Jedro

Z mnenjem, da zavarovanec (oziroma čistilka) ni bil dolžan sušiti stopnic in da mokre stopnice ne predstavljajo protipravnosti, pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Seveda stopnic ni treba sušiti s fenom, vsekakor pa jih je po čiščenju s čistilom treba pobrisati s suho krpo. V obravnavanem dogodku čistilke ni bilo več na kraju, ko so bile stopnice še vedno mokre. Vlaga na stopnicah večstanovanjske stavbe predstavlja povečano nevarnost zdrsa stanovalcev in obiskovalcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 5.481,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, utrpelo zaradi padca na mokrih in spolzkih stopnicah v večstanovanjski stavbi F. 2, M., katere upravnik je odgovornostni zavarovanec toženke. Njegova čistilka po čiščenju ni pobrisala stopnic oziroma jih je pustila mokre. V presežku, do 10.500,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, toženko pa obremenilo še z dolžnostjo povrnitve pravdnih stroškov 893,81 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila toženka, ki jo izpodbija po temelju in se sklicuje na vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje bi naj zmotno in nepopolno ugotovilo vzrok tožničinega padca, ki je bil v razlitju neznane snovi s strani enega od stanovalcev, saj čistilka tistega dne ni čistila na obravnavanem naslovu. Tega ugovora tožnica ni prerekala, zato bi ga sodišče moralo šteti za priznanega. Tožnica prav tako ni pravočasno zatrjevala spolzkosti zaradi čistila, pač pa šele ob izpovedbi, česar prvo sodišče ne bi smelo upoštevati. Pritožba meni, da zavarovanec ni bil dolžan sproti sušiti stopnic in na njih spremljati stanovalcev ali obiskovalcev. Mokre stopnice naj ne bi predstavljale protipravnosti. Sicer pa bi se tožnica, ki je vedela, da jih čistilka čisti ob ponedeljkih in petkih, morala zavedati, da so lahko mokre, pa je vseeno brez pozornosti stopala po njih. Na koncu toženka graja zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotovil drsnost tal v primeru mokrega madeža, česar sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno obrazložilo. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Od pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka toženka razlaga, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke. Po mnenju pritožbenega sodišča zadošča obrazložitev, da dokaz za odločitev v zadevi ni bil potreben. To še posebej velja, ker toženka ni izpolnila svoje dolžnosti iz prvega odstavka 7. člena ZPP, po katerem morajo stranke navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pritožbene navedbe, da bi izvedenec lahko ugotovil drsnost tal in ustreznost čiščenja, toženka pa bi imela možnost dokazovati neutemeljenost zahtevka, niso dovolj, saj toženka ni zanikala in dokazovala zanikanja, da so mokre stopnice spolzke, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo upoštevalo.

5. Pritožbeni razlog kršitve določb pravdnega postopka bi lahko predstavljal tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni za priznana štelo po toženki zatrjevana dejstva, ki jih tožnica ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), ki pa ni podan. Ne drži namreč, da tožnica ni zanikala toženkinih trditev, da na dan nezgode, v petek 17. 7. 2009, čistilka ni čistila stopnic, saj je tožnica ves čas postopka na prvi stopnji, od vložitve tožbe dalje zatrjevala, da je padla zaradi spolzkih stopnic, ki po čiščenju niso bile pobrisane. Stopnice se čistijo s tekočino (z raztopino čistila), zato tudi ni pomembno, kdaj je tožnica prvič uporabila besedo „čistilo“, da bi bilo treba razpravljati ali je tožnica v smislu prvega odstavka 286. člena ZPP trditve o spolzkosti zaradi čistila postavila pravočasno. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katera mora po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je tožnica padla na zmočenem in spolzkem stopnišču, ki ga čistilka po čiščenju ni ustrezno pobrisala. Prav tako prepričljivo je zavrnilo toženkin ugovor, da čistilka tistega petka ni čistila v večstanovanjski hiši F. 2, M.. Glede na nesporno dejstvo, da se je čiščenje opravljalo vsak ponedeljek in petek, bi morala toženka za prepričljivost svojega ugovora podati vsaj kakšen razlog, iz katerega čiščenja naj ne bi bilo v petek, 17. 7. 2009. Namesto tega je v nasprotju s trditvami, da kritičnega dne ni bilo čiščenja, navajala, da bi se tožnica čiščenja ob petkih morala zavedati. Ob tem so spet neprepričljive njene navedbe o razlitju neznane tekočine.

7. Mokroto na stopnicah sta po padcu ugotovili tožnica in priča O.D. (soseda), ki sta jo opisali celo, kot luže na posameznih mestih. Toženka v pritožbi ne pojasni, zakaj takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne bi bila pravilna. Z njenim mnenjem, da zavarovanec (oziroma čistilka) ni bil dolžan sušiti stopnic in da mokre stopnice ne predstavljajo protipravnosti, pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Seveda stopnic ni treba sušiti s fenom, vsekakor pa jih je po čiščenju s čistilom treba pobrisati s suho krpo. V obravnavanem dogodku čistilke ni bilo več na kraju, ko so bile stopnice še vedno mokre. Vlaga na stopnicah večstanovanjske stavbe predstavlja povečano nevarnost zdrsa stanovalcev in obiskovalcev. Tožnici, ki se je to zgodilo, zato ni mogoče kar pavšalno očitati sokrivde. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je sestopala po stopnišču s svojo 3,5 let staro vnukinjo. Nobenih indicev ni bilo, da ni pokazala običajne skrbnosti, ki se zahteva od vsakega.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženkin zavarovanec nedopustno ni poskrbel za suho stopnišče po čiščenju, kar je povzročilo tožničin padec oziroma škodo. Na tej dejanski podlagi je pravilno uporabilo določbe o odškodninski odgovornosti toženke po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s prvim odstavkom 965. člena OZ. Pritožbeno nasprotovanje temelju odškodninske odgovornosti toženke tako ni utemeljeno. Ostali deli izpodbijane sodbe, glede na razloge pritožbe in določbe prvega ter drugega odstavka 350. člena ZPP, niso bili predmet pritožbenega preizkusa. Pritožbeno sodišče je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe.