Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je izbira metode valorizacije materialnopravno vprašanje, zato z ugovorom o uporabi metode valorizacije tožnik ne more biti prekludiran.

Ni utemeljen očitek tožnika, da bi sodišči morali rento valorizirati upoštevajoč rast plač. Rentni zahtevki se namreč ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, tako kot na primer zakonite preživnine. Renta nima narave preživninske, pač pa naravo odškodninske obveznosti. Res je, da 196. člen ZOR določa, da sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Tožniku torej ni mogoče odreči možnosti, da v primeru dolgotrajne pravde enako utemelji povečanje rente, kot bi jo lahko po 196. členu ZOR. Vendar pa mora pri novi odmeri rente sodišče upoštevati vse okoliščine nikakor pa ne opraviti le valorizacije, za kar se zavzema tožnik.

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku od zavarovalnice ne more dobiti več, kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Sodišči prve in druge stopnje bi torej morali uporabiti določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku, torej tretji odstavek 19. člena ZOZP/1994. Če plačnik plača akontacijo dohodnine, to torej stori v korist davčnega zavezanca, zato ni videti utemeljenega razloga, da se plačilo akontacije ne bi štelo kot delna izpolnitev pogodbene obveznosti in da se pri odločanju o ugovoru, da je limit že dosežen, ne bi upoštevala vsota izplačila upniku in akontacije dohodnine.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil kot voznik motornega vozila dne 22. 5. 1995 poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene zavarovalnice. V drugem postopku mu je bila že prisojena odškodnina za nepremoženjsko (3,450.000,00 SIT) in premoženjsko škodo (1,375.308,00 SIT) v tem postopku pa tožnik zahteva še plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje od januarja 1996 do januarja 2011 in od februarja 2011 vnaprej. Pred nezgodo je tožnik delal kot samostojni obrtnik avtoprevoznik. Zaradi poškodbe vratne hrbtenice in popoškodbenega možganskega sindroma je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bilo tudi odvzeto vozniško dovoljenje C in E kategorije.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena zavarovalnica dolžna tožniku plačati za obdobje od 1. 1. 1996 do 28. 2. 2011 rento v skupnem neto znesku 223.933,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih obrokov, zmanjšano za dne 25. 3. 2009 plačanih 21.745,24 EUR glavnice in 14.472,28 EUR obresti. Odločilo je tudi, da je tožena zavarovalnica tožniku od 28. 2. 2011 dalje dolžna plačevati mesečno rento v znesku 1.471,30 EUR. Kar je tožnik zahteval več je sodišče zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik predlagal dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 162/2012 tožniku dopustilo revizijo glede vprašanj: Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnik prepozno ugovarjal, da je pri izračunu izgubljenega zaslužka treba upoštevati rast povprečnih plač? Ali v primeru, ko je oškodovanec samostojni podjetnik pri izračunu izgubljenega zaslužka res ni primerna revalorizacija z upoštevanjem rasti povprečnih plač?

5. Na podlagi tega sklepa je tožnik vložil revizijo. Meni, da je pravilna metoda valorizacije s primerjavo vsakokratne povprečne plače v Republiki Sloveniji, kar izhaja tudi iz odločbe II Ips 339/2004, kjer je Vrhovno sodišče odločilo, da je vselej treba uporabiti takšno metodo revalorizacije, ki je za oškodovanca ugodnejša. Po njegovem mnenju ni prav, da se pri valorizaciji upošteva le inflacija, ampak bi se moral upoštevati tudi splošen dvig plač. Meni tudi, da mu sodišče zato, ker je samostojni podjetnik in njegov neto zaslužek pred poškodbo ni bila plača ampak neto dohodek iz dejavnosti, ne bi smelo odreči uporabe te metode. Poudarja, da je izvedenka prišla sama s sabo v protislovje, ko je navedla, da se socialna varnost podjetnika, enako kot zaposlenih, zagotavlja tako, da ta plačuje mesečne prispevke, vezane na višino plač. S tem je po njegovem mnenju ovrženo stališče sodišča o razlikovanju pomena neto plač od neto dohodka podjetnika in navaja še dodatne razloge, ki utemeljujejo takšno stališče. Tožnik meni, da tudi sodišče druge stopnje tega protislovja v obrazložitvi ni odpravilo. Tožnik opozarja tudi, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi U-I-358/04 navedlo, da mora pravo glede na ustavne standarde samozaposlenim zagotavljati enako obravnavanje kot osebam v delovnem razmerju, saj je kategorija njihovega zaslužka kot temelj določanja pravic izenačena s kategorijo plač. Zato je odločitev sodišča po njegovem mnenju diskriminatorna. Navaja, da iz izračuna izvedenke za zadnji mesec prikrajšanja (januar 2011) izhaja, da po metodi revalorizacije po stopnji cen ta znaša 1.467,87 EUR, po stopnji rasti plač pa 2.421,48 EUR. Po njegovem mnenju sta sodišči s to odločitvijo posegli v njegovo pravico do poštenega postopka in enakega obravnavanja.

