Jedro

Tožnik je bil pravnomočno obsojen na leto dni zaporne kazni, zoper obsodbo je uporabil pravna sredstva, vendar z njimi ni bil uspešen. Zato je jasno, da eno leto odvzema prostosti ni bilo neupravičeno, temveč je imelo podlago v pravnomočni sodbi.

Tožnikova robustna psihična konstitucija pomeni, da je njegovo trpljenje manjše v primerjavi z drugimi, manj odpornimi ljudmi, zato tudi ni podlage za prisojo višje odškodnine (načelo individualizacije).

Tožnik je imel že pred priporom težave z okolico, zato je pravilen zaključek, da tožnikov ugled zaradi pripora ni mogel biti omajan v tolikšni meri, kot zatrjuje pritožba.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni nastopilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pritožba konkretizirano ne izpodbija, temveč le vsebinsko prazno navaja, da so se njegove življenjske aktivnosti bistveno zmanjšale in da je njegovo življenje močno okrnjeno.

Izrek

I. Pritožbi tožnika zoper sodbo z dne 11. 3. 2021 in sklep z dne 4. 8. 2021 se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi toženke zoper sklep z dne 4. 8. 2021 se ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.957,65 EUR pravdnih stroškov.

III. Tožnik je dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 734,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

_Potek postopka na prvi stopnji:_

1. Tožnik vtožuje odškodnino zaradi neupravičenega pripora. Priprt je bil od 9. 10. 2014 do 21. 12. 2015. Osumljen je bil večih kaznivih dejanj: umora, goljufije in nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ter eksplozivom. V kazenskem postopku je bil pravnomočno oproščen obtožb glede umora in goljufij, za kaznivo dejanje trgovanja z orožjem in eksplozivom pa je bil pravnomočno obsojen na eno leto zapora.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil neupravičeno priprt 73 dni, kolikor je dolžina pripora presegla dolžino izrečene zaporne kazni, naložilo toženki plačilo odškodnine 5.015 EUR s pripadki (I. točka izreka, ni izpodbijano) in zavrnilo višji vtoževani znesek (II. točka izreka).

3. S sklepom z dne 4. 8. 2021 je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 1.921,40 EUR s pripadki (I. točka izreka), toženki pa, da na račun BPP plača 122,18 EUR (II. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

4. Tožnik se pritožuje zoper obe odločbi, toženka pa le zoper sklep o stroških.

5. Tožnik v pritožbi zoper sodbo med drugim navaja, da je bil pripor odrejen zaradi suma kaznivega dejanja umora, zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen (trgovanje z orožjem in eksplozivi) pa pripor ne bi bil odrejen. Glede slednjega priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni bil podan. Sklepi o odreditvi pripora ne morejo biti podlaga za odločanje v tem primeru. Tudi zaporna kazen za navedeno kaznivo dejanje mu je bila izrečena le zato, ker je bil v priporu; če bi bil osumljen zgolj trgovanja z orožjem, mu ne bi bila izrečena zaporna kazen. Sodišče je premajhno težo dalo okoliščini, da je bil tožnik osumljen umora, če bi bil osumljen le trgovanja z orožjem, bi bilo trpljenje bistveno manjše. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da pri tožniku ni podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Upoštevati bi morali naravo tožnikove osebnosti, saj se tožnik skuša prikazati kot močan človek, ki ne trpi. Napačen je zaključek, da so tožnika prizadeli tudi očitki v zvezi s trgovino z orožjem. Zaradi nespečnosti ni obiskoval psihiatra in ni jemal zdravil, ker meni, da je močan človek, ki lahko težave odpravi sam. Ne strinja se, da gladovna stavka ni posledica stresa in porušenega duševnega ravnovesja. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine in s tekom zamudnih obresti.

6. Toženka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. V pritožbi zoper sklep o stroških tožnik navaja, da je ta preuranjen, ker je vložil pritožbo zoper sodbo.

8. Toženka v pritožbi zoper sklep o stroških kot bistveno navaja, da je ta preuranjen in da so tožnikovi stroški za odsotnost iz pisarne ter potni stroški nepotrebni.

