Jedro

Tožnik se je poškodoval pri betoniranju gnojne jame, ko je po navodilih tožene stranke moral prijeti črpalko za beton in se je zrušila stena hleva nad jamo ter ga zasula. Tožena stranka ni poskrbela za oporno konstrukcijo gradbene jame, ni preprečila zrušitve stene hleva ter je bila gradbena jama izkopana neposredno ob steni obstoječega hleva, ki ni imela betonskih temeljev, ampak je stala neposredno na zemlji. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. Ker je tožnik po navodilih tožene stranke stal v jami in držal cev za betoniranje, s svojim ravnanjem ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 23.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje; v presežku za znesek glavnice v višini 23.500,00 EUR (do zahtevanih 47.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 1.127,77 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del v prvem odstavku I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka, se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov (zmotna uporaba materialnega prava, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve pravdnega postopka) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da tožena stranka za nezgodo ni krivdno odškodninsko odgovorna. Do nezgode je prišlo tako, da sta s tožnikom sama pripravljala armaturo za betoniranje gnojne jame, pri čemer se je tožnik poškodoval, ker je z roba jame potegnil armaturo, na kateri je bil betonski kos, ki mu je padel na nogo. Tožnikova naloga je bila zgolj prenašanje armaturnih mrež do jame, ni pa jih bil dolžan prenašati v jamo. To je bilo delo tožene stranke. Tožnik je prekršil navodila tožene stranke. Navaja, da je izpoved priče A.A. neverodostojna, saj je priča s toženo stranko v sporu. Priča dogodka ni videla, saj sta bila tožnik in tožena stranka tistega dne sama pri jami in delo drugih delavcev ni bilo potrebno. Prav tako izpovedi tožnika ne potrjuje izpoved B.B.. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da lahko takšne poškodbe, kot jih je imel tožnik, nastanejo le v primeru padca težkega predmeta z znatne višine, kar ustreza padcu težke betonske preklade. Izvedenec pa tudi ni izključil možnosti, da je do delovne nezgode prišlo na način, kot je zatrjevala tožena stranka. Ker se sodišče prve stopnje do opisane možnosti ni opredelilo, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se je tožena stranka investitorju zavezala, da bo sama položila armaturne mreže na dno jame, ni bila dolžna sklepati gradbene pogodbe. Ker bi bila posledično lahko ogrožena le sama, tudi ni bila dolžna poskrbeti za utrditev brežine izkopane jame. Jamo bi bil kvečjemu dolžan zavarovati investitor, zato bi lahko bil edino on tožniku odškodninsko odgovoren za škodo. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine, saj meni, da je previsoka. Trajanje in intenziteta tožnikovih bolečin ni bila takšna, da bi upravičevala odškodnino v višini 12.000,00 EUR. Prav tako okoliščine, da tožnik sedaj težje hodi po neravnem terenu in da težje opravlja dela, povezana s počepanjem in dvigovanjem, niso takšne, ki bi upravičevale odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožena stranka ne strinja z dokazno oceno izvedenskega mnenja, v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba ne uveljavlja, po presoji pritožbenega sodišča pa niso podane niti kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi dne 10. 5. 2010, ko je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu gradbenega delavca. Tega dne je tožnik sodeloval pri betoniranju gnojne jame, pri čemer je bilo med pravdnima strankama sporno, na kakšen način je do nezgode prišlo in kdo je zanjo odgovoren. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih presodilo, da je do nezgode prišlo na način, kot je zatrjeval tožnik, in sicer, da je tožnik po navodilih tožene stranke moral prijeti črpalko za beton, ko se je zrušila stena hleva nad jamo in tožnika zasula, pri tem pa se je poškodoval. Presodilo je, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker pred začetkom del ni bila sklenjena gradbena pogodba, ni bil zagotovljen gradbeni nadzor, ni bil izdelan načrt organizacije gradbišča in varnostni načrt gradbišča, ker v gradbeni jami ni bilo oporne konstrukcije in ni bila preprečena nevarnost zrušitve oziroma padca stene hleva z njeno predhodno odstranitvijo, ker je bila jama izkopana neposredno ob steni obstoječega hleva, ki ni imela betonskih temeljev, ampak je stala neposredno na zemlji, in ker ni bilo zagotovljeno, da bi bile v času izvajanja del preprečene vse nevarnosti, ki so izhajale iz hleva, stoječega tik ob gradbeni jami. Presodilo je tudi, da tožnik s svojim ravnanjem ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

