Jedro

Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navajalo določene dokaze povsem na splošno in brez natančne obrazložitve, kaj naj bi določen dokaz dokazoval oziroma zakaj je dejansko pomemben ter da se obtoženec do določenih dokazov sploh ne more opredeliti, ker ne ve, zakaj so bili ti dokazi izpostavljeni. Te pritožbene navedbe pa so protispisne, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede utemeljenega suma, sploh ni navajalo določenih dokazov, ampak se je glede obstoja le-tega, sklicevalo na pravnomočno obtožnico, ki jo dokazi, izvedeni na glavni obravnavi niso omajali, utemeljen sum pa je še dodatno potrjen, s sicer še nepravnomočno obsodilno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju po dne 1. 10. 2020 končani glavni obravnavi ter na podlagi petega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obtoženega D. O. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki lahko traja do nastopa kazni. Obtoženi je bil z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje z dne 1. 10. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen dve leti in deset mesecev zapora, v katero se všteje čas prestan v priporu od 19. 2. 2019 od 10.59 ure dalje, od kar je obtoženi v priporu.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obtoženca odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da ni mogoče pritrditi zagovorniku pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje po končani glavni obravnavi pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca, tudi sorazmeren ukrep.

5. Povsem pravilno in za pritožbeno sodišče sprejemljivo je argumentirano sklepanje prvega sodišča, da iz na glavni obravnavi izvedenih dokazov, ne izhajajo takšna nova dejstva oziroma nove okoliščine, ki bi vnesli kakršenkoli dvom v obstoj v tej fazi kazenskega postopka zahtevanega dokaznega standarda, da ne bi bilo mogoče več govoriti o tisti stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se zahteva za podaljšanje pripora. Nenazadnje je bil s pravnomočno obtožnico ugotovljen utemeljen sum, preizkušen z izrekom nepravnomočne obsodilne sodbe, po opravljeni glavni obravnavi.

6. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navajalo določene dokaze povsem na splošno in brez natančne obrazložitve, kaj naj bi določen dokaz dokazoval oziroma zakaj je dejansko pomemben ter da se obtoženec do določenih dokazov sploh ne more opredeliti, ker ne ve, zakaj so bili ti dokazi izpostavljeni. Te pritožbene navedbe pa so protispisne, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede utemeljenega suma, sploh ni navajalo določenih dokazov, ampak se je glede obstoja le-tega, sklicevalo na pravnomočno obtožnico, ki jo dokazi, izvedeni na glavni obravnavi niso omajali, utemeljen sum pa je še dodatno potrjen, s sicer še nepravnomočno obsodilno sodbo. Obstoj utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitana mu kazniva dejanja, zagovornik sicer zanika in zatrjuje, da se je sodišče preveč oprlo na zaključke izvedenke klinične psihologije glede obtoženčeve osebnosti, mnenje katere ne odstopa od povprečnih ugotovitev pri vsakem posamezniku v podobnih okoliščinah, pri tem pa spregledalo pomen klinično psihološkega mnenja za oškodovanko, da je pri njej mogoče zaslediti elemente manipulativnosti, kar pod vprašaj postavlja njeno neverodostojnost in bi lahko kazalo na to, da se je obtoženi zgolj branil pred oškodovankino agresijo.

7. Te navedbe predstavljajo lastno zagovornikovo oceno posameznih dokazov in oceno protislovnih dokazov, kar pa je v pristojnosti razpravljajočega senata, po opravljeni glavni obravnavi. S sprejeto nepravnomočno sodbo, je razpravljajoči senat dokazno oceno sicer že sprejel, razlogi zanjo pa bodo navedeni v pisnem odpravku sodbe, ki jo bo zagovornik s pritožbo lahko izpodbijal. V danem trenutku pa pritožbene navedbe utemeljenega suma niso omajale.

8. Ob preizkušenem utemeljenem sumu, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je pri obtožencu še vedno izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne (teža in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščine v katerih je bilo storjeno), kot tudi subjektivne okoliščine (obtoženčeva velika odločnost, vztrajnost in nekritičnost do očitanih kaznivih dejanj, njegovo prejšnje življenje, ki se kaže v izreku prepovedi približevanja po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in prepovedi približevanja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini ter njegove osebnostne lastnosti, ki jih je ugotovila izvedenka psihiatrične stroke), ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene, in ki brez dvoma kažejo, da je pri obtožencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja, kakršna je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi.

