Jedro

Ocena sodišča prve stopnje, da so bile tožnikove duševne bolečine zelo intenzivne ima podlago v izvedenskemu mnenju, saj kljub temu, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnikovo psihično trpljenje ni bilo ves čas izrazito (bilo je tudi blago do zmerno, zmerno ter zmerno do izrazito), izvedensko mnenje celokupno gledano (izvedenec je ugotovil vrsto psihičnih težav, tudi težke oblike, pri čemer je psihično trpljenje tožnika trajalo več let in še ni prenehalo) daje podlago za zaključek, ki je deloma tudi materialnopraven, da je šlo pri tožniku za zelo intenzivne duševne bolečine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 7.000,00 EUR zniža na 4.000,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (del 1. točke, 3. in 6. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova kršitve njegove osebnostne pravice denarno odškodnino v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2008 dalje do prenehanja obveznosti (1. točka izreka); kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače iz naslova plačila denarne odškodnine in obresti na denarno odškodnino, je zavrnilo (2. točka izreka), nadalje je toženi stranki naložilo, da na svoje stroške v časopisu Delo objavi to sodbo, kar pomeni navedbo opravilne številke in datuma sodbe, navedbo pravdnih strank ter njunih pooblaščencev, navedbo predmeta spora, z dodatkom v zvezi z objavo članka „O. proti i.“ dne ... 2007 ter prvo točko izreka sodbe (3. točka izreka); kar je zahtevala tožeča stranka glede objave v časopisu Delu več in zahtevek za objavo sodbe v časopisih MAG, Mladina in Indirekt ter zahtevek za javno opravičilo tožniku za neresnične izjave z objavo toženčevega opravičila na Radiu Slovenija 1 in RTV Slovenija, je zavrnilo (4. in 5. točka izreka). V 6. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 141,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni podalo jasnih in decidiranih zaključkov o tem, katera dejstva in informacije so resnične in katere ne. Sodišče je odpravilo pričanje ene ključnih prič mag. I. S. s pavšalnim zaključkom, da njegovi izpovedbi ne more v celoti slediti zaradi splošno znanih kazenskih in pravdnih postopkov, ki jih je imel s tožnikom. Pri tem ni pojasnilo niti, v katerem delu je izpovedbi te priče sledilo. Svoj zaključek o neverodostojnosti priče je utemeljilo tudi z navedbo, da je S. povedal, „ ...da se je zadeva tako dolgo peljala, da je padla v vodo“. Vendar pa je sodišče to kratko izjavo napačno razumelo in povzelo v obrazložitvi sodbe. Meni, da je izpovedba S. vredna, da bi jo sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe. Sodišče šteje, da tožencu ni uspelo dokazati nič od zatrjevanega, torej, da je tožnik ponaredil svoj doktorat, s čimer pa se ni moč strinjati, saj je to dejstvo splošno znano, za to dejstvo pa ve tudi tožnik sam. Nesporno je, da je bil tožniku doktorat odvzet in je nezadosten zaključek sodišča, da nikakor ne zadostuje za potrditev resničnost izjave izpoved S., da je toženec celo sam posodil tožniku 1.500,00 EUR za podkupovanje profesorjev. Toženec je natančno izpovedal kdaj, kje in koliko je tožniku posodil,pri čemer toženec ni nikoli zatrjeval, da bi bil B. P. navzoč, ko naj bi toženec tožniku izročil 1.500,00 EUR. Tožnik si je od toženca izposodil 1.500,00 EUR, to pomeni, da mu je obljubil, da mu bo ta denar vrnil, povedal pa mu je tudi za namen, ki sicer tožencu ne bi mogel biti znan. Neutemeljeno in v nasprotju z izvedenimi dokazi je sklepanje sodišča, da sta bila tožnik in toženec v preteklosti dobra znanca, če ne tudi prijatelja. V zvezi s spornim vodenjem davčnih postopkov in sumih sprejemanja podkupnin je S. izpovedal, da lahko reče, da je toženec eden redkih, ki si je upal povedati o