Jedro

Če je (čeprav) bila lastninska pravica pridobljena na originaren način, v danem primeru na podlagi zakona, in prej kot lastninska pravica na derivativen način (v danem primeru na podlagi pogodbe), ima slednja zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost, razen v primeru pomanjkanja dobre vere.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 6113/1 gozd v izmeri 347.238 m2, vpisane v vl. št. 2794 k.o. S., zato je tožena stranka dolžna izstaviti listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini na ime tožeče stranke, v roku 15-ih dni, ker bo v nasprotnem primeru tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 409.321,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov z obrestmi. Navaja, da je sodišče v ponovnem postopku zagrešilo bistveno kršitev, saj sodba nima razlogov, dejstva, ki so v sodbi navedena, pa so v nasprotju z vsebino listin. Tako je v tem sporu po pritožbi tožene stranke pritožbeno že enkrat razsojalo in sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi ravnanje tožene stranke pri pridobivanju navedene parcele v smeri načela vestnosti in poštenja in ugotovi, ali je vedela oz. ali bi morala vedeti za to, da bi moralo biti to zemljišče državno. Razlogov v tej smeri sodišče ni raziskovalo, saj ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, v sodbi pa ni razlogov o tem, zakaj naj bi zakoniti zastopnik oz. tožena stranka ravnala v nasprotju s tem načelom, dejstva, ki jih sodišče navaja v zvezi s sklenitvijo pogodbe (ki jo je sklenila priča, tedaj dir. G. K. d.o.o. K. E. in to veliko let pred tem, ko je prišlo do nakupa in pripojitve družbe), pa so nasprotna listinam v spisu. Tožena stranka je pridobila sporno parcelo št. 6113/1 k.o. S. v skupni izmeri 347.238 m2 s prevzemom (nakup in pripojitev) družbe G. K. d.o.o. S.. S prevzemom te družbe je tožena stranka prevzela vso aktivo in pasivo omenjene družbe. V času prevzema družbe je med njeno aktivo spadalo tudi lastništvo na sporni parceli. Tožena stranka je pred prevzemom pregledala celotno premoženje družbe G. K. d.o.o., tudi lastništvo nepremičnin. V času prevzema je bila le ta vpisana v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v S. kot lastnica parc. št. 6113/1, to premoženje je bilo vpisano v osnovnih sredstvih družbe G. K. d.o.o.. Tožena stranka je stanje lastništva preverila v zemljiški knjigi in to stanje ni bilo sporno. Tožena stranka je družbo G. K. d.o.o. prevzela in pri tem pošteno ravnala, se zanesla na podatke o pravicah, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi in bila pri tem dobroverna. Storila je torej vse, kar se je od nje pričakovalo (pošteno, v skladu z veljavno zakonodajo, kupila in pripojila družbo G. K. d.o.o., se glede sedaj sporne parcele prepričala z vpogledom v zemljiško knjigo, da je G. K. d.o.o. zemljiškoknjižni lastnik, opravila pregled osnovnih sredstev prevzete družbe, pri ravnanju je bila dobroverna, saj ni bilo nikakršnih razlogov ali dejstev, da ne bi upravičeno pričakovala, da bo s prevzemom družbe G. K. d.o.o. postala lastnica tudi sedaj sporne parcele. Zato so navedbe sodišča, da bi direktor tožene stranke moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij in da bi moral temu vprašanju posvetiti več pozornosti, pravno zgrešene. Navedbe sodišča, da sporno zemljišče v postopku lastninjenja ni moglo biti predmet lastninjenja, so prav tako pravno zgrešene, saj je dejstvo, da se je sporno zemljišče v postopku lastninjenja lastninilo in prišlo na pravnega prednika tožene stranke. Navedbe sodišča, ki se nanašajo na pogodbe, ki jih je sklepal pravni prednik tožene stranke pred prevzemom podjetja G. K. s strani tožene stranke, so nerelevantne za to pravdo in na podlagi teh navedb ni mogoče priti do zaključka, da bi tožena stranka oz. njen direktor moral vedeti o domnevnem spornem načinu lastninjenja sedaj sporne nepremičnine. Zakoniti zastopnik F. K. je jasno izpovedal, zaslišan kot stranka, da o tem ni vedel in ni mogel vedeti, saj pri pregledu poslovnih knjig G. K. d.o.o. ni bilo podatkov o tem, da bi bila ta nepremičnina sporna. Glede na določbo 10. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic, meni, da bi kakršnokoli poseganje v lastninsko pravico tožene stranke na parc. št. 6113/1 k.o. S., pomenilo nastanek škodljivih posledic za toženo stranko, ki jih po prej navedeni določbi SPZ ne sme trpeti. Prav tako Zakon o zemljiški knjigi v 8. členu določa načelo zaupanja v zemljiško knjigo in ima identično določbo kot jo vsebuje že navedeni 10. člen SPZ. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je eno temeljnih načel civilnega prava in je po svoji vsebini in pravnih posledicah osrednje načelo pravnih razmerij na nepremičninah. Čeprav je mogoče pridobiti ali izgubiti stvarno pravico na nepremičninah tudi drugače kot z vpisom v zemljiško knjigo (na kar se posredno sklicuje tožeča stranka), je potrebno poudariti primarnost načela zaupanja, saj se morajo tudi zunajknjižne pridobitve umakniti načelu zaupanja. Višje sodišče v K. je v podobni zadevi že odločalo o pomenu načela zaupanja v zemljiško knjigo (sodba opr. št. I Cp 349/2004) in to načelo jasno in nedvoumno obrazložilo. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ni ravnala pošteno, zato je napadena sodba materialnopravno napačna.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi očitana bistvena kršitev (po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP) pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo direktorja tožene stranke in nasprotno, v pritožbi zatrjevano, ne drži. ZPP nalaga sodišču, da izvede dokaze, potrebne za ugotovitev spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka (7. člen ZPP). Temu je sodišče prve stopnje sledilo in na podlagi natančno ugotovljenega dejanskega stanja izdalo materialnopravno pravilno sodbo. Sodba je obrazložena, ne drži, da nima razlogov v zvezi z vprašanjem dobrovernosti tožene stranke ob pridobitvi sporne parcele, katera dejstva v zvezi s sklenitvijo pogodbe z dne 7.7.1998 so v nasprotju z listinami, pa pritožba, ki to zatrjuje, ne pove. Sodišče prve stopnje je opravilo preizkus izpodbijane sodbe tudi v mejah po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP), tudi takih ni zasledilo. Zato je zaključilo, da ta pritožbeni razlog ni podan.

Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obravnavanem primeru je sporno, kdo je (postane) lastnik nepremičnine, če si stojita nasproti tožeča stranka, ki je postala lastnica na podlagi zakona (5. odst. 57. člena Zakona o javnih skladih - ZJS, Ur. l. RS, št. 22/2000, ki je stopil v veljavo 25.3.2001) in tožena stranka, ki je lastninsko pravico pridobila na derivativen način s pogodbo o pripojitvi družbe G. K. d.o.o. in vpisom v zemljiško knjigo. Tako SPZ kot Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), na katera se sklicuje pritožba, sta v času odločanja v postopku na prvi stopnji že stopila v veljavo. 8. člen ZZK-1 vsebuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo in določa, podobno kot 10. člen SPZ, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic, po 11. členu SPZ pa se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena pred uveljavitvijo navedenih zakonov, vendar je tudi prejšnji ZZK (ZZK - Ur. l. RS, št. 33/95) v 5. členu vseboval podobno določbo in varoval tiste, ki so se zanesli na podatke zemljiške knjige. Gre za določbo oz. načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki izpeljuje publicitetno načelo in načelo zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo, njihov namen pa je varstvo pravnega prometa. Če je (čeprav) bila lastninska pravica pridobljena na originaren način, v danem primeru na podlagi zakona, in prej kot lastninska pravica na derivativen način (v danem primeru na podlagi pogodbe), ima slednja zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost, razen v primeru pomanjkanja dobre vere. V obravnavanem primeru se dobra vera tožene stranke, zemljiškoknjižne lastnice sporne parcele, domneva