Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da zato ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot 6 mesecev od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena tako, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30 dnevnega roka od storitve prekrška, postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin št. 1 z dne 28.2.2012 in postopek o prekršku zoper storilca I.K. zaradi prekrška po petem odstavku 46. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) na podlagi 10. točke 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo. Sklenilo je še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 2. točki 154. člena ZP-1 in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ali jo razveljavi po uradni dolžnosti ter zadevo vrne v novo odločitev.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sodbe navedlo sodišče prve stopnje je razvidno, da je svojo odločitev oprlo na spremenjeno določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo uvaja novela Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških ZP-1H. Ta je določbo o relativnem zastaranju pregona dopolnila z določbo, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Kot je še razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je bil storilec o prekršku obveščen šele s prejemom plačilnega naloga prekrškovnega organa 6. marca 2012, prekršek pa naj bi bil storjen dne 17. avgusta 2011. Prekršek je bil ugotovljen s samodejno merilno napravo za nadzor prometa, ki prekrške slikovno dokumentira, pri čemer voznik vozila ni bil ustavljen in seznanjen s prekrškom. Obdolžilni predlog je prekrškovni organ najprej vročil lastnici vozila, po ugotovitvi, da lastnica vozila svojega vozila ni vozila, pa je na podlagi izpisa iz registra osebnih izkaznic ob primerjavi fotografije ugotovil, da naj bi bil voznik osebnega avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek, obdolženi. Ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot 6 mesecev od dneva storitve prekrška, je sodišče prve stopnje na podlagi razlage nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 presodilo, da je treba zoper storilca postopek ustaviti.

Stališče sodišča prve stopnje, da zato ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot 6 mesecev od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena tako, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30 dnevnega roka od storitve prekrška postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, se sodišče prve stopnje z vprašanjem, kdaj je prekrškovni organ storil prvo dejanje usmerjeno na pregon storilca prekrška, ni ukvarjalo. Glede na predloženi spis prekrškovnega organa, naj bi bil kršitelju očitani prekršek storjen 17.8.2011, prekrškovni organ pa naj bi izdal plačilni nalog lastnici vozila (v smislu določbe 8. člena ZPrCP o odgovornosti lastnika vozila) dne 23.8.2011. Na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo in predloženih dokazov lastnice vozila je prekrškovni organ postopek zoper njo ustavil, glede na navedbe v vloženi zahtevi za sodno varstvo, da vozilo uporabljajo njeni družinski člani pa je prekrškovni organ na podlagi 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) nadaljeval z ugotavljanjem okoliščin prekrška tako, da je pridobil iz registra osebnih izkaznic za družinske člane lastnice vozila fotografije in na podlagi primerjave s fotografijo voznika vozila v času prekrška ugotovil, da naj bi vozilo v času storitve prekrška upravljal storilec ter mu nato 28.2.2012 izdal plačilni nalog, s katerim mu je bila izrečena globa 300,00 EUR in 3 kazenske točke. Gre za procesna dejanja, ki jih je bilo po presoji pritožbenega sodišča potrebno izvesti, da bi lahko prekrškovni organ odločil o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, torej gre nedvomno dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška in vsako zase pretrga zastaranje postopka o prekršku. Glede na zatrjevanje prekrškovnega organa, da je bilo prvo dejanje, ki je bilo usmerjeno na pregon storilca prekrška storjeno znotraj 30 dnevnega roka, je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da sodba razlogov o tem odločilnem dejstvu nima, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Sodišče prve stopnje bo moralo tako pred odločitvijo o vloženi zahtevi za sodno varstvo ugotoviti odločilna dejstva glede teka zastaranja pregona ter nato, če se bo izkazalo, da je bilo dejanje prekrškovnega organa usmerjeno v pregon storilca prekrška resnično storjeno znotraj 30 dnevnega roka, vsebinsko odločiti o vloženi zahtevi za sodno varstvo. Odločitev je višje sodišče sprejelo na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1.