tem, kakšen je v bistvu tožnik, povedal je tudi, da ne vidi razloga, zakaj bi nekdo izpovedoval take stvari, če niso bile resnica in se s tem izpostavljal raznim postopkom. O vpletenosti tožnika v podkupovanje je poleg toženca izpovedal tudi davčni inšpektor M.. Njegova izpovedba omogoča popoln zaključek, da je bil tožnik vpleten v poskus podkupovanja inšpektorja M., to potrjuje tudi izpovedba L. S.. Sodišče je jasne izpovedbe omenjenih prič povsem spregledalo. Toženčeva izjava v zvezi z odojkom in vinom se je nanašala na tožnikovo praznovanje rojstnega dneva in ne pridobitve naziva doktorja znanosti, kar je spregledalo tako sodišče kot tožnik. Odločitev o upravičenosti do odškodnine je sodišče oprlo predvsem na ugotovitve izvedenca za psihiatrijo, na kaj še je sodišče oprlo svojo odločitev, pa iz sodbe ni razvidno. Izvedensko mnenje ne dopušča zaključka, da je tožniku nastala škoda in da je obstajala vzročna zveza med škodo in toženčevim ravnanjem, saj je imelo to ravnanje le vpliv na tožnikovo stanje. Sodišče pa tudi ne poda konkretnih razlogov in kriterijev za odmero odškodnine. Navedba sodišča, da so bile pri tožniku duševne bolečine zelo intenzivne in do so trajale vsaj nekaj let, je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zaradi česar predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja odškodnino na podlagi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, zahteva pa tudi objavo sodbe na podlagi 178. člena OZ. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene splošne predpostavke po 131. členu OZ. OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega izmed elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Ob pravilnem upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje preizkusilo obstoj te predpostavke civilnega delikta. Ugotovilo je ter povsem zadostno obrazložilo, zakaj je v obravnavani zadevi navedena predpostavka podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna 8. členu ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je dokazno breme za dokazovanje resničnosti trditev oziroma izjav toženca, ki prikazujejo tožnika v negativni luči in so žaljive, na toženi stranki. Tožena stranka bi torej morala s stopnjo prepričanja dokazati resničnost spornih izjav, vendar pa ji to ni uspelo. Ker iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da tožencu ni uspelo dokazati resničnosti nobene izmed spornih izjav oziroma trditev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje glede tega ni podalo jasnih zaključkov. Res je sodišče prve stopnje v nadaljevanju sodbe navedlo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bil toženec vir za informacije, ki so bile objavljene v člankih v Magu, Direktu in Mladini, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča zaradi tega zaključek sodišča o nedokazanosti resničnosti spornih trditev, ki jih je toženec raznašal v zvezi s tožnikom preko drugih medijev (npr. časopisa Delo) oziroma na drug način, ni nič manj jasen, niti si ta dva zaključka nista med seboj v nasprotju.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo dokazati resničnosti trditve v zvezi s tožnikovo vpletenostjo v poskus podkupovanja davčnega inšpektorja M., saj so si bili nekateri dokazi glede tega pravno odločilnega dejstva nasprotujoči, drugi (npr. izpovedba M.) pa niso omogočali zaključka, da je bil prav tožnik vpleten v poskus podkupovanja M.. Sodišče prve stopnje na podlagi takšnih dokazov ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti resničnosti obravnavane trditve toženca. Iz izpovedbe priče M., na katero se sklicuje pritožba, tako nikjer ne izhaja, da je prav tožnik sodeloval pri poskusu podkupovanja. To ne izhaja niti iz dela izpovedbe L. S., ki ga izpostavlja pritožba – iz tega dela izpovedbe izhaja zgolj to, kar naj bi M. povedal S. v postopku notranjega nadzora, in sicer naj bi mu povedal, da mu v zvezi s sodelovanjem tožnika pri poskusu podkupovanja ni znano kaj več, razen tega, da slednji pozna P., ki naj bi mu ponudil denar, kar pa je P., zaslišan kot priča, odločno zanikal. 