9. Že v sklepu I Kp 9458/2019 z dne 28. 8. 2020, je bilo zagovorniku pojasnjeno, da v skladu s sodno prakso, med objektivne okoliščine za presojo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, spadajo tudi teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena očitana mu kazniva dejanja. Zato zagovornik ne more doseči pritožbenega uspeha s stališčem, da te okoliščine ne morajo biti odločilne pri presoji ponovitvene nevarnosti, ker očitanih mu kaznivih dejanj sploh ni izvršil. S tem namreč ponovno izpodbija prvostopenjske ugotovitve o obstoju utemeljenega suma, katerim pa je sodišče druge stopnje pritrdilo že v prejšnji točki obrazložitve.

10. Prav tako so po presoji sodišča druge stopnje pri obtožencu izkazane subjektivne okoliščine, ki kažejo na konkretno in realno ponovitveno nevarnosti, saj ne glede na to, da tekom izvajanja prepovedi približevanja oškodovanki, niso bile uradno ugotovljene kršitve tega ukrepa, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da predhodno izrečeni ukrepi prepovedi približevanja oškodovanki, obtoženca niso odvrnili od storitve kaznivih dejanj, ki se mu na ravni utemeljenega suma očitajo v tem postopku. Ta pa naj bi bila izvršena tudi v času trajanja izrečenih ukrepov. Slednjega pa zagovornik niti ne zanika in obtoženčevo ravnanje opravičuje z dejstvom, da je obtoženi podlegel oškodovankinemu nagovarjanju, da se oglasi pri njej, kar pomeni, da je za morebitne kršitve dejansko odgovorna oškodovanka. Ravno v teh pritožbenih navedbah, ki so po svojem bistvu povzetki obtoženčevega zagovora, prihaja do izraza njegovo osebnostno funkcioniranje, za katerega je značilno tudi to, da krivdo za svoja dejanja projicira v oškodovanko, kar izhaja iz ugotovitev izvedenke klinične psihologije.

11. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obtoženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi ter varnosti, zdravja in življenja oškodovank ter zdrav razvoj mladoletnih oškodovank, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri tem pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opredelilo tudi do možnosti uporabe milejšega prisilnega ukrepa, za katerega se v pritožbi zavzema zagovornik, pri katerem pa je potrebno sodelovanje obtoženca in njegova trdna volja, da ukrepa ne bo kršil, v kar pa tudi pritožbeno sodišče dvomi, glede na doslej ugotovljeno številčnost obtožencu očitanih kaznivih dejanj ter njegovo vztrajnost in intenzivnost pri izvrševanju, tudi po tem, ko je zunajzakonska skupnost z oškodovanko že razpadla in je ta že prebivala na drugem naslovu. Zagovornik sicer zatrjuje, da obtoženi ne predstavlja nevarnosti za mladoletni oškodovanki, saj so mu bili v nepravdni zadevi N 119/2019 odobreni stiki z mladoletnima hčerama, ki naj bi potekali odlično. To pa ni prepričljiv razlog za drugačne zaključke o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca. Upoštevati je namreč potrebno, da stiki med obtožencem in hčerama potekajo pod nadzorstvom Centra za socialno delo ..., obtožencu pa se očitajo kazniva dejanja na škodo mladoletnih oškodovank v povezavi z dejanji zoper bivšo partnerko. Zato tudi v tem delu pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Pri ocenjevanju sorazmernosti pripora pa je potrebno ponovno izpostaviti obravnavano kriminalno količino ter težo kaznivih dejanj, ki se izraža tudi v predpisani kazni in nenazadnje v nepravnomočno izrečeni kazni dveh let in deset mesecev zapora. Iz tega razloga pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v sorazmernost 19-mesečnega pripora s časovnega vidika. Prav gotovo pa odvzem prostosti, kot je pripor, vpliva na človekovo počutje, in s tekom časa pomeni izgubljanje stika z zaposlitvijo in z vsakdanjimi opravki, kar pa je potrebno razmišljati pred storitvijo kaznivega dejanja.

13. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, v skladu s Taksno tarifo in v zvezi z Zakonom o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.