Jedro

Sodišče prve stopnje ni odločalo o modificiranem tožbenem zahtevku, temveč le o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku. Kljub temu pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb procesnega prava, temveč o delu zahtevka nad prvotno uveljavljenim ni odločilo, kar pomeni, da je pritožbo v obsegu modificiranega tožbenega zahtevka šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe v skladu s prvim odstavkom 325. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje s tem, da se v četrti vrsti izreka znesek 3.755,63 EUR nadomesti z zneskom 2.503,76 EUR.

Tožena stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek drugotožeče in tretjetožeče stranke (v nadaljevanju drugotožnice in tretjetožnika), s katerim sta zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) plačilo nepremoženjske škode iz škodnega dogodka z dne 11.1.1997, ko naj bi ju toženka telesno poškodovala. S tožbo sta uveljavljala plačilo nepremoženjske škode vsak za telesne bolečine v znesku takratnih 100.000,00 SIT, za prestani strah 100.000,00 takratnih SIT in za duševne bolečine zaradi okrnitve duševne in telesne celovitosti ter skaženosti vsak 100.000,00 SIT; dne 7.1.2008 pa sta svoj tožbeni zahtevek modificirala tako, da sta vsak uveljavljala po 1.500,00 EUR skupaj za vse že uveljavljane zahtevke nepremoženjske škode. V isti odločbi je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe prvotožeče stranke pok. M.H. s sklepom postopek v tem obsegu ustavilo in zoper to odločitev ni pritožbe; glede na uspeh v pravdi pa je drugotožnici in tretjetožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 1.167,19 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Proti citirani sodbi sta drugotožnica in tretjetožnik po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzemata za spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se v vloženem odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev te in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb procesnega prava očita pritožba sodišču prve stopnje v tem, da je v izreku sodbe pri navedbi skupne odškodnine v znesku 3.755,63 EUR (prej 600.000,00 SIT) napačno preračunalo znesek izražen v tolarjih v znesek izraženih v evrih, kar naj bi vplivalo na odločitev o pravdnih stroških, saj je kot vrednost spora upoštevalo mnogo previsok znesek; kot tudi, da sodišče ni odločalo o modificiranem tožbenem zahtevku, katerega je tožeča stranka postavila dne 7.1.2008 in v katerem je prvotni tožbeni zahtevek zvišala tako, da je uveljavljala za vsakega tožnika po 1.500,00 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za vsakega tožnika za prvotno uveljavljani znesek 1.251,88 EUR nepremoženjske škode.

Po pregledu in preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritrditi pritožbenim očitkom o zmotnem preračunanju vsote uveljavljane nepremoženjske škode za oba tožnika iz tolarjev v evre, vendar ta očitna računska napaka, ki jo je popravilo pritožbeno sodišče, ni vplivala na odločitev o pravdnih stroških, kot zmotno trdi pritožba. Ne glede na to, da je bil v izreku namesto pravilnega spornega zneska 2.503,76 EUR naveden znesek 3.000,00 EUR, se vrednost za izračun opravljenih storitev po veljavni Odvetniški tarifi (OT – 18. tarifna številka) ni spremenila. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti propadla, zato je dolžna povrniti nasprotni stranki njej nastale pravdne stroške.

Res je tudi, da, kot izhaja iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni odločalo o modificiranem tožbenem zahtevku, temveč le o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, s katerim sta drugotožnica in tretjetožnik uveljavljala vsak po 1.251,88 EUR skupne odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko sta s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče sprejelo 7.1.2008, uveljavljala vsak po 1.500,00 EUR odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo in zakonske zamudne obresti od 18.2.1997 dalje. Kljub temu pa sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb procesnega prava, temveč o delu zahtevka nad prvotno uveljavljenim ni odločilo, kar pomeni, da je pritožbo drugotožnice in tretjetožnika v obsegu modificiranega tožbenega zahtevka – za vsakega tožnika 248,12 EUR in zahtevanih zamudnih obresti od 18.2.1997 do 22.4.2008, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe v skladu s prvim odstavkom 325. člena ZPP. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka dodatno odločiti.

Očitana pritožbena razloga tako nista podana, ker pa pritožbeno sodišče pri pregledu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP, ta pritožbeni razlog ni podan.

Tudi ni moč pritrditi nadaljnjima očitanima pritožbenima razlogoma o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev v zadevi pravilno in tudi v tolikšni meri ugotovilo, da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ko je svojo odločitev oprlo smiselno na 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR oziroma na splošna načela odškodninskega prava. Izvedeni dokazni postopek je namreč povsem pravilno ocenilo (tega razen v obsegu izvedenskega mnenja izvedenca o morebitnem nastanku poškodbe drugotožnice, pritožba ne graja), svojo odločitev pa je skrbno, natančno in vsestransko obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja: Res je sicer, kot je v svojem izvedenskem mnenju na vprašanje sodišča odgovoril izvedenec medicinske stroke, da obstoji zelo velika verjetnost (torej ne gotovost), da je poškodba komolca drugotožnice lahko nastala zaradi udarca s plastično lopato za čiščenje snega, vendar pa je njegova ocena o mehanizmu nastanka poškodbe zgolj hipotetična ob dejstvu, da niti v zdravniški dokumentaciji mehanizem nastanka ni opisan, medtem ko na podlagi izpovedb v postopku zaslišanih prič ni moč zaključiti, da bi toženka drugotožnico z lopato udarila po komolcu. Ugotovitve izvedenca namreč temeljijo na vprašanju sodišča (list. št. 83 in 93 v spisu), medtem ko drugi na prvi stopnji izvedeni dokazi – izpovedbe prič, tudi priče, ki jo je predlagala tožeča stranka, niso potrdile navedb tožeče stranke, da naj bi oba tožnika toženka udarila z lopato. Tega dejstva tožeči stranki ni uspelo dokazati, kar pritožba v obsegu ocenjenih izpovedb prič tudi ne graja, zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da ni dokazano, da bi toženka nedopustno škodno ravnala proti tožnikoma, zaradi česar niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti in tudi ne odgovornost tožene stranke. Na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja proti tretjetožniku pritožba ne graja.

Glede na navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP, v obsegu grajanja neodločanja o modificiranem tožbenem zahtevku pa jo je šteti za predlog za dopolnilno sodbo, o kateri bo moralo odločiti sodišče prve stopnje.

Kot je že navedeno, je sodišče prve stopnje ne glede na pravilno (2.503,76 EUR) ali nepravilno (3.755,63 EUR) sporno vrednost v izreku vrednost storitve ugotovilo v razponu med 3000 do 10000 točk OT in je tako glede na zavrnitev zahtevka zoper drugo in tretjetožnika povsem pravilno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka, medtem ko višine prisojenih pravdnih stroškov za posamezna opravljena pravdna dejanja pritožba ne graja.

Pritožnika pritožbenih stroškov nista priglasila, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločalo; tožena stranka pa z vloženim odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato njenih pritožbenih stroškov ni moč opredeliti kot za pravdo potrebnih in jih je zato dolžna nositi sama.

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.