8. Pravno podlago odškodninskega zahtevka za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom, predstavlja prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki napotuje na splošna pravila civilnega prava, to je predvsem določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ker je tožnik v tem sporu uveljavljal le krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, je potrebno upoštevati določbe prvega odstavka 131. člena OZ, pri določitvi višine odškodnine pa določbe 7. odseka o povrnitvi škode (164. do 185. člen OZ).

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot je zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da se je tožnik poškodoval, ker je z roba jame, v kateri je stal, potegnil armaturno mrežo, skupaj z njo pa tudi betonski kos, ki mu je padel na nogo. Pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi namreč navedenega ne potrjujejo. Izpoved tožnika je v celoti potrdila priča A.A., v delu (da je do nezgode prišlo v večji in globlji jami, ki se je nahajala zunaj obstoječega hleva, in ne v manjši znotraj hleva, kot je zatrjevala tožena stranka) pa tudi priča B.B. (C3). Tudi izvedenec za varstvo pri delu C.C. (C1) je ugotovil, da je večja verjetnost, da je do nezgode prišlo tako, kot navaja tožnik. Neutemeljena je pritožbena navedba, da priče A.A. ni mogoče šteti za verodostojno pričo in da dogodka ni videl. Morebitni spor med toženo stranko in navedeno pričo sam po sebi še ne more vzbuditi dvoma v verodostojnost pričine izpovedi, drugih okoliščin, zaradi katerih sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti njeni izpovedi, pa pritožba ne navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik in tožena stranka v trenutku škodnega dogodka nista bila sama, pač pa je bil zraven tudi A.A., saj sta tako izpovedala tako tožnik kot tudi priča A.A.. Pritožba neutemeljeno in pavšalno navaja, da načina poteka dogodkov, kot ga zatrjuje tožnik, ne potrjuje izpoved priče B.B. (C3) in izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu (C1). Tako izpoved navedene priče kot tudi izvedensko mnenje kažeta, da je do dogodka prišlo tako, kot navaja tožnik. Pritožbena navedba, da izvedenec za varstvo pri delu ni izključil možnosti, da je do delovne nezgode prišlo tako, kot je zatrjevala tožena stranka, pa ne drži, saj je izvedenec izrecno zapisal, da je večja verjetnost, da je do poškodbe prišlo tako, kot navaja tožnik, pri čemer iz njegovih nadaljnjih navedb izhaja, da na drugačen način do poškodbe ni moglo priti (glej stran 4. izvedenskega mnenja - C1).

10. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ta njena odgovornost izhaja predvsem iz tega, da ni poskrbela za oporno konstrukcijo gradbene jame in preprečila padca oziroma zrušitve stene hleva ter iz tega, da je bila gradbena jama izkopana neposredno ob steni obstoječega hleva. Ker tožena stranka ni poskrbela za varnost tožnika kot njenega delavca, je kršila 1. točko prvega odstavka 83. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Ur. l. RS, št. in nadalj.) ter več določb Priloge IV Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005), in sicer točko 1.1. razdelka A) Splošne zahteve za delovna mesta na gradbiščih, točki 4. in 10.1. razdelka B) Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, in sicer deloviščih na prostem, ter točke 1.1., 1.2. in 12.3. razdelka C) Dodatne zahteve za zagotovitev varnosti in zdravja pri gradbenem delu. Sodišče prve stopnje toženi stranki sicer nepravilno očita še nekatere druge kršitve (nesklenitev gradbene pogodbe, nezagotovitev gradbenega nadzora, neizdelavo načrtov), ki sodijo med obveznosti investitorja (v konkretnem primeru lastnika hleva) in ne tožene stranke kot izvajalca (drugi odstavek 82. člena in prvi odstavek 85. člena ZGO-1). Ker pa ta ravnanja niso v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom, na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Iz tega razloga tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi za tožnikovo škodo lahko odškodninsko odgovarjal kvečjemu sam investitor. Do škodnega dogodka je namreč prišlo zaradi opustitve zahtevanega ravnanja tožene stranke kot izvajalca in ne investitorja gradnje.

