Jedro

Za uspešno razveljavitev pravnega posla zaradi čezmernega prikrajšanja je bistveno dvoje: - ob sklenitvi pravnega posla mora obstajati očitno nesorazmerje med obveznostmi obeh pogodbenih strank (objektivni pogoj); - oškodovana stranka mora biti ob sklenitvi pogodbe nevedna glede prave vrednosti svoje obveznosti (subjektivni pogoj).

Nevednost o pravi vrednosti pomeni, da stranki na noben način ni moglo biti znano, kolikšna je vrednost npr. nepremičnine, ki jo prodaja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev kupoprodajne pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja. Ugotovilo je, da zatrjevani razlogi niso podani.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper v uvodu navedeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Graja izvedene dokaze na prvi stopnji, ki so bili izvedeni enostransko. Nikjer v obrazložitvi ne prvega ne drugega sodišča ni obrazloženo oz. utemeljeno, zakaj se ni verjelo svakinji prvotoženke I. R., L. R., katera je edina bila navzoča, ko sta prodajalec in kupka kontaktirala in se dogovarjala glede kupoprodaje nepremičnine. Sodišče je verjelo S. R., ki ni bila nikoli navzoča pri dogovarjanju. I. R. sodišče ni verjelo, čeprav je on posredoval med pogodbenimi strankami, zato mu je bilo znano, kako so potekali razgovori. Sodišče je verjelo sestavljalcu pogodbe, ki bi moral biti pozoren na stranke, ki so stale v njegovi pisarni, da je po samem fizičnem videzu lahko ocenil, da je prodajalec popolni laik, še bolj pa pravni, kupca pa je z lahkoto lahko ocenil, da sta izkušena in bolj izobražena in zato bolj vešča v sklepanju tovrstnih poslov. Sicer pa je uradno cenitev nepremičnin opravil brat prvotoženke, in je tedaj vsakemu laiku jasno, da je cena oz. vrednost nepremičnine prilagojena kupcema. Iz navedenega se ne more drugo sklepati, kot da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo vrsto nepravilnosti ter tako kršilo določbe ZPP, Višje sodišče pa je iste kršitve povzelo in jih v svoji sodbi prezrlo ter legaliziralo in seveda tako storilo istovrstno kršitev. Višje sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. ZOR je kot temeljno načelo vzpostavil načelo enakovrednosti zamenjave. Zato je 1. odst. 139. čl. ZOR kot varovalo neenakovrednosti dal pravico vsakemu, ki je pri tovrstnem poslu prikrajšan, da ima pravico in da lahko razveljavi sklenjen posel, ki je njemu v škodo. V konkretnem primeru pa ni dileme, da je tožnik pri sklepanju kupoprodajne pogodbe s toženima prikrajšan celo za 50% od realne oz. dejanske vrednosti. Torej v tem primeru gre za prekmerno prikrajšanje, ki je v škodo tožnika a v korist tožencev. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo Višjega sodišča v Mariboru ter zadevo vrne istemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

V postopku, opravljenem po 390. čl. ZPP (Zakona o pravdnem postopku), je tožena stranka odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vloženi reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka trdi, da 1.odst. 139. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 in 39/85, ZOR) omogoča vsakemu, ki je bil pri pravnem poslu zamenjave prikrajšan, pravico, da lahko razveljavi sklenjen posel, ki je njemu v škodo. Tako stališče tožeče stranke pa je napačno. Kot je to poudarilo že prvostopenjsko sodišče, dodatno pa pojasnilo tožeči stranki še pritožbeno sodišče, je za uspešno razveljavitev pravnega posla zaradi čezmernega prikrajšanja bistveno dvoje: - ob sklenitvi pravnega posla mora obstajati očitno nesorazmerje med obveznostmi obeh pogodbenih strank (objektivni pogoj); - oškodovana stranka mora biti ob sklenitvi pogodbe nevedna glede prave vrednosti svoje obveznosti (subjektivni pogoj).

Nevednost o pravi vrednosti pomeni, da stranki na noben način ni moglo biti znano, kolikšna je vrednost npr. nepremičnine, ki jo prodaja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki so neizpodbojna podlaga odločanju v revizijskem postopku (3. odst. 385. čl. ZPP), sledi, da je bil tožnik s cenitvijo oz. cenilnim zapisnikom seznanjen vsaj pred overitvijo sporne pogodbe. To pa pomeni, da ni bil neveden glede prave vrednosti nepremičnine, ki jo je prodal. Ker je eno temeljnih načel obligacijskih razmerij tudi svoboda njihovega urejanja (10. čl. ZOR), sta pravdni stranki lahko sklenili takšno pogodbo, kot sta jo. Ta namreč ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali družbeno moralo. Davčne obveznosti so bile plačane celo od višje osnove, kakor pa sta pogodbeni stranki resnično dogovorili ceno nepremičnine.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločujočih dokazih. Takšno kršitev smiselno tožeča stranka očita sodišču druge in prve stopnje, češ da ni ocenilo pričevanja L. R. Očitek tožeče stranke ni upravičen, saj je sodišče druge stopnje izrecno zapisalo, da ne gre za očitano kršitev (ki je bila že uveljavljana kot pritožbeni razlog), saj je sodbo mogoče preizkusiti. Taka ocena je po prepričanju revizijskega sodišča edino pravilna.

Graja izvedenih in ocenjenih dokazov naj bi po mnenju tožeče stranke predstavljala bistvene kršitve procesnih predpisov. Pri tem tožeča stranka izrecno graja le dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, pa nikakor ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijanje dejanske podlage, ugotovljene na prvi in drugi stopnji, v reviziji ni dovoljeno (3. odst. 385. čl. ZPP). Tožnik sam pove, da ni zadovoljen z oceno izvedenih dokazov. Njegovo grajanje ocene izpovedi prič je torej nedovoljen revizijski razlog, zato revizijsko sodišče na te navedbe ne odgovarja. Dodati je potrebno, da gre tudi še za nedovoljeno navajanje novot (387. čl. ZPP) v reviziji, ko tožnik trdi, da je cenitveno poročilo pripravil brat toženke. Ta trditev je tudi v direktnem nasprotju z ugotovitvami obeh sodb.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. čl. ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP v pravdi ni bilo.

Revizijska izpodbijanja tožeče stranke so torej neutemeljena, zato je njeno revizijo sodišče zavrnilo.

Tožena stranka je dolžna sama nositi stroške odgovora na revizijo, saj njene navedbe niso pripomogle k odločitvi revizijskega sodišča. Priglašeni stroški torej za pravdo niso bili potrebni (155. čl. ZPP).