22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., ki jo zastopa odvetniška pisarna B. & B., o.p., d.n.o., Ž., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 294/2004 z dne 18. 10. 2004 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom spremenilo sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča na Ptuju št. Pg 86/2004 z dne 3. 6. 2004 in predlog pritožnice (v sodnem postopku tožnice in predlagateljice začasne odredbe) za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni dovolj pojasnilo aktivne legitimacije tožnice za tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe, kar narekuje že ugotavljanje izpolnjevanja prvega pogoja za začasno odredbo – izkaz verjetnega obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ). Dalje je ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe (šlo je za t. i. regulacijsko odredbo), ker ni bilo zanesljivo ugotovljeno, ali je izkazana predpostavka za njeno izdajo iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Višje sodišče je po ponovni oceni listine (pogodbe o izvajanju storitev kabelske distribucije na območju A. A. A. z dne 31. 3. 2003 – v nadaljevanju Pogodba), na oceni katere je temeljila odločitev sodišča prve stopnje, ugotovilo, da predlagateljica začasne odredbe ni izkazala za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in da zato niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Zato je predlog za njeno izdajo zavrnilo.

2.Ustavna pritožnica izpodbija sklep Višjega sodišča. Zatrjuje, da je izpodbijani sklep tako očitno napačen in v njem izražena stališča brez razumne pravne obrazložitve, da je arbitraren. Meni, da stališče Višjega sodišča, da je mogoče t. i. regulacijsko začasno odredbo izdati le, če je izkazana predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne izhaja iz zakonskih določb in da je v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Višjemu sodišču očita tudi, da je brez razumne utemeljitve zavzelo vnaprejšnje stališče o lastnini ptujske kabelske televizije in odreklo pritožnici pravno nasledstvo po bivših krajevnih skupnostih, kar naj bi bilo v nasprotju s 138. in 140. členom Ustave. Z razlago veljavnosti pogodbe oziroma z ugotavljanjem, ali je ta prenehala veljati ali ne, naj bi Višje sodišče poseglo v pogodbeno svobodo strank in s tem tudi v ustavni pravici iz 33. in 74. člena Ustave. Kršeno naj bi bilo tudi načelo restriktivnega omejevanja pravic iz 15. člena Ustave. Pritožnica predlaga zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi ustavno pritožbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pravica do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo in domnevne kršitve te pravice ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je izpodbijana sodna odločba po vsebini napačna. Treba je upoštevati, da pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja neposredno ne izhaja iz te ustavne določbe. Le ob dodatnem pogoju, namreč, da je začasna odredba nujno sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, je ta institut zavarovanja mogoče obravnavati v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave. Zato celo v primeru, ko bi sodišče npr. zavrženje ali zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe utemeljilo s pravnim naziranjem, ki je v nasprotju s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino, to še ne bi zadoščalo za utemeljitev kršitve pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave. Pritožnik bi moral izkazati, da brez izdaje začasne odredbe tudi namena sodnega varstva kljub morebitni pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku več ne bi mogel doseči. Zadostnih trditev v tej smeri pa ustavna pritožba ne vsebuje.[1]

5.Pritožnica neposredno niti ne navaja razlogov, ki bi utemeljevali očitek kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave. Za takšne razloge bi bilo mogoče šteti navedbe, s katerimi utemeljuje predlog za začasno zadržanje izpodbijanega sklepa. Gre za navedbe, da so nujno potrebne posodobitve kabelskega sistema, da bo sistem prepuščen stagnaciji in propadanju, da bo zastaral in bo postal neuporaben, da bo priključen na mariborski kabelski sistem in da bo glavna postaja na Ptuju izključena. Pritožnica ne izkaže, zakaj in kako bi do takšnih posledic sploh lahko prišlo oziroma ne navaja, da izvajalec storitev kabelske distribucije ne izpolnjuje svojih obveznosti iz Pogodbe. Gre za posplošene trditve, ki ne zadoščajo za izkaz takšnih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi zavrnitev začasne odredbe lahko pomenila poseg v ustavno pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave.

6.S samo zavrnitvijo izdaje začasne odredbe tudi ne morejo biti kršene pravice iz 33., 74., 138. in 140. člena Ustave. Upoštevati je treba, da odločitev sodišča še ne pomeni odločitve o tožbenem zahtevku. Zato so nepomembne tudi navedbe, da je Višje sodišče v izpodbijanem sklepu sprejelo določena stališča glede aktivne legitimacije pritožnice in glede veljavnosti Pogodbe, ki naj bi imele neposreden vpliv na izid pravdnega postopka in na odločitev o tožbenem zahtevku. Navedena stališča ne vežejo sodišča prve stopnje, ki odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Navedene očitke bi bilo mogoče presojati samo, če bi bile izkazane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da brez izdaje začasne odredbe domnevnih kršitev ne bi bilo več mogoče odpraviti, kar bi pomenilo kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kot že navedeno, pa takšnih okoliščin pritožnica ni izkazala.

7.Nepomembni so očitki, da je stališče Višjega sodišča o pogojih za dopustnost regulacijske začasne odredbe v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu zavrnilo izdajo začasne odredbe, ker je ugotovilo, da pritožnica (tam tožnica) ni izkazala za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in ne zato, ker bi menilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe. V pravilnost odločitve sodišča pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

8.Neutemeljen je očitek, da je izpodbijani sklep očitno napačen in brez razumne pravne obrazložitve, kar bi bila kršitev 22. člena Ustave. Pritožnica svojega očitka niti ne pojasni. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo oziroma zgolj z zatrjevanjem, da je odločitev po vsebini napačna, pa tega očitka ne more utemeljiti.

9.Pritožnica očita kršitev 15. člena Ustave, pri čemer ne navaja, v čem naj bi bil ta člen kršen. Ta člen, razen v četrtem odstavku, ne ureja pravic in svoboščin, temveč določa temeljna načela uresničevanja in omejevanja ustavnih pravic. Kršitev ustavnih načel pa ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo.

10.Ker očitno niso bile kršene človekove pravice in svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in na podlagi prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]Takšno merilo ocene očitkov ustavne pritožbe je sprejeto v zadevi št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002, OdlUS XI, 128. Podobno tudi v zadevi (predvsem z vidika dopustnosti regulacijskih začasnih odredb) št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, OdlUS VII, 231.