Jedro

Pritožbena navedba, da bi za utemeljenost svojega zahtevka tožnik moral izkazati, da je dejansko nakazoval nadomestilo za uporabo fonogramov tujim proizvajalcem fonogramov, ni prepričljiva, saj velja ločenost notranjega razmerja med kolektivno organizacijo in imetniki pravic od zunanjega razmerja z uporabniki. V novejši sodni praksi je zavzeto stališče (glej 8. točko obrazložitve sodbe V Cpg 817/2016 z dne 3. 11. 2016), da je razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki pravic notranje razmerje, ki se tiče samo njih in ne uporabnikov. Upoštevaje navedeno, ugovor, ali je tožnik svoje obveznosti do tujih proizvajalcev fonogramov izpolnil, za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka ni relevanten.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni plačati 1.500,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 77,03 EUR od 9. 7. 2017 dalje do plačila, od zneska 198,09 EUR od 10. 9. 2017 dalje do plačila, od zneska 1.005,37 EUR od 13. 10. 2017 dalje do plačila, od zneska 143,06 EUR od 30. 12. 2017 dalje do plačila in od zneska 77,03 EUR od 25. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da nosi vsaka stranka svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku (s stroškovno posledico). Poudarja, da še vedno ni prejel obrazložitve, kako sploh lahko pride do sodne presoje skupnega sporazuma, ki ga skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov. Sodišča so vezana na skupni sporazum, kar pomeni, da je za presojo zakonitosti takšnega sporazuma podana izključna pristojnost Sveta za avtorsko pravo. Obe pogodbeni strani sta pri sprejemanju skupnega sporazuma avtonomni, način ureditve obveznosti pa je dispozitivne narave. V konkretnem primeru ne ZASP ne ZKUASP ne določata, da kolektivna organizacija ne bi mogla dovoljevati popustov oziroma da bi bili le-ti prepovedani, pri čemer pa sodišče slepotrdi, da je nadomestilo le eno. Odločanje o tem, kolikšni so ti popusti in kdaj se priznavajo, ne bi smelo biti v domeni sodišča, saj kolektivne organizacije uveljavljajo nadomestilo za uporabo zasebne lastnine, pri čemer toženki uporaba te lastnine ni predpisana oziroma se lahko prosto odloča, ali bo fonograme priobčevala javnosti ali ne. V našem pravnem redu obstoji svobodna gospodarska iniciativa in pravica do zasebne lastnine. Tožnik nadomestila za javno priobčitev fonogramov ne določa za lastne pravice ampak za pravice imetnikov, ki jih zastopa. Ti pa so skupaj s predstavniki uporabnikov določili pravila igre, v katera sodišče ne bi smelo posegati. V delu, v katerem je sodišče presojalo vsebino skupnega sporazuma, je smiselno podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče za odločanje o tem vprašanju ni pristojno. Do tega ugovora, ki ga je tožnik uveljavljal pred sodiščem prve stopnje, se slednje ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pravne podlage za očitek, da so bili popusti v nasprotju z ZASP. Popusti so veljavni. Enačenje popustov s civilno kaznijo je neprimerno. Sklicevanja na sodbo Sodišča ES C-395-87 ni utemeljeno. Razlog za dodatno popuščanje je samoiniciativno posredovanje podatkov, potrebnih za odmero nadomestila, kakor tudi podatkov za delitev nadomestil med imetnike pravic ter posredovanje seznama uporabljenih fonogramov. Izpodbijana sodba ni rezultat pravičnega sojenja, ki ga zagotavlja 23. člen URS in 6. člen EKČP. Tožnik ni dolžan pokrivati stroškov, ki nastajajo zaradi neizpolnjevanja zakonskih obveznosti uporabnikov. Zaradi opustitve dolžnega ravnanja na strani uporabnika so zmanjšana sredstva, namenjena za delitev med upravičene imetnike pravic. Stroški, ki jih je tožnik zaračunal, temeljijo na določilih skupnega sporazuma, zaradi česar bi mu moralo sodišče priznati stroške terenskega zastopnika.