodatnih razlikovalnih elementov, se sposobnost znaka za razlikovanje blaga oziroma storitev lahko ocenjuje le glede na njegovo obliko. Če oblika ne spominja na sam proizvod oziroma na njegovo običajno embalažo in ne nasprotuje določbam 43. člena ZIL-1, je tak znak mogoče priznati kot znamko. Če pa ima oblika določen pomen oziroma predstavlja določen predmet ali podobo, se oceni povezanost te oblike s prijavljenim blagom oziroma storitvami. Znak v prijavi je zgolj podoba običajne, najpogostejše embalaže za pijače, zato za take proizvode ne more služiti kot znak razlikovanja. Prav tako pa ne more služiti kot znak razlikovanja za storitve polnjenja pijač, ki je tesno povezana s proizvodnjo pijač. Znak, ki prikazuje le podobo nekega proizvoda, za razlikovanje tega proizvoda ni primeren, prav tako pa ni primeren za označevanje storitev, neposredno povezanih s proizvajanjem takega blaga.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke, ker tožena stranka ni pravilno oziroma je nepopolno ugotovila dejansko stanje ter ni pravilno uporabila materialnega prava in pravnih standardov, vsebovanih v materialno pravnih normah, in je kršila procesne določbe. Zakon je glede kriterija za zavrnitev po točki b) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 zelo strog in omejuje zavrnitev znamke le na tiste, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka kriterij iz b točke uporabila strožje kot določa zakon. Namreč tožena stranka priznava, da ima zadevni znak več razlikovalnih elementov, ki ga razlikujejo od podobnih izdelkov iste vrste, kljub temu pa naredi zaključek, da ti razlikovalni elementi ne zadostujejo za registracijo. Tudi iz sodbe Evropskega sodišča pod opr. št. C-299/99 izhaja, da so trodimenzionalni znaki sami po sebi lahko razlikovalni, četudi ne vsebujejo dodatnih nefunkcionalnih elementov. Zadevna znamka pa ima več pomembnih in opaznih razlikovalnih elementov, ki samostojno in v kombinaciji eden z drugim vplivajo na celostno podobo znaka in tako pripomorejo k njegovi distinktivnosti, zaradi katerega se razlikuje od vseh istovrstnih izdelkov. Plastenka ima zelo distinktivno obliko. Ne drži navedba, da vsebuje le eno zožitev, ampak dve. Ena, ki je širša in obsega približno 20 % plastenke, se nahaja na sredini plastenke. Vizualni efekt takšnega vbočenja je nesporno zelo velik. Druga se nahaja v spodnjem delu in loči telo plastenke od noge plastenke. Tako je v zgornjem delu ovalno izbočena, nato je nad srednjim delom plastenke vbočena, potem pa ponovno ovalno izbočena in nad nogo plastenke še enkrat vbočena. Zgornji del plastenke deluje kot krogla, iz katere izhaja telo plastenke, valjaste oblike in se zaključi z valovitim spodnjim delom plastenke, kar ima poseben optični učinek. Takšna oblika je brez dvoma unikatna in tovrstnih kombinacij vbočenj in izbočenj ne vsebuje nobena druga plastenka na trgu. Poleg tega je noga izvirno oblikovana, saj so zareze oziroma utori v notranjost telesa plastenke izrazite in visoke, kar je za plastenke netipično. Vrat se močno razlikuje od večine plastenk na trgu. Zoženje proti navoju se začne čisto na vrhu plastenke in se naglo konča s samim navojem, kar pomeni, da je vrat skoraj neobstoječ. Takšna oblikovna rešitev daje vtis debelejše plastenke, to je večje kapacitete in poudarja telo plastenke. Noga daje vtis razširjenosti in ločenosti od telesa plastenke. Deluje kot prerezana krogla z zarezami in ima iste dimenzije, kot okroglo izbočenje na vrhu plastenke. Dno je globoko vbočeno središče plastenke. Za razliko od drugih plastenk s podobnim vbočenjem, dno zadevne znamke ohranja vtis ovalnosti. Torej kombinacija razlikovalnih elementov pripomore k temu, da ima celoten znak zagotovo močan razlikovalni učinek. Da ima zadevna znamka močan razlikovalni učinek, dokazuje tudi registracija zadevne znamke v Bosni in Hercegovini. Poleg tega je tožena stranka napačno presodila, da znamka nima razlikovalnega učinka glede na določbo 2. odstavka 43. člena ZIL-1. Namen tega člena je onemogočiti