11. Pri tem pa tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožnikov soprispevek uveljavljala, ker je zatrjevala, da je tožnik v nasprotju z navodili tožene stranke splezal v jamo in notri povlekel armaturno mrežo, pri tem pa je povlekel še kos betona, ki mu je padel na nogo. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do škodnega dogodka ni prišlo tako, kot zatrjuje tožena stranka, pač pa pri betoniranju gnojne jame, ko je tožnik po navodilih tožene stranke stal v jami in držal cev za betoniranje, njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka ne more biti podan.

12. Ustrezno odmerjena je tudi višina prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR (od zahtevanih 20.000,00 EUR), iz naslova strahu odškodnino v višini 1.000,00 EUR (od zahtevanih 3.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 10.000,00 EUR (od zahtevanih 20.000,00 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnino v višini 500,00 EUR (od zahtevanih 4.000,00 EUR). Tožena stranka v pritožbi meni, da je prisojena odškodnina previsoka, pri tem pa posebej izpostavlja odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je tožnik zaradi poškodb, ki jih je utrpel (zlom distalnega dela leve goleni, razpočna rana na desni podlahti, odrgnine na hrbtišču desne roke, odrgnine na levi rami in komolcu leve roke, odrgnine v predelu leve strani medenice in poškodba palca leve noge) trpel hude telesne bolečine skupaj 27 dni, srednje hude tri mesece in lahke bolečine skupaj eno leto, pri čemer je mogoče, da je trpel lahko bolečine tudi po zaključenem zdravljenju (zdravljenje trajalo do 9. 5. 2012, torej dve leti) in da jih bo trpel tudi v bodoče. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem (dvakratna hospitalizacija, operativni poseg, rentgensko slikanje in druge preiskave, kontrolni pregledi, negovalne intervencije, fizikalne terapije in mirovanje) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR. Navedena odškodnina je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna in primerljiva odškodnini v podobnih primerih(1).

14. Pritožba prav tako ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniku je poškodba v obravnavanem škodnem dogodku pustila trajne posledice, zaradi katerih težje hodi po neravnem terenu, težje opravlja dela, ki so povezana s počepanjem, dvigovanjem iz počepa, težje dviguje in prenaša težje predmete, težje opravlja aktivnosti, povezane s sunkovitimi doskoki in poskoki. Tožniku je ostala zavrta in omejena gibljivost leve noge, slabša moč in bolečine v levi nogi, nezmožnost dviga stopala in negibljivost palca na levi nogi. Glede na navedeno ter predvsem upoštevaje dejstvo, da je tožnik mlad človek (datum rojstva 13. 9. 1987), ki se preživlja s fizičnim delom (gradbenimi opravili), tega pa bo zaradi posledic poškodbe težje opravljal, je navedena odškodnina ustrezna in primerljiva odškodnini v podobnih primerih(2).

15. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi višino prisojene odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Presodilo je, da prisojena odškodnina za strah zagotovo ni previsoka (ob dejstvu, da je ob nezgodi tožnik, ki ga je v celoti zasulo, utrpel smrtni strah in da je zdravljenje trajalo relativno dolgo, njegov izid pa je bil negotov), prav tako je primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti (ob dejstvu, da so tožniku ostale brazgotine na nogi, ki se vidijo le, kadar nosi krajša oblačila).

16. Glede na zgoraj navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Primerjaj odločitve v zadevah, opr. št. II Ips 817/2007 z dne 27. 8. 2008, opr. št. II Ips 624/2007 z dne 31.01.2008, opr. št. II Ips 73/2008 z dne 24.09.2009, opr. št. Pdp 30/2014 z dne 3. 4. 2014 in opr. št. Pdp 1256/2009 z dne 14. 4. 2010. (2) Kot zgoraj.