in zato je morala tožeča stranka, ki trdi nasprotno, to dokazati. Sodišče prve je po izvedenem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka temu dokaznemu bremenu zadostila in zaključilo, da tožena stranka pri sklepanju pogodbe o pripojitvi ni ravnala s potrebno skrbnostjo in ni bila dobroverna, kar pa je za pritožbo sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pomembna dejstva: * parc. št. 6113/1 k.o. S. je bila kot splošno ljudsko premoženje v uporabi Zavoda K., TOZD G. S., ki se je lastninsko preoblikoval po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) v družbo G. K. d.o.o. in nanjo je bila vpisana lastninska pravica (v zvezi s 3. členom Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) 20.5.1997 glede na določbo 5. člena ZLPP v zvezi s 3. odst. 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljiških zemljišč in gozdov je bila 7.7.1998 sklenjena pogodba o prenosu parc. št. 6113/1 na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (pogodba je bila torej sklenjena že po lastninskem preoblikovanju Zavoda v G. K. d.o.o.) * zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice na podlagi citirane pogodbe na R Slovenijo je bila zavrnjen (sklep z dne 26.3.2001, Dn. št. 2403/98) * 25.3.2001 je stopil v veljavo Zakon o javnih skladih * 12.6.2001 je bila sklenjena pogodba o pripojitvi družbe G. K. d.o.o. toženi stranki in nato nanjo vpisana lastninska pravica na sporni parceli Tožena stranka je trdila in to ponavlja v pritožbi, da je ob pripojitvi družbe G. K. d.o.o. zaupala v podatke zemljiške knjige, iz katerih je izhajalo, da je bila sporna parcela v lasti pripojene družbe. Kot predhodno povzeto, to drži. Vendar pa je pri presoji dobre vere odločilno ne le, ali je tisti, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, vedel, marveč tudi, ali bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij. Gre za vprašanje dolžne skrbnosti tožene stranke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka pred odkupom deležev in nato pripojitvijo družbe G. K. d.o.o. vodila s slednjo dolgotrajne pogovore in kot je izpovedal njen direktor, so temeljito pregledali celotno poslovanje družbe, tudi vse pogodbe, tožbe in preverili zemljiškoknjižno stanje. Zato toženi stranki ob dejstvu, da je bila sklenjena pogodba o prenosu sporne parcele na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (7.7.1998, že po lastninskem preoblikovanju Zavoda K., TOZD G. S. v G. K. d.o.o.), le-ta ob pregledu vse dokumentacije ni mogla ostali neznana (in bi morala biti na to posebej pozorna, kot pravilno opozarja prvostopenjsko sodišče) in ni mogoče pritrditi pritožbi, da obstoj te pogodbe za predmetno pravdo ni pomemben. Ne gre za vedenje (osebno) direktorja tožene stranke, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij ..., kot skuša prikazati pritožba, saj je slednji le njen zakoniti zastopnik, ampak tožene stranke kot pravne osebe, ki se je tudi sama lastninila po določbah ZLPP in bi zato glede na sklenjeno pogodbo o prenosu sporne parcele na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na podlagi 5. člena ZLPP v zvezi s 14. členom Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov in neusklajeno zemljiškoknjižno stanje ter glede na določbo 5. odst. 57. člena Zakona o javnih skladih, ki je stopil v veljavo 25.3.2001, le slabe tri mesece pred pripojitvijo, dejansko (izvenknjižno) lastništvo parc. št. 6113/1 k.o. S. vsekakor morala preveriti in s tem ev. oviro za pridobitev lastninske pravice. Zato ne vzdrži pritožbena trditev, "da ni bilo razlogov oz. dejstev, da ne bi upravičeno pričakovala, da bo s prevzemom družbe G. K. d.o.o. postala lastnica sporne parcele". Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožeči stranki, na kateri je bilo dokazno breme, glede na ugotovljena dejstva v postopku na prvi stopnji, uspelo dokazati, da tožena stranka ob pridobitvi sporne parcele ni bila v dobri veri in se zato na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).