6. Tožnik tudi navaja, da je sodišče druge stopnje napačno odločilo, da je bil z navedbami o višini škode oziroma o načinu izračuna prikrajšanja prekludiran. Opozarja, da je postopek trajal tako dolgo, da se je šele po določenem obdobju izkazalo, da le upoštevanje rasti plač in s tem splošnega dviga standarda v Republiki Sloveniji lahko pripelje do pravične odločitve. Navaja, da je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da pravil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o prekluziji ni mogoče interpretirati neodvisno od določbe 285. člena ZPP. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zvišanje zahtevka glede na revalorizacijo z indeksom rasti povprečnih plač dovolilo in o takem zahtevku tudi odločalo. Opozarja, da tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 196. členu in tudi Obligacijski zakonik (OZ) določata, da lahko oškodovanec pri renti uveljavi zvišanje že prisojene mesečne rente, če se znatno spremenijo okoliščine, zato mora imeti enako možnost tudi še med trajanjem postopka. Tožnik opozarja, da je to, katero metodo revalorizacije je treba uporabiti, materialnopravno vprašanje, in mora nanj odgovoriti sodišče in ne izvedenka. Poudarja, da se je o tem že izreklo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 339/2004, ko je odločilo, da je treba uporabiti tisto metodo revalorizacije, ki je za oškodovanca najugodnejša. Poleg navedenih razlogov tožnik v reviziji navaja še razloge, glede katerih pa revizija ni bila dopuščena, zato na ta del razlogov Vrhovno sodišče v nadaljevanju ne bo odgovarjalo.

7. Zoper odločitev sodišča druge stopnje pa je direktno revizijo vložila tudi tožena zavarovalnica. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede vprašanja, katera zavarovalna vsota velja v obravnavanem primeru. Poudarja, da je pravilo, da se uporabi zakon, ki velja ob nastanku pravnega razmerja. Ker je bila nesreča 22. 5. 1994, je po njenem mnenju treba uporabiti Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu iz leta 1994 (Ur. l. RS, št. 45/94, v nadaljevanju ZOZP/94). Poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je minimalna zavarovalna vsota znašala 30,000.000,00 SIT, da pa je nepravilno uporabilo drugi in tretji odstavek 19. člena ZOZP. Do sprejema ZOZP-A so se namreč najnižje zavarovalne vsote določene v prvem odstavku 19. člena ZOZP valorizirale po metodi iz drugega odstavka 19. člena ZOZP, torej upoštevajoč rast maloprodajnih cen v RS, ob dodatni predpostavki, da se zavarovalna vsota zviša, ko rast cen preseže 10 %. Tožena stranka opozarja, da je zakonodajalec predvidel tudi situacije, ki utegnejo nastati v primeru delnih plačil oziroma izplačil drugim oškodovancem po istem škodnem dohodku. Tako je v tretjem odstavku 19. člena ZOZP določil, da se neizkoriščen del zavarovalne vsote valorizira do izčrpanja. Tožena stranka meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo navedenih določb. Poudarja, da je bil ZOZP res od škodnega dogodka do izdaje sodbe kar štirikrat spremenjen, da so se te spremembe nanašale tudi na način ohranjanja realne vrednosti zavarovalne vsote, da pa te spremembe za obravnavani primer ne veljajo.

8. Tožena stranka tudi vztraja pri stališču, da je treba pri izračunu rente oziroma razpoložljive zavarovalne vsote upoštevati ne zgolj neto znesek ampak tudi bruto znesek, saj mora toženka po šestem odstavku 127. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) odvesti tudi ustrezno akontacijo dohodnine. Meni, da je napačno stališče, da je plačilo dohodnine obveznost tožene stranke. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je navedlo, da ugovor tožene stranke, da se v zavarovalno vsoto všteva tudi akontacija dohodnine, ni bistven in ne predstavlja predmeta tožbenega zahtevka, ni opredelilo do vseh njenih navedb in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

9. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in tožnik je na revizijo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

10. Revizija tožnika ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena.

O reviziji tožnika:

11. Sodišče druge stopnje nima prav, ko v obrazložitvi navaja, da je vprašanje, katero metodo valorizacije naj sodišče uporabi, dejansko vprašanje. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (na primer v zadevi II Ips 281/2006), da je izbira metode valorizacije materialnopravno vprašanje, zato z ugovorom o uporabi metode valorizacije tožnik ne more biti prekludiran. V tem delu je torej revizija tožnika utemeljena.