zavrnitev registracije znaka, ki je kljub morebitnim manj očitnim razlikovalnim elementom postal potrošnikom prepoznaven zaradi dolgotrajne uporabe ali intenzivnega oglaševanja. V takšnih primerih potrošniki znak istovetijo z izdelkom, ki ga tak znak ščiti. Drugi odstavek 43. člena ZIL-1 velja tudi za zadevni znak, saj je oglaševanje v Sloveniji zelo intenzivno in je del velike oglaševalske akcije, s katero se izdelka A in B vračata na slovenski trg brezalkoholnih pijač v prenovljeni obliki. Steklenica je dobila še dodaten razlikovalni učinek že zaradi same dolgotrajne uporabe ter intenzivnega oglaševanja in jo potrošniki, vajeni oblike steklenice, prepoznavajo kot značilno embalažo, v kateri se nahajajo točno določene pijače iz točno določenega izvora, četudi na njej ne bi bilo nikakršne nalepke ali napisa. Ne drži navedba, da bi registracija zadevne znamke preprečila vsem drugim uporabnikom steklenic uporabo njihovih. Tožena stranka želi le pred posnemanjem uradno zaščititi svojo plastenko točno določene oblike, dimenzije, s točno določenimi razlikovalnimi elementi in točno določene kombinacijo teh razlikovalnih elementov. Rezultati primerjave plastenk različnih imetnikov - proizvajalcev in ki izhaja iz tabele 1, 2 in 3, pritrjujejo različnosti. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju z dosedanjo prakso tožene stranke. V Sloveniji je registriranih kar 14 steklenic oziroma embalaž s tekočino, na katerih ni nikakršnih nalepk ali dodatnih napisov. Pri presojanju teh znamk je tožena stranka očitno ugotovila, da je trodimenzionalna oblika lahko samostojna registrirana znamka, če ima zadosti razlikovalnega učinka. Sodba Evropskega sodišča v primeru Nestle Waters France v. OHIM (T-305/02) potrjuje, da so trodimenzionalni znaki oziroma plastenke lahko registrirane kot znamke, četudi je njihova osnovna oblika definirana s funkcijo. Po mnenju sodišča kombinacija dodatnih razlikovalnih elementov v obliki zarez, vdolbin in ostalih trodimenzionalnih posebnosti, dajejo plastenki razlikovalni učinek, saj takšna plastenka ni običajna na trgu. Poleg tega je Evropsko sodišče poudarilo, da če posamezni oblikovni elementi sami po sebi nimajo razlikovalnega učinka, njihova kombinacija celotni plastenki daje zadostno stopnjo razlikovalnosti. Predlaga priznanje znamke oziroma podredno odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri zavrnilnih razlogih in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da ne zanika obstoja nekaterih oblikovnih elementov v znaku, ki predstavlja odstopanja, vendar pa so ta tako nebistvena in zanemarljiva, da jim ne moremo pripisovati razlikovalne sposobnosti. Obstoj teh elementov še ne pomeni, da ima znak kot celota razlikovalni učinek. Zavajajoče in nedopustno glede na določbo 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) je sklicevanje tožeče stranke na domnevno pridobljeno razlikovalnost prijavljenega znaka na osnovi dolgoletne rabe, saj se na pridobljeno razlikovalnost v odgovoru na poziv za izjavitev z dne 30. 1. 2004 ni sklicevala, niti je ni skušala dokazati. Ni stvar tožene stranke, da bi v postopku ugotavljala in presojala pridobljeno razlikovalnost znaka, če prijavitelj znaka v postopku niti ne omeni niti ne predloži dokazov o tem, da je znak pridobil razlikovalnost na podlagi te določbe.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu navaja, da tožena stranka s svojim odgovorom na tožbo pritrjuje, da ni pravilno ocenila distinktivnosit prijavljene znamke. Tožena stranka je dne 4. 3. 2005 izdala dve obvestili o umiku provizoričnih zavrnitev trodimenzionalnih mednarodnih znamk v obliki plastenke, ki dokazujeta, da je tožena stranka z zavrnitvijo zadevne znamke presegla določila ZIL-1 in ni izdala izpodbijane odločbe v skladu s svojo prakso. Izpis iz baze znamk, iz katere je razviden videz znamk, katerih veljavnost v Sloveniji je priznala tožena stranka, kaže, da če priznani znamki izpolnjujeta pogoje za registracijo, potem to velja tudi za zadevno znamko.