7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da tožencu ni uspelo dokazati resničnosti trditve, da je tožnik podkupil profesorja v K. in na ta način pridobil doktorat. Toženec je za dokazovanje resničnosti te trditve ponudil svoje zaslišanje, v zvezi s to trditvijo pa je izpovedala tudi priča S., čigar izpovedbi pa sodišče prve stopnje zaradi številnih kazenskih in pravdnih postopkov, ki ji je imel s tožnikom, ni v celoti sledilo, pri čemer res ni izrecno navedlo, kateri del izpovedbe je sprejelo, vendar pa je to mogoče razbrati iz celotne obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče sicer sprejema razloga, zaradi katerih je sodišče prve stopnje ocenilo pričo S., ki je pričala v škodo tožnika, kot neverodostojno, saj S. zaradi številnih postopkov oziroma sporov, ki jih je imel s tožnikom, zagotovo ni moč šteti za nepristransko pričo, na pristranskost priče pa sicer kaže tudi del izpovedbe te priče, ki ga je izpostavilo in pravilno razumelo sodišče prve stopnje (“... da se je zadeva tako dolgo peljala, da je padla v vodo“), saj je priča uporabila čustveno obarvane izraze v zvezi z zaključkom postopka, ki je tekel zoper tožnika, ki jih nepristranska priča ne bi uporabila. Četudi bi sodišče prve stopnje verjelo delu izpovedbe S., ki jo izpostavlja pritožba, in sicer, da so bili številni profesorji v K. zaprti, da so doktorati stali približno 20.000,00 EUR, da ima podpisano izjavo M., da je dvakrat nosil denar v K., to ne bi moglo pripeljati do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, saj iz tega dela izpovedbe S. ne izhaja, da je tožnik podkupil profesorja in na ta način pridobil doktorat. S. je sicer tudi izpovedal, da mu je toženec povedal, da je sam posodil tožniku 1.500,00 EUR za podkupovanje profesorja, vendar pa ta del izpovedbe, iz katerega izhaja zgolj, kaj je toženec povedal S. v zvezi s tožnikovim domnevnim podkupovanjem profesorja in ne tisto, kar bi priča sama zaznala, ter izpovedba toženca, da je sam posodil tožniku 1.500,00 EUR za podkupovanje profesorja, ki ni podkrepljena s kakršnimkoli listinskim dokazom o izročitvi denarja, pa glede na zanikanje tožnika, tako na ravni trditev kot v izpovedbi, ne zadostujeta za ugotovitev resničnosti sporne izjave s stopnjo prepričanja, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Navedeno oceno je sodišče prve stopnje podkrepilo tudi z dodatnim argumentom, in sicer je navedlo, da je tudi priča P. zanikal, da je bil navzoč, ko naj bi toženec tožniku izročil 1.500,00 EUR, vendar ker je že prvi (nosilni) argument prepričljiv, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na dodatni argument. Na pritožbene navedbe, da je splošno znano, da je tožnik ponaredil svoj doktorat, pa velja dodati, da navedena okoliščina ni bistvena za odločitev v tej pravdi, saj se tožencu ne očita, da je razširjal tudi to okoliščino o tožniku, pri čemer zatrjevano dejstvo, da je tožnik ponaredil doktorat, še ne omogoča zaključka, da je tožnik podkupil profesorja in na ta način pridobil doktorat. Pritožbeno sodišče se tudi ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi se izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila tožnik in toženec v preteklosti dobra znanca (če ne tudi prijatelja), saj dejstvo, v kakšnih odnosih sta bila tožnik in toženec, preden je začel toženec prikazovati tožnika v negativni luči, prav tako ni pravno odločilno.

8. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, temelječ na izpovedbah gostilničarjev S. in V., da toženi stranki ni uspelo dokazati resničnosti toženčeve izjave, da sta gostilničarja morala prinesti na zahtevo tožnika odojka in vino za tožnikov rojstni dan. Tožena stranka navedeni zaključek izpodbija z navedbo, da sta omenjeni priči izpovedali o tožnikovem praznovanju pridobitve naziva doktorja znanosti in ne o praznovanju tožnikovega rojstnega dneva, na kar se je nanašala toženčeva izjava v časopisu Delo z dne .... 2007, vendar pa s takšnimi navedbami ne more uspeti. Res sta omenjeni priči izpovedali o proslavljanju pridobitve naziva doktorja znanosti, iz sporne toženčeve izjave pa je izhajalo, da je šlo za praznovanje rojstnega dne, vendar pa kljub temu ni moč šteti, da se izpovedbi prič in izjava toženca nanašajo na različna dogodka. Tožeča stranka je namreč v tožbi v zvezi s toženčevo izjavo navedla, da je tožnik imel zabavo, in sicer zaradi praznovanja pridobitve naziva doktorja znanosti, vendar pa je odojka in vino naročil in gostilničarjema tudi plačal. Ker je tožena stranka v zvezi s temi trditvami tožeče stranke zgolj navedla, da tudi tožeča stranka sama v tožbi potrjuje, da je res gostom na zabavi organizirala odojka in vino, ni pa trdila, da gre za različna dogodka oziroma zabavi, je treba šteti, da se je sporna toženčeva izjava dejansko nanašala na praznovanje pridobitve naziva doktorja znanosti, o katerem sta izpovedali že omenjeni priči. Ker o tem dejstvu ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki, so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9. Ne drži nadalje pritožbena navedba, da iz sodbe ni razvidno, na kateri dokaz, poleg na izvedensko mnenje izvedenca za psihiatrijo D. T., je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o upravičenosti tožnika do odškodnine v smislu 179. člena OZ, saj iz sodbe jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo tudi izpovedbo tožnika. Prav tako pritožba nima prav, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je tožniku nastala škoda zaradi spornih izjav toženca in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in toženčevim ravnanjem. Izvedenec je namreč ugotovil, da je tožnik imel psihične težave v letih 2007 do 2010 ter da je na psihično stanje in težave tožnika vplivalo tako ravnanje toženca kot tudi konflikti in odpoved v službi ter pisanje medijev. Res je sicer, da je izvedenec uporabljal izraz vpliv in ne vzrok, vendar je očitno, da je govoril o dogodkih, ki so bili (so)vzrok za nastanek psihičnih težav tožnika.

10. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenskega mnenja pravilno štelo, da so bile tožnikove psihične težave posledica tudi toženčevega ravnanja, vendar pa je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo premalo upoštevalo, da so se tožnikove psihične težave začele že marca 2007 (kar je, preden je začel toženec razširjati o tožniku žaljive izjave) zaradi odpovedi v službi, zaradi česar je tožnik tudi poskušal storiti samomor, ter da je bil tožnik prizadet, razburjen, šokiran,... zaradi prebiranja člankov, na katere se je skliceval tožnik, vendar ni bilo dokazano, da je bil vir informacij za vse te članke prav toženec (in sicer za članke v Magu, Mladini in Direktu). Ob pravilnem upoštevanju teh okoliščin ter upoštevaje trajanje in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (glej obrazložitev sodbe na strani sedem, četrti odstavek), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v višini 4.000,00 EUR. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožba nima prav, da sodišče ni podalo razlogov oziroma kriterijev za odmero odškodnine, saj je iz sodbe razvidno, da je upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, navedlo pa je tudi, da so bile pri tožniku duševne bolečine zelo intenzivne ter da so trajale vsaj nekaj let. Ocena sodišča prve stopnje, da so bile tožnikove duševne bolečine zelo intenzivne, je sicer po oceni pritožbenega sodišča pravilna in ima podlago v izvedenskemu mnenju, saj kljub temu, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnikovo psihično trpljenje ni bilo ves čas izrazito (bilo je tudi blago do zmerno, zmerno ter zmerno do izrazito), izvedensko mnenje celokupno gledano (izvedenec je ugotovil vrsto psihičnih težav, tudi težke oblike, pri čemer je psihično trpljenje tožnika trajalo več let in še ni prenehalo) daje podlago za zaključek, ki je deloma tudi materialnopraven, da je šlo pri tožniku za zelo intenzivne duševne bolečine.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 4.000,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je moralo pritožbeno sodišče glede na delno spremembo sodbe odločiti o stroških vsega postopka. Upoštevajoč, da znaša spremenjeni uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča 60 % (tožeča stranka je uspela po temelju cca. 20% pa po višini), bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.326,14 EUR (pritožbeno sodišče je upoštevalo v pritožbenem postopku neizpodbijano prvostopno odmero stroškov pravdnih strank). Ker je to višji znesek pravdnih stroškov, kot ga je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki, pritožbeno sodišče glede na 359. člen ZPP v odločitev o stroških sodišča prve stopnje ni posegalo.

13. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi (gre za nepotreben strošek v smislu 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, saj jih le-ta ni priglasila.