Jedro

Zakon o kazenskem postopku zahteva, da sodišče obdolženca pouči o pravici vzeti si zagovornika pred prvim zaslišanjem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je B. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem in prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo zanj pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Zoper takšno sodbo pritožba ni bila napovedna, zato je postala pravnomočna dne 11. 11. 2010. 2. Zagovornik obsojenca je zoper sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena in drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vložnik navaja, da je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 8. 2010 razvidno, da vanj nista vpisana ne pravni pouk obsojenca v delu, ki se nanaša na njegovo pravico do odvetnika, niti da se je tej pravici izrecno odpovedal in v tem vidi navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Vložnik poudarja, da obsojenec nima pravne izobrazbe, da je bil prvič v kazenskem postopku in zato ni bil sposoben v celoti zavarovati svojih pravic. V nadaljevanju vložnik povzema potek obravnavanega dogodka in ugotovitve, ki so bile sprejete v postopku in nato na podlagi ocene dejstev, ki jih navaja, ugotavlja, da je podan resen dvom ali je obsojenec dejanski storilec. Meni, da bi le strokovna obramba obsojenca lahko celovito analizirala posamezne dokaze in vse dokaze skupaj, zato je kršitev pravice do obrambe vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, s tem pa je podana tudi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vložnik še poziva Vrhovno sodišče, da postopa po 427. členu ZKP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako da se obsojenec oprosti obtožbe ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Vrhovni državni tožilec opozarja na določbo drugega odstavka 67. člena ZKP in jo razlaga tako, da mora obdolženi biti o pravici do zagovornika poučen pred prvim zaslišanjem, če pa je o istem dejanju večkrat zaslišan, ni treba, da ga sodišče vsakič pouči o pravici do zagovornika. Ugotavlja, da je bil obdolženi v preiskavi poučen o pravici do zagovornika, pouk o pravici do zagovornika in obdolženčeva odpoved sta zapisana v zapisniku o zaslišanju osumljenca z dne 6. 1. 2010, zato ni bilo potrebno, da bi bil še enkrat na to pravico opozorjen na glavni obravnavi. Na pravico do zagovornika je bil opozorjen tudi v vabilu na glavno obravnavo. Glede vprašanja, ali je bil obdolženec poučen o dolžnosti napovedi pritožbe oziroma ugotavljanja, ali jo je obsojeni na glavni obravnavi po razglasitvi sodbe napovedal, pa to ni bilo vpisano v zapisnik. Vrhovni državni tožilec tudi zagotavlja, da gre za vprašanje presoje dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

4. Zagovornik obsojenca je v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca navedel, da je določba 67. člena ZKP uvrščena v okvir splošnih določb postopka in je zato treba upoštevati določbo 323. člena ZKP, ki pa napotuje na določbe o zaslišanju obdolženca v členih 227. in 233. člena. Gre za določbe, ki posebej urejajo postopek zaslišanja obtoženca na glavni obravnavi. Zagovornik obsojenca tudi ocenjuje, da pouk v vabilu na glavno obravnavo obdolžencu ne zadošča, zato vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik napačno razlaga določbo tretjega odstavka 323. člena ZKP, ko pravi, da bi sodišče moralo v obravnavanem primeru uporabiti določbe devetega in desetega odstavka 227. člena pred zaslišanjem na glavni obravnavi. Vložnik prezre določbo prvega odstavka 227. člena, v kateri je poudarjeno, da ureditev zaslišanja obdolženca v tem členu velja v celoti za njegovo prvo zaslišanje. Vložnik pri argumentaciji svojega stališča prezre tudi določbo tretjega odstavka 323. člena ZKP v delu, ko govori o smiselni uporabi določb, ki veljajo za zaslišanje obdolženca med preiskavo. Tudi določba drugega odstavka 67. člena ZKP, enako kot določba prvega odstavka 227. člena ZKP zahteva od sodišča, da obdolženca pouči o pravici vzeti si zagovornika pred prvim zaslišanjem, enako sledi iz določb tretjega odstavka 193. člena, prvega odstavka 203. člena in drugega odstavka 227. člena ZKP.

6. Narok za glavno obravnavo ni namenjen zgolj ugotavljanju, ali so podani pogoji, da bo sodišče lahko pričelo z glavno obravnavo na naslednjem naroku, torej tudi ne temu, da bi na njem sodišče obtoženca šele poučilo o pravici do zagovornika tudi v primerih, ko je bil o tem poučen že v istem postopku, ampak temu, da sodišče glavno obravnavo začne in jo po možnosti tudi izvede (določbe 318. do 325. člena ZKP in druge). V rednem postopku bo namreč obtoženec, če ne praviloma pa v večini primerov, že zaslišan. Prav zaradi tega tudi vabilo na glavno obravnavo obtožencu vsebuje tudi pouk, ki govori o zagovorniku.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik, je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vložnik ni izkazal, da bi ga sodišče prikrajšalo za pravico do zagovornika, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljena kršitev ustavne pravice do obrambe z zagovornikom iz 2. alineje 29. člena Ustave RS ni podana, podani tudi nista bistvena oziroma relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena in drugem odstavku 371. člena ZKP.

8. Vložnik z zatrjevanjem, da je napovedal pritožbo po razglasitvi sodbe, da pa ta ni vpisana v zapisnik o glavni obravnavi, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitev pravice do pritožbe. Očitno je s takšnim zatrjevanjem vložnik skušal izkazati vpliv kršitve pravice do zagovornika na zakonitost sodbe. S tem vprašanjem se Vrhovno sodišče posebej ni ukvarjalo glede na ugotovitev, da kršitev pravice do zagovornika ni podana.

9. Vrhovno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da niso podane kršitve Ustave RS in zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, le-to v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, o dolžnosti plačila sodne takse pa odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. v zvezi z 98. a členom ZKP.