Tožba je utemeljena.

Odločitev tožene stranke, da prijavljenega trodimenzionalnega znaka "steklenice" ne zavaruje kot znamke, temelji na zavrnilnih razlogih iz točk b. in c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Po točki b. se kot znamka ne more zavarovati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka, po točki c. pa znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednot, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljane storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev.

Absolutna zavrnilna razloga za registracijo, nerazlikovalnost in opisnost, pomenita, da je kot znamko mogoče zavarovati le znak, ki izpolnjuje temeljno funkcijo znamke, to je razlikovanje blaga ali storitev enega gospodarskega subjekta od drugega in mora zato tudi presegati opis blaga ali storitev. Ocena, ali znak omogoča razlikovalnost in ali presega opisnost, je mogoča po celoviti presoji znaka, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga oziroma storitev, stopnjo pazljivosti relevantnega potrošnika tega blaga oziroma storitev in druge okoliščine. Znamka je vedno vezana na točno določene proizvode in storitve, zato se sposobnost znaka za priznanje presoja glede na prijavljene proizvode oziroma storitve. Za zavrnitev znamke zadostuje že obstoj enega od absolutnih zavrnilnih razlogov iz 43. člena ZIL-1. Tožeča stranka je prijavila trodimenzionalni znak steklenico za blago in storitve iz razreda 21 (steklenice, plastenke), 32 (mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače; sadne pijače in sadne sokove; sirupe in druge pripravke za proizvodnjo pijač) in 39 (storitve polnjenja in pakiranja pijač, zlasti mineralnih vod in sodavic ter drugih brezalkoholnih pijač, sadnih pijač in sadnih sokov). Sodišče meni, da je za prijavljeno blago iz razreda 21 in storitve iz razreda 39 na ugotovljeno dejansko stanje, ki obsega ugotovitev značilnosti prijavljenega znaka ter proizvodov iz razreda 21 in storitve iz razreda 39, tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in prijavo znamke na podlagi določbe točke c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1 pravilno zavrnila. Tudi po mnenju sodišča prijavljeni trodimenzioalni znak "steklenica" ni primeren za označevanje steklenic in plastenk ter storitev polnjenja in pakiranja pijač, saj kot tak označuje vrsto blaga - steklenico, plastenko oziroma kaže na namen proizvodnje blaga oziroma opravljanja storitev - polnjenja in pakiranja pijač. Prijavljeni znak je torej po svojem vizualnem in pomenskem učinku - jasna in nedvoumna oblika steklenice in zato presplošen ter glede na prijavljeno blago opisovalen, saj neposredno kaže na prijavljeni proizvod oziroma storitve in zato neprimeren, saj se z registracijo ne bi uresničil namen zakona, da se z blagovno znamko loči blago enega proizvajalca od drugega. Pri povprečnem potrošniku bi namreč prijavljeni znak v podobi steklenice vzbudil takojšnjo in neposredno asociacijo na steklenice in storitve polnjenja pijač, ker je s temi proizvodi (storitvami) steklenica neločljivo povezana. Znak v podobi steklenice, brez dodatnih distinktivnih elementov, ki bi podobi steklenice dale nek drug fantazijski pomen in videz, po presoji sodišča ni sposoben za razlikovanje med steklenicami različnih proizvajalcev, prav tako pa ne med storitvami polnjenja pijač različnih proizvajalcev, saj je za te proizvode oziroma storitve generičen.

