Up-263/00

4. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. 7. 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 145/2000 z dne 31. 5. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 136/97 z dne 16. 4. 1977 in sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 307/95 z dne 19. 11. 1996 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi preživninskega zavezanca za ukinitev preživnine ustavnemu pritožniku (tožencu v pravdi), ker je ugotovilo, da se toženec po dopolnjenem 18. letu starosti ne šola več niti ni tako duševno ali telesno prizadet, da bi bil nesposoben za samostojno življenje ter bi bil zato upravičen do preživljanja. Iz enakih razlogov sta bili zavrnjeni tudi pritožba in revizija, vloženi s strani toženca. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da mu je bila z ustavno pritožbo kršena pravica do preživnine oziroma vsa ustavna pravica . V čem konkretno pritožnik vidi kršitev temeljnih pravic in svoboščin, razen v dolgotrajnosti postopkov (23. člen Ustave), v svoji vlogi, kljub pozivu Ustavnega sodišča za dopolnitev vloge, ne navaja.

2.Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave) Ustavno sodišče opozarja, da je bil postopek v konkretni zadevi z izdajo revizijske odločbe končan, zato kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev (tako v odločbi št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/2001). Ker pa pritožnik ni predhodno izčrpal pravnih sredstev, glede na določbo prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) ni formalnih pogojev za obravnavanje očitka kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave pred Ustavnim sodiščem.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve temeljnih pravic in svoboščin. Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, s čimer bi bil kršen 22. člen Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

4.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:dr. Lojze Ude