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku prvostopenjskega sodišča. Meni, da je dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino nično in da tožnik nima upravičenja za delovanje. O uveljavljani ničnosti se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar je sodba neobrazložena. Posledično je zagrešena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Skupni sporazum (Sporazum) ne velja več, saj je njegova veljavnost določena do 31. 12. 2017. Tudi do tega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženka ni podpisnica Sporazuma, zato k plačilu ni zavezana. Prav tako s tožnikom nima sklenjene nobene pogodbe, po kateri bi bilo med strankama dogovorjeno, da se bo nadomestilo odmerilo po Sporazumu. Toženka ni z ničemer pristala na obračunavanje nadomestila po Sporazumu. Ta ni pogodba obveznostnega prava, ki bi zavezoval obe pravdni stranki kot pogodbeni stranki. Tožnik ni pooblaščenec uporabnikov fonogramov, zaradi česar Sporazum zanjo ne velja. Prav tako tožnik ni predložil nobenega dokazila, da je upravičen do zaračunavanja nadomestila za tuje proizvajalce fonogramov v primerih priobčitve javnosti, niti ni izkazal, da je tujim avtorjem plačal to, kar je zaračunal zavezancem za plačilo nadomestila. Toženka se ne strinja z obračunanim zneskom nadomestila za prireditev ..., ki je potekala 26. 8. 2017, pri katerem je sodišče upoštevalo dodatni kriterij prodane vstopnice. Ni pojasnjeno, zakaj je bil uporabljen 1. način za zaračunavanje nadomestila. Način določanja podlage za izračun nadomestila je prepuščen samovolji tožnika in je nejasen. Ni napisan tako, da bi ga bilo mogoče preveriti, kar pa je nedopustno in nezakonito.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženkine pritožbe. Toženka na pritožbo tožnika odgovora ni podala.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Tožnikov pritožbeni očitek, da ni podana pristojnost sodišča za presojo Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena1 (v nadaljevanju: Skupni sporazum), ni utemeljen. Skupni sporazum ni pogodba obligacijskega prava, njegov učinek pa je enak kot pri podzakonskem splošnem aktu,2 sprejetem za izvrševanje javnopravnih upravičenj (121. člen Ustave RS). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (glej 14. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), velja Skupni sporazum za vse istovrstne uporabnike avtorskih del, in sicer tudi če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi (glej sedmi odstavek 44. člena ZKUASP3 oziroma pred tem veljavni 6. odstavek 157. člena ZASP4). To velja tudi za tarifo kot nujni sestavni del takšnega sporazuma (glej 1. točko četrtega odstavka 44. člena ZKUASP oziroma 1. točko 4. odstavka 157. člena ZASP). Da so tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je zgolj logična posledica (glej osmi odstavek 44. člena ZKUASP oziroma 7. odstavek 157. člena ZASP). Vezana pa so lahko le toliko, kolikor so vezana na druge podzakonske predpise. To pa pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. In če je kakšna določba Skupnega sporazuma v nasprotju z ZASP, ZKUASP ali Ustavo RS, je sodišče ne sme uporabiti.5 V tem smislu (okviru) lahko torej sodišče presoja ustreznost (zakonitost) Skupnega sporazuma oziroma njegovih posamičnih določb,6 zaradi česar v zvezi s tem podan pritožbeni očitek ni prepričljiv. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.7 Ker pomeni upoštevanje Skupnega sporazuma (v pravdni zadevi, kot je ta) uporabo materialnega prava, ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da lahko njegovo skladnost z zakonom presoja zgolj Svet za avtorsko pravo.

8. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora nepristojnosti sodišča za presojo Skupnega sporazuma, s čimer naj bi zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je namreč do navedenega ugovora opredelilo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je pojasnilo, kakšna je pravna narava navedenega Skupnega sporazuma, izpostavilo pa tudi določbo 125. člena Ustave RS, upoštevaje katero je presojalo skladnost njegovih določb z zakonom (ZASP). Nadalje ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da je določitev popustov v Skupnem sporazumu dopustna. Že sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, zakaj razlikovanja tarife glede na različna ravnanja uporabnikov fonogramov (ali prireditev prijavijo ali ne) ni dopustno. Tem razlogom se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.8

9. Pritožnikovo navajanje, da je upravičen do povračila stroškov terenskega preverjanja in nakupa vstopnic, ni prepričljivo, saj sodijo navedeni stroški med stroške njegovega poslovanja, ki se na podlagi četrtega odstavka 30. člena ZKUASP odbijejo od zbranih sredstev iz naslova upravljanja avtorskih honorarjev. Prav tako ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da izpodbijana sodba ni rezultat pravičnega sojenja, ki ga zagotavljata 23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

O pritožbi tožene stranke:

10. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora, da je dovoljenje tožnika za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na fonogramih nično, ni utemeljen. Do tega ugovora se je izrecno opredelilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je argumentirano ugotovilo, zakaj mu ni moč slediti. Pojasnilo je, da je dovoljenje tožnice pravnomočno in dokončno, zaradi česar je ugovor aktivne legitimacije, ki ga je toženka uveljavljala, upravičeno zavrnilo. Prav tako ne drži očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora zoper veljavnost Skupnega sporazuma. Nanj je obrazloženo odgovorilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedba toženke, da je Skupni sporazum v obravnavanem primeru neveljaven iz razloga, ker sam določa, da je veljaven zgolj do 31. 12. 2017, pa je brezpredmetna, saj so bile vse zabavne prireditve, na katerih je slednja uporabila fonograme, izvedene pred omenjenim datumom, torej v času veljavnosti omenjenega sporazuma.

11. Kljub temu, da toženka ni podpisnica Skupnega sporazuma, slednji velja tudi zanjo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so Skupni sporazum sklenili tožnik in reprezentativno združenje uporabnikov, ki se ukvarjajo z organizacijo razvedrilnih prireditev, na katerih prihaja do priobčitve fonogramov. V skladu s šestim odstavkom 157. člena ZASP (oziroma sedmim odstavkom 44. člena ZKUASP) pa začne Skupni sporazum veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije 15. dan po objavi v Uradnem listu, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi tega sporazuma (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno zavrnilo toženkin ugovor, da tožnik ni upravičen zaračunavati nadomestila za tuje proizvajalce fonogramov, vse to pa tudi prepričljivo obrazložilo (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbena navedba, da bi za utemeljenost svojega zahtevka tožnik moral izkazati, da je dejansko nakazoval nadomestilo za uporabo fonogramov tujim proizvajalcem fonogramov, prav tako ni prepričljiva, saj velja ločenost notranjega razmerja med kolektivno organizacijo in imetniki pravic od zunanjega razmerja z uporabniki. V novejši sodni praksi je zavzeto stališče (glej 8. točko obrazložitve sodbe V Cpg 817/2016 z dne 3. 11. 2016), da je razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki pravic notranje razmerje, ki se tiče samo njih in ne uporabnikov. Upoštevaje navedeno, ugovor, ali je tožnik svoje obveznosti do tujih proizvajalcev fonogramov izpolnil, za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka, ni relevanten.9 Poleg tega toženka niti ni jasno ugovarjala (kar velja tudi za pritožbo), da tožnik takšnega nadomestila tujim imetnikom ni plačal, ampak le, da naj izkaže, da je to storila (glej njeno pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2019). Tudi, ko je tožnik v vlogi z dne 19. 3. 2019 izrecno navedel, da zbrana denarna sredstva vsako leto razdeli tudi med tuje imetnike varovanih fonogramov, temu ni izrecno (jasno) ugovarjala.

13. Pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija višino nadomestila za uporabo fonogramov na prireditvi ... 26. 8. 2017, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženka do konca postopka pred sodiščem prve stopnje višine nadomestila za omenjeno prireditev ni konkretizirano izpodbijala.

Sklepno

14. Ker pritožbi nista utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Z ozirom na to, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita svoje stroške nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožnik sam nosi tudi svoje z vložitvijo odgovora na toženkino pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 51/12, s kasnejšimi spremembami. 2 VSL sodba Cpg 865/2018 z dne 13. 12. 2018 (glej točko 15 in 16 obrazložitve). 3 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, Uradni list RS, št. 63/2016. 4 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/95, s kasnejšimi spremembami. 5 Glej 125. člen Ustave RS in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, s kasnejšimi spremembami). 6 Kar vse je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje. 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 8 Glej tudi odločbe tega sodišča V Cpg 865/2018 z dne 13. 12. 2018 (9. in 10. točka obrazložitve), V Cpg 1079/2016 z dne 12. 10. 2016 (29. in 30. točka obrazložitve) ter V Cpg 37/2019 z dne 7. 3.2019 (16. točka obrazložitve). 9 Glej tudi sodbo tega sodišča V Cpg 338/2015 z dne 2. 12. 2015 (26. točka obrazložitve).