Jedro

Postopka ni mogoče obnoviti zaradi napačne presoje odločilnih dejstev in dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2849/97-10 z dne 19.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.1997. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 8.7.1997, s katero je ta zavrnila njen predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Uprave RS za telekomunikacije z dne 15.11.1996. S to odločbo je navedena uprava zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za televizijsko difuzijsko radijsko postajo na oddajni točki K. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka predlagala obnovo postopka iz razloga po 1. točki 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ker je z vpogledom v upravni spis ter v sodni register zvedela za nova dejstva, ki bi pripeljala do drugačne odločitve o stvari, če bi bila navedena ali uporabljena v prejšnjem postopku. V predlogu navaja, da družba M., kateri je bilo izdano dovoljenje, nima lastnega programa, da oddaja poleg TV programa tudi radijski program in da ima 90 % delež v osnovnem kapitalu družbe domača fizična oseba, kar vse je v nasprotju z Zakonom o javnih glasilih. Sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da navedena dejstva niso nova dejstva v smislu 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86, ker je organ zanje vedel. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, ki naj bi bila podana s tem, da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav je bila ta zahtevana ter s tem, da pooblaščencu tožeče stranke niti tožeči stranki ni poslalo odgovora tožene stranke na tožbo. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da razlog iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86 ni podan. Napačen, nedokazan ter neobrazložen je sklep prvostopnega sodišča, da so bili podatki upravnemu organu znani. Upravni organi morajo pri svojem delu spoštovati zakone, v obravnavanem primeru je to Zakon o javnih glasilih, ki predpisuje nekatere omejitve za lastnike radiodifuznih organizacij. Dejstvo, da je bila lastnica družbe M. tudi lastnica drugega medija oziroma je imela več kot 10 % upravljalskih pravic v drugi RTV organizaciji, je nov dokaz, ki je obstajal že ob izdaji odločbe, pa ga upravni organ ni upošteval, saj ga tožeča stranka ni pridobila pri vpogledu v spis upravnega organa, ampak je zanj izvedela ob vpogledu v sodni register. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri navedbah v odgovoru na tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Predlog za obnovo postopka je strogo formalna vloga, zato mora tisti, ki obnovo predlaga verjetno izkazati okoliščine, na katere opira svoj predlog. Tožeča stranka je predlagala obnovo postopka iz razloga 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/86. Novo dejstvo in nov dokaz je lahko razlog za obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku ni bil znan ali pa je bil znan, pa se ni mogel uporabiti, pri čemer mora biti novo dejstvo in nov dokaz posebej kvalificiran - to je sposoben, da sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripelje do drugačne odločitve. Da gre za taka nova dejstva in dokaze tudi po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno izkazano. Tožeča stranka namreč navaja kot nova, tista dejstva in dokaze, za katere je izvedela z vpogledom v upravni spis in v sodni register. Nanašajo se na družbo M., kateri je bilo izdano sporno dovoljenje. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da glede na navedena dejstva, družba M. ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja. To pa ne more biti razlog za dovolitev obnove postopka, ob tem, ko tožeča stranka ni izkazala, da v predlogu za obnovo postopka navedena dejstva in dokazi v postopku pred izdajo dovoljenja niso bili upoštevani in tega tudi podatki v predloženih upravnih spish ne potrjujejo. Iz teh podatkov namreč izhaja, da je bilo o izdaji dovoljenja odločeno na podlagi vlog, katerim je bila predložena predpisana dokumentacija, vključno z registracijo. Zaradi morebitne napačne presoje odločilnih dejstev in dokazov pa postopka ni mogoče obnoviti.

Sodišče prve stopnje je v tem upravnem sporu presojalo le, ali so podani formalni pogoji za obnovo postopka in pravilno presodilo, da ti niso podani. Ker pri tej presoji ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, glavna obravnava ni bila potrebna. Zato sodišče prve stopnje, s tem, da ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, kot tudi ne s tem, da odgovora tožene stranke na tožbo ni vročilo tožeči stranki. Odgovor na tožbo namreč ne vsebuje ničesar, kar bi bilo podlaga za odločanje, zato opustitev vročitve ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.