9. Odgovorov na pritožbi zoper sklep o stroških stranki nista podali.

10. Pritožbi tožnika nista utemeljeni, pritožba toženke pa je utemeljena.

_Glede trajanja pripora in (ne)upravičenosti pripora ter zaporne kazni:_

11. Tožnik v pritožbi zoper sodbo obsežno ponavlja tezo, ki jo je postavil že pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da je bil priprt le zaradi suma umora, medtem ko v primeru, če bi bil osumljen le trgovanja z orožjem in eksplozivi, pripor ne bi bil odrejen; nadalje navaja, da je bila tudi obsodba na (nepogojno) zaporno kazen posledica dejstva, da je bil osumljen umora in da je bil v priporu. Posledično naj bi bil celoten pripor neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je to tezo zavrnilo kot zmotno in nedokazano in pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Dejstvo je, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na leto dni zaporne kazni; zoper obsodbo je uporabil pravna sredstva, vendar z njimi ni bil uspešen (pritožbeno sodišče je na pritožbo tožilstva kazen celo nekoliko zvišalo). Zato je jasno, da eno leto odvzema prostosti ni bilo neupravičeno, temveč je imelo podlago v pravnomočni sodbi. Razpravljanje, zakaj naj bi mu bila prisojena zaporna kazen in da bi mu morala biti določena pogojna kazen, je v tem civilnem postopku brezpredmetno, saj je bilo vprašanje, ali je zaporna kazen upravičena ali ne, pravnomočno rešeno v matičnem (kazenskem) postopku.

13. Neutemeljeno je tudi obširno navajanje, da naj bi bil pripor odrejen le zato, ker je bil tožnik osumljen umora. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil pripor odrejen in večkrat podaljšan ne le zaradi suma umora, temveč tudi v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bil tožnik obsojen; kot razloge je kazensko sodišče navedlo, da so pri tožniku našli predelano pištolo, naboje, doma izdelane eksplozivne naprave, vžigalnike ter več kilogramov kalijevega perklorata in aluminijevega prahu (oboje sta prekurzorja za izdelavo eksplozivov), upoštevali pa so tudi tožnikovo predkaznovanost. Nadalje je pojasnilo, da je državni tožilec predlagal (in dosegel) pripor tudi v zvezi s kaznivimi dejanji z orožjem in eksplozivi, medtem ko zaradi goljufij (katerih je bil tudi obtožen) pripor ni bil odrejen. Goljufije tudi niso omenjene v sklepih o priporu, zato ne drži, da so v sklepu o priporu navedena vsa kazniva dejanja, katerih je bil tožnik obdolžen. Sklepi o priporu so bili pravnomočni, tožnik je zoper njih uporabil pravna sredstva, vendar z njimi ni uspel (24. do 26. in 30. do 36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh argumentov prvostopenjske sodbe pritožnik niti ne izpodbija konkretizirano, temveč le ponavlja svojo tezo, s katero pred sodiščem prve stopnje ni uspel. 14. Pritožbene navedbe, da je sodišče ponovitveno nevarnost obrazložilo zelo na splošno in »v nasprotju s sodno prakso« (katero?) so vsebinsko prazne; niti ni jasno, ali leti ta očitek na pravdno ali morda kazensko sodišče. Poleg tega so tudi neutemeljene, saj je bil pripor odrejen in podaljšan s sklepi, ki so postali pravnomočni, zato civilno sodišče o (ne)utemeljenosti pripora niti ne more razpravljati. Iz tega razloga se je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno in upravičeno sklicevalo na sklepe o priporu.

15. Glede na vse povedano je pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da je bila tožniku neupravičeno odvzeta prostost le 73 dni, kolikor je dolžina tožnikovega odvzema prostosti presegla pravnomočno izrečeno zaporno kazen.

16. _Glede obsega škode in višine odškodnine:_

17. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je osnova za določitev odškodnine neupravičen odvzem prostosti in njegovo trajanje. V skladu z načelom individualizacije odškodnine je pravilno ugotovilo tudi okoliščine na strani tožnika, ki so pomembne za presojo njegovega duševnega trpljenja. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tožnika najbolj prizadela obtožba umora (ki je je bil nazadnje oproščen), vendar je hkrati celovito ocenilo njegovo duševno trpljenje. Izvedenec psihiater je med drugim ugotovil, da se je pri tožniku razvila blaga do zmerna prilagoditvena motnja (ki se je med drugim kazala z nespečnostjo), ki je trajala cca osem mesecev, do konca prestajanja pripora pa je že izzvenela; tožnikovo duševno ravnovesje ni bilo povsem porušeno (51. in 52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je ugotovilo, da so bile tožnikova duševna stiska in težave v zvezi s samim dejstvom, da mu je odvzeta prostost, kar je logično in razumljivo; nadalje, da so bile njegove težave s hranjenjem posledica tega, da mu hrana v priporu ni prijala (53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede gladovne stavke je izvedenec pojasnil, da to ni simptom depresije, temveč je bila to tožnikova »strategija,« da bi dosegel izpustitev iz pripora (prav tam).1 Izvedenec je prav tako ugotovil, da dejstvo, da tožnik ni jemal zdravil in ni obiskal psihiatra, kaže na to, da njegove težave niso bile hude, kajti če so težave izrazite, vsak posameznik išče pomoč. Tožnik tudi ni iskal pomoči pri osebnem zdravniku. Vseh teh ugotovitev izvedenca (56. do 58. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pritožba argumentirano ne izpodbija, temveč le posplošeno ponavlja, da naj bi bile tožnikove težave hujše in da je imel hujšo prilagoditveno motnjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik podal pripombe na izvedensko mnenje, na katere je izvedenec odgovoril, na zaslišanju izvedenca pa je imel možnost zastavljati vprašanja.2 Dokazni postopek z izvedencem je bil torej izveden celovito in zagotovljena je bila kontradiktornost. Zato v pritožbi s posplošenim zavračanjem izvedenskih ugotovitev tožnik ne more uspeti.