12. Vendar pa ni utemeljen očitek tožnika, da bi sodišči morali rento valorizirati upoštevajoč rast plač. Rentni zahtevki se namreč ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, tako kot na primer zakonite preživnine. Renta nima narave preživninske, pač pa naravo odškodninske obveznosti.(1) Res je, da 196. člen ZOR določa, da sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Tožniku torej ni mogoče odreči možnosti, da v primeru dolgotrajne pravde enako utemelji povečanje rente, kot bi jo lahko po 196. členu ZOR. Vendar pa mora pri novi odmeri rente sodišče upoštevati vse okoliščine nikakor pa ne opraviti le valorizacije, za kar se zavzema tožnik. Vrhovno sodišče še dodaja, da se odločba II Ips 339/2004, na katero se v reviziji sklicuje tožnik, nanaša na valorizacijo zavarovalne vsote, zato v njej zavzeta stališča Vrhovnega sodišča za odločanje v obravnavani zadevi ne morejo biti pomembna.

13. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da revizija tožnika ni utemeljena in jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

O reviziji tožene stranke:

14. Tožena stranka pa ima prav, ko v reviziji opozarja, da je napačna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je treba upoštevati kar najnižjo zavarovalno vsoto v znesku 3,700.000 EUR, ki je bila določena v 19. členu ZOZP, kakršen je veljal ob izdaji sodbe.

15. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pritožnikom, da je odločilna višina zavarovalne vsote po predpisu in zavarovalni pogodbi, ki je veljala, ko je sporno razmerje nastalo, strinja se tudi, da je zaradi direktne tožbe treba šteti, da je to ob škodnem dogodku. V obravnavani zadevi je do škodnega dogodka prišlo 22. 5. 1995, ko je veljal ZOZP/94. Ta je v prvem odstavku 19. člena določal, da je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota in da ta za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja za običajna motorna vozila znaša 30,000.000 SIT. V drugem odstavku je določal, da se zavarovalne vsote iz prejšnjega odstavka zvišajo za enak odstotek, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen po ugotovitvi Zavoda za statistiko Republike Slovenije vsakokrat, ko zvišanje preseže 10 % in da zvišanje objavi Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance v Uradnem listu Republike Slovenije. V tretjem odstavku 19. člena ZOZP/94 pa je bilo določeno, da se neizkoriščeni del zavarovalne vsote iz prvega odstavka do izplačila zadnje odškodnine zvišuje na enak način, kot je predpisan v prejšnjem odstavku tega člena.

16. Sodišče druge stopnje je tudi soglašalo s pritožbenim stališčem, da določb ZOZP o omejitvi zavarovalne vsote ni mogoče obiti z golo ugotovitvijo, da ugotovljena škoda predstavlja običajno, pričakovano škodo avtomobilske nesreče, ki jo mora znesek zavarovalne vsote pokriti. Vendar pa je nato glede višine neizkoriščenega dela zavarovalne vsote uporabilo kar sedaj veljavni 19. člen ZOZP, po katerem se zavarovalne vsote spreminjajo skladno z Drugo direktivo Sveta 84/5/EGS, spremembe zavarovalnih vsot pa veljajo tudi za neizkoriščene dele zavarovalnih vsot. Takšno stališče je napačno.

17. Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku od zavarovalnice ne more dobiti več, kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka(2). Sodišči prve in druge stopnje bi torej morali uporabiti določbo o valorizaciji neizkoriščenega dela zavarovalne vsote, ki je veljala ob škodnem dogodku, torej tretji odstavek 19. člena ZOZP/1994. Ker sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ugotovili koliko znaša zavarovalna vsota 125.187,78 EUR (30,000.000 SIT) valorizirana z indeksi maloprodajnih cen na čas sojenja (je pa bilo v tej smeri že izdelano in večkrat dopolnjeno izvedensko mnenje), je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo in je v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tudi ponovno obravnavati ugovor tožene stranke, da bi pri izplačanih zneskih sodišče moralo upoštevati tudi 25 % akontacijo dohodnine. Neprepričljivi sta namreč obrazložitvi sodišča prve stopnje, da terjatev tožene stranke zaradi plačila 25 % akontacije dohodnine še ni zapadla in sodišča druge stopnje, da dohodnina, ki jo bo treba odvesti po plačilu odškodnine, ne predstavlja predmeta tožbenega zahtevka. Po ZDoh je k plačilu davka od dohodka zavezana fizična oseba, ki je upravičenec do izplačila na podlagi obveznega zavarovanja, akontacijo davka pa mora plačati tožena stranka, saj je morebitna kršitev teh davčnopravnih dolžnosti prekršek (6. točka prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku, ZdavP-2). Če plačnik plača akontacijo dohodnine, to torej stori v korist davčnega zavezanca, zato ni videti utemeljenega razloga, da se plačilo akontacije ne bi štelo kot delna izpolnitev pogodbene obveznosti in da se pri odločanju o ugovoru, da je limit že dosežen, ne bi upoštevala vsota izplačila upniku in akontacije dohodnine.

19. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej poročilo VS SRS, št. 1981/II, str. 32, povzeto po B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Ul. RS, Ljubljana, 1990, str. 185. Op. št. (2): G. Ristin in ostali, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, str. 132.