Sodišče pa ne more pritrditi razlogom tožene stranke, da se razlog iz točke c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1 razteza tudi na prijavljene proizvode iz razreda 32, v kolikor tožena stranka tako meni. Namreč iz odločbe tožene stranke izhaja, da če ima oblika določen pomen, se oceni povezanost te oblike s prijavljenim blagom. Tožena stranka nato nadaljuje, da je znak v prijavi zgolj podoba običajne, najpogostejše embalaže za pijače, zato za take proizvode ne more služiti kot znak razlikovanja. Iz navedene obrazložitve ni jasno, ali se citirani sklep tožene stranke nanaša tudi na proizvode iz razreda 32 ali zgolj na proizvode iz razreda 21, saj že iz upravnega spisa izhaja, da tožena stranka priznava trodimenzionalne znake v obliki steklenic tudi za proizvode iz razreda 32, torej meni, da podoba steklenice za te proizvode ni opisovalna glede na določbo točke c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Tako je tudi stališče sodišča v obravnavani zadevi. Prijavljeni znak bo potrošnik le posredno povezal s proizvodi iz razreda 32 in zato v tej zvezi ni opisne narave in zato razlog po določbi točke c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1 (tudi v kolikor je tožena stranka menila, da je podan) ne more biti podlaga za zavrnitev znamke.

Utemeljeno pa nadalje tožeča stranka ugovarja tudi zavrnitvi prijavljene znamke za blago iz razreda 32, ki jo tožena stranka argumentira s točko b. 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Iz opisa trodimenzionalne znamke, povzetega v izpodbijani odločbi, izhaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj ni ugotovila vseh značilnosti prijavljene znamke. Prijavljena znamka ima namreč dve zožitvi, od katerih ena obsega 20 % celotne plastenke. Ne glede na navedeno pomanjkljivo ugotovitev pa sodišče meni, da vse značilnosti trodimenzionalnega znaka (izbočenja, vbočenja, zareze in utori, oblika vratu) niso zgolj funkcionalni elementi z uporabno funkcijo temveč uresničujejo tudi namen, ki ga ima blagovna znamka, torej da izbrana kombinacija vseh razlikovalnih elementov skupaj spreminja dojemanje potrošnika, ki plastenke na podlagi izbranih razlikovalnih elementov ne dojema več kot običajne steklenice, pač pa kot proizvod tožeče stranke. Gre namreč za posamezne oblikovne in funkcionalne rešitve, ki so kot celota povezane v neko drugačno kombinacijo, ki za steklenico ni običajna. Povprečni potrošnik bi zato prijavljeni znak kot celoto dojemal distinktivno, in ga ločeval od običajne steklenice. Po mnenju sodišča nedvomno prijavljena znamka z ugotovljenimi značilnostmi presega stopnjo, kot jo opredeljuje zakon "brez slehernega razlikovalnega učinka". Sodišče torej meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, določbo točke b. 1. odstavka 43. člena ZIL-1 kot podlago za zavrnitev znamke iz absolutnega razloga, ko je ugotovila, da so razlikovalni elementi na prijavljenem trodimenzionalnem znaku brez slehernega razlikovalnega učinka za prijavljene proizvode iz razreda 32. Tožeča stranka pa neutemeljeno meni, da bi tožena stranka morala pri presoji prijave znaka uporabiti določbo 2. odstavka 43. člena ZIL-1, ki določa, da se za znamke, ki so pridobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo, ne uporabljajo točke b), c) in e) 1. odstavka, ter znamko priznati. Navedeno dejstvo je namreč tožeča stranka izpostavila šele s tožbo v upravnem sporu, kar je nedopustno glede na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS. Tožena stranka ima prav, da bi morala tožeča stranka, v kolikor je menila, da ji podlaga za priznanje znamke pripada, na podlagi tega temelja to uveljavljati v predlogu oziroma vsaj v pozivu na izjavitev, ko jo je tožena stranka obvestila, da bo znamko iz absolutnih razlogov zavrnila. Glede na navedeno se zato sodišče v vsebinsko utemeljenost razlogov tožeče stranke ne spušča. Ker je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.