18. Tudi pritožbeno sklicevanje na tožnikovo osebnost (da se skuša prikazati kot močan človek, ki ne trpi in ki lahko težave rešuje sam), ni utemeljeno. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v resni, hudi stiski vsak človek poišče pomoč (tudi splošno je znano, da npr. klinične depresije ni mogoče premagati »z močjo volje,« ne glede na to, kako »krepko voljo« ima bolnik). Tožnikova robustna psihična konstitucija pomeni, da je njegovo trpljenje manjše v primerjavi z drugimi, manj odpornimi ljudmi, zato tudi ni podlage za prisojo višje odškodnine (načelo individualizacije). Pritožba sicer navaja, da iz izvedenih dokazov »izhaja drugače,« vendar ne pove, kateri dokazi naj bi to bili.

19. Pritožba tudi argumentirano ne izpodbija pravilnega zaključka sodišča prve stopnje (63. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženka ne more odgovarjati za objave v medijih o tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi (64. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je imel tožnik že pred priporom težave z okolico, da je bil obsojen za več kaznivih dejanj in da je bil včasih ljudem dolžan denar; zato je pravilen zaključek, da tožnikov ugled zaradi pripora ni mogel biti omajan v tolikšni meri, kot zatrjuje pritožba (da so ga izključno zaradi obtožbe umora zapustili »vsi sorodniki in prijatelji«). Sodišče je tudi ugotovilo (62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnik s sinom že prej ni imel pogostih stikov, sin ga je tudi tožil za preživnino, medtem ko sta mu mati in sestra verjeli, da ni storil umora (kar priznava tudi v pritožbi), torej ne drži, da bi ga zapustili vsi sorodniki.

20. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do trditev o tožnikovi brezposelnosti (66. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ugotovilo, da se je tožnik sam odločil, da se ne bo prijavil na zavodu za zaposlovanje (ker se čuti sposobnega za delo in ne želi prejemati socialne pomoči) in da ni niti trdil, da bi iskal zaposlitev, pa bi ga zavrnili, ker je bil v priporu; zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ima tožnik sedaj bistveno manj priložnostnih del in da ne zasluži za preživetje. Če tožnik ne išče zaposlitve (kar ponovi tudi v pritožbi) in tudi ne želi prejemati socialne pomoči, je evidentno, da ima vire za preživljanje. Kakšne, pritožba ne pojasni, vendar niti ni bistveno. Poleg tega pritožbeno sodišče dodaja, da morebitne tožnikove težave z zaposlitvijo (in/ali z okolico) že pojmovno ne sodijo v okvir odškodnine zaradi neupravičenega odvzema prostosti.

21. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni nastopilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti (69. do 76. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožba konkretizirano ne izpodbija, temveč le vsebinsko prazno navaja, da so se njegove življenjske aktivnosti »bistveno zmanjšale« in da je njegovo življenje »močno okrnjeno,« ne da bi pojasnila, v čem je to zmanjšanje oziroma okrnitev. Zato lahko pritožbeno sodišče le pritrdi razlogom prvostopenjskega sodišča, temelječim na ugotovitvah izvedenca, da zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni, da je tožnik utrpel le blago do zmerno prilagoditveno motnjo, ki je do izpustitve na svobodo že izzvenela, da ni imel depresije ali drugih hudih zdravstvenih težav.

22. Tudi višino odškodnine (za 73 dni pripora cca 6 povprečnih plač ali cca 70 EUR na dan) pritožba izpodbija povsem pavšalno. Pritožbeno sodišče zato odmeri sodišča prve stopnje, utemeljeni na podobnih primerih sodne prakse (opomba št. 9 v obrazložitvi izpodbijane sodbe), pritrjuje kot pravilni.3 _Glede zamudnih obresti:_

23. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zamudne obresti tečejo šele od nastopa zamude (80. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), to je od dne, ko je tožnik toženko seznanil s svojim odškodninskim zahtevkom. Dejstvo, da je bilo že leta 2015 znano, da je bil pripor neupravičen, še ne pomeni nastanka zamude; tožnik takrat zahtevka še ni postavil in ni bilo gotovo, ali ga sploh bo. Četudi mu odškodnina zaradi neupravičenega pripora po zakonu pripada, je samo od oškodovanca odvisno, ali jo bo in kdaj jo bo uveljavljal. 24. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o glavni stvari pravilna. Ker v zvezi s sodbo niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku4), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

_Glede stroškov:_

25. Pritožbi imata prav, da je sodišče prve stopnje kršilo jasno določbo četrtega odstavka 165. člena ZPP (sklep o višini stroškov se izda _po pravnomočnosti_ odločitve o glavni stvari), vendar ta kršitev v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Odmere stroškov tožnik ne izpodbija, zato je njegova pritožba zoper sklep o stroških neutemeljena.

26. Toženka pa utemeljeno izpodbija odmero stroškov. Res je, da se priznajo samo za pravdo potrebni stroški in da mora stranka tudi pri izbiri odvetnika ravnati skrbno in v skladu z načelom ekonomičnosti. Večinska sodna praksa stoji na stališču, da se stroški odvetnika priznajo do višine, ki bi nastala, če bi stranka izbrala odvetnika z območja sodišča, razen, če za izbiro odvetnika izven območja sodišča obstajajo posebne okoliščine, ki jih mora stranka izrecno zatrjevati.5 Takih okoliščin pa tožnik ne zatrjuje, odgovora na pritožbo toženke zoper sklep o stroških ni vložil. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da stroški, ki so nastali zaradi potovanja odvetnice tožnika iz Krškega v Ljubljano, niso potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP.

27. Zato je izpodbijani sklep o stroških spremenilo tako, da je od tožniku priznanih stroškov odbilo nagrado za odsotnost iz pisarne v času potovanja (2 x 120 odvetniških točk ali skupaj 144 EUR, skupaj z 1 % materialnih stroškov in 22 % DDV 177,44 EUR) in kilometrino za dva naroka (ki jo je sodišče prve stopnje priznalo v znesku 148 EUR – glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ko je nepotrebne stroške (skupno 325,44 EUR) odštelo od skupno priznanih stroškov po odmeri sodišča prve stopnje (3.585,76 EUR), je dobljeni znesek (3.260,32 EUR) ponderiralo s tožnikovim uspehom v pravdi (11,14 %), kar znese 363,20 EUR. Ta znesek je odštelo od pritožbeno neizpodbijano odmerjenih stroškov toženke (skupaj 2.320,85 EUR), tako da je sedaj tožnik dolžan toženki povrniti 1.957,65 EUR.

28. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi toženke in izpodbijani sklep o stroških spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe (tretja točka 365. člena ZPP).

29. Tožnik s pritožbama ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške obeh pritožb (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). V skladu z načelom uspeha mora tožnik toženki povrniti stroške (vsebinskega in konkretiziranega) odgovora na pritožbo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (1000 odv. točk ali 600 EUR) in 2 % materialnih stroškov, ter stroške uspešne pritožbe zoper sklep o stroških (odmerjene od vrednosti pritožbeno spornega zneska 325,44 EUR), ki obsegajo nagrado za pritožbo (200 točk ali 120 EUR in 2 % materialnih stroškov).

30. Priznane stroške mora plačati v 15 dneh (313. člen ZPP) in če zamudi, gredo od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

1 Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik ob prvi gladovni stavki pridobil dva kilograma, ob drugi pa je shujšal pol kilograma. 2 Iz prepisa zapisnika z dne 2. 3. 2021 (list. št. 157) je razvidno, da sta obe stranki izvedencu zastavljali vprašanja in da ob koncu zaslišanja za izvedenca nista več imeli vprašanj. 3 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina v okviru tistih, ki jih prisoja sodna praksa: v zadevi II Ips 412/2011 z dne 18. 7. 2013 bilo tožniku za 93 dni pripora prisojeno 5500 EUR ali cca 59 EUR za dan pripora; v zadevi II Ips 142/2010 z dne 7. 11. 2013 je bilo (ženski, ki je bila v celoti oproščena obtožb) prisojeno cca 80 EUR za dan; v zadevi II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016 je bilo (moškemu, ki je bil pred tem že obsojen na pogojno kazen, tako kot tožnik) prisojeno 50 EUR za dan pripora. 4 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 5 Primerjaj odločbe VSK Cpg 221/2015 ter VSL II Cp 130/2013, I Cp 3281/2011, II Cp 3142/2011, I Cpg 162/2012, II Cp 3281/2011, II Cp 483/2010, II Cp 746/2015, II Cpg 611/2017, I Cp 1914/2017 II Cp 1644/2019, I Cp 634/2021, I Cp 929/2021 in I Cp 1446/2021.