Jedro

Prejemanje pokojnine in invalidnine, občasni zaslužki in že v izvršbi izterjevana terjatev do tožnice v višini 7,125.000 SIT so okoliščine na podlagi katerih sta nižji sodišči pravilno sklepali, da pri tožencu ne gre za nepreskrbljenost kot pravni standard in pogoj za pravico do preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej razvezni pravdi je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo zavrnilo toženčev nasprotni zahtevek, naj tožnica od 1.4.1997 dalje prispeva k njegovemu preživljanju po 50.000 SIT na mesec. Ugotovilo je namreč, da je toženec sicer invalidsko upokojen in tako nesposoben za redno delo, ima pa dovolj sredstev za življenje, saj prejema pokojnino (35.000 SIT septembra 1997), ima priložnostne zaslužke in terjatev 7,125.000 SIT, za katero že teče izvršba.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker njegovi ugotovljeni prejemniki pomenijo oviro za pravico do preživljanja glede na določbo 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 s spremembami in dopolnitvami Ur. l. RS, št. 64/01 - ZZZDR).

Toženec je vložil revizijo zoper dopolnilno sodbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njeno spremembo, tako da bo v celoti ugodeno njegovemu zahtevku, sicer pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču, vendar drugemu sodniku v novo odločanje. Gre za bistveno kršitev postopka na prvi in drugi stopnji, ker tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče sploh ni obravnavalo zahtevka in v smeri zahtevka ni izvajalo nobenih dokazov. Višje sodišče je "razlogovalo" drugače kakor prvo in upoštevalo listine, ki jih prvo sodišče ni izvedlo v dokaznem postopku. Znesek 35.000 SIT ni znesek, s katerim bi tožnik lahko preživel. Bolezen se slabša, o čemer so listine v spisu, ki jih sodišče ni vpogledalo, prav tako ne tistih, vročenih sodišču 14.1.1998. Tožnik je 100 % invalid in razen invalidnine nima sredstev za preživljanje. Predlagano je bilo tudi zaslišanje strank.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija kot izredno pravno sredstvo je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženec jo je vložil, kot je razvidno iz njenega uvoda in revizijskega predloga, zoper sodbo sodišča prve stopnje, kar bi lahko pomenilo, da gre za nedovoljeno revizijo. Ker pa so v njeni obrazložitvi omenjene tudi kršitve postopka na drugi stopnji sojenja, jo je revizijsko sodišče obravnavalo kot dovoljeno.

Ne drži očitek sodišču, da tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in da je bil njegov zahtevek sploh spregledan. Res je prvo sodišče slednjo zapisalo v obrazložitvi dopolnilne sodbe.

Dejstva v spisu so drugačna. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank je bila sicer, zelo blago povedano, skromna. Vendar očitno kot posledica tega, da so bile tudi toženčeve navedbe v zvezi z njegovim zahtevkom (niti ne v obliki nasprotne tožbe, marveč le kot odgovor na tožničino tožbo) močno skope (dva kratka stavka) z dokaznim predlogom - podatki o prejemkih in zaslišanje strank. Oba dokaza sta bila izvedena in v zvezi s slednjim je toženec izpovedal, da prejema invalidnino in da še dela priložnostno po pogodbi. Na glavni obravnavi je bila ves čas navzoča tožnikova pooblaščenka - odvetnica, ki so ji bile na voljo vse možnosti (284. in 289. člen ZPP) za to, da se toženčev zahtevek vsestransko obravnava. Izvedeni so bili vsi dokazi, ki sta jih stranki predlagali, tudi tisti, ki jih je tožena stranka predložila z dopisom 14.1.1998. V reviziji omenjene listine o slabšanju toženčeve bolezni pa v spisu ni. Predsednica senata je po koncu glavne obravnave razglasila sodbo, s katero je bila zajeta tudi odločitev senata o toženčevem zahtevku, s sicer nestrokovnim izrekom: "Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo preživnine v višini 50.000 SIT mesečno se zavrže". Toženec se je po podanem pravnem pouku odpovedal pravici do pritožbe zoper sodbo. Te odpovedi (prvi odstavek 93. člena ZPP) revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker sta jo nižji sodišči prezrli (371. člen ZPP). Tako ni mogoče sprejeti trditve, da toženčev zahtevek ni bil obravnavan, ne v zvezi z njim izvedeni dokazi.

Revizija ne pove, katere listine je upoštevalo pritožbeno sodišče, ki naj jih ne bi izvedlo prvostopenjsko sodišče. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijskih trditev o stoodstotni invalidnosti, oslepitvi, slabšanju bolezni, invalidnini kot edinemu prejemku, naravnanih v to smer, zato ni mogoče upoštevati.

Po povedanem očitanih procesnih kršitev ni.

Odločitev nižjih sodišč je tudi materialnopravno pravilna. Tudi če pustimo ob strani toženčevo trditev v predlogu za razvezo zakonske zveze, da je vzpostavil zunajzakonsko zvezo (kar je relevantno dejstvo po razvezi zakonske zveze - 83. člen ZZZDR), ostaja dejstvo, da pri tožencu ne gre za nepreskrbljenost, kar je pogoj za presojo preživnine (81. člen ZZZDR). Prejemanje pokojnine in invalidnine, občasni zaslužki in že v izvršbi izterjavana terjatev do tožnice v višini 7,125.000 SIT so okoliščine, na podlagi katerih sta nižji sodišči pravilno sklepali, da pri tožencu ne gre za nepreskrbljenost kot pravni standard in pogoj za pravico do preživnine. K revizijski trditvi, da toženec s 35.000 SIT (takšna pokojnina z invalidnino je bila leta 1997) ni zmožen preživeti, je treba pristaviti le, da to ni toženčev edini dohodek oziroma premoženje, iz katerega se lahko preživlja, in da sploh ni podal nikakršnih navedb o svojih potrebah in razmerah, v katerih živi.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).