Jedro

Takšna neprava obnova postopka po 407. členu ZKP, kot jo predlaga zagovornik, bi bila torej v škodo obsojenca.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I Ks 20182/2013 z dne 9. 9. 2020 zavrnilo predlog obsojenega A. A. za izrek enotne kazni.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlogu obsojenca ugodi in mu izreče enotno kazen 25 mesecev zapora, ki se bo glede na že prestanih 10 mesecev zapora izvršila na način, da se bo preostala kazen 15 mesecev zapora izvršila z opravo dela v splošno korist v višini 900 ur v obdobju 2 let od izvršljivosti sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene graje, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev argumentiralo zgolj s tem, da združitev predmetnih kazni ni mogoča, ker bi se naj le-ti izvršili na različni način. Izpodbijana sodba namreč vsebuje tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni, niti s seboj v nasprotju. Iz vsebine nadaljnjih pritožbenih navedb pa izhaja, da se zagovornik ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

5. Zagovornik sicer pravilno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo obsojenčev predlog za združitev kazni zavrniti s sklepom, ne pa s sodbo, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Ne glede na to, da peti odstavek 407. člena ZKP izrecno ne določa vrste sodne odločbe, s katero sodišče odloči v obstoječi procesni situaciji, pritožbeni senat ocenjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom in ne s sodbo. Pri zavrnitvi obsojenčevega predloga za združitev kazni namreč ne gre za odločitev, s katero bi sodišče meritorno spreminjalo odločbe o kazenskih sankcijah po poprejšnjih sodbah (ob izpolnjenosti zakonskih pogojev po prvem odstavku 407. člena ZKP). Neutemeljen predlog za združitev kazni ima za posledico, da pravnomočne sodbe ostanejo nespremenjene, zato ni razloga za odločanje s sodbo. V teh okvirih je pritožbeno sodišče ravnalo, kot da bi presojalo sklep prvostopenjskega sodišča ter posledično o zadevi odločilo s sklepom.1

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zagovornik uveljavlja z navajanji, da sodišče prve stopnje obsojencu ni vročilo odgovora tožilstva glede njegovega predloga za združitev kazni, niti ga ni vabilo na narok, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do izjave oziroma kontradiktornosti. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni opravilo naroka, na katerem bi naj zaslišalo državno tožilko, kot to navaja pritožnik, pač pa je v skladu s petim odstavkom 407. člena ZKP predlog obsojenca za združitev kazni pravilno posredovalo državnemu tožilcu v morebitni odgovor. Odgovor državne tožilke sodišče sicer res ni vročilo obsojencu, vendar slednje niti ni bistveno. Sodišče prve stopnje namreč svojih zaključkov ni sprejelo na podlagi mnenja državne tožilke, zaradi česar z opustitvijo vročitve ni kršilo obsojenčeve pravice do izjave. Razen tega pa tudi morebitna ugotovitev kršitve načela kontradiktornosti ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj drugačne odločitve prvostopenjsko sodišče ne bi moglo sprejeti, zaradi česar uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pravilno sicer izpostavlja, da je bila obsojencu v obeh primerih izrečena istovrstna zaporna kazen, vendar nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v škodo obsojenca.

8. Zagovornik brez pravne podlage vztraja, da so podani pogoji za združitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I Ks 61343/2010 z dne 22. 6. 2017, pravnomočni dne 21. 12. 2017, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora, ter po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I K 20182/2013 z dne 29. 6. 2020, pravnomočni dne 15. 7. 2020, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in tri mesece zapora ter stranska denarna kazen v višini 3.000,00 EUR, pri čemer se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist v obsegu 900 ur v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe.

9. Če bi sodišče prve stopnje sledilo obsojenčevemu predlogu in združilo obe sicer istovrstni kazni, bi posamične kazni iz prejšnjih pravnomočnih sodb izgubile svojo samostojnost. Z izrekom enotne kazni, kot ga sedaj v višini 25 mesecev zapora v pritožbi predlaga zagovornik, bi sodišče prve stopnje preseglo formalno podlago za nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Po določbi osmega odstavka 86. člena KZ-1 lahko sodišče odloči, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist, če mu je bila izrečena kazen zapora do dveh let (razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost). Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje z združitvijo predlaganih kazni lahko obsojencu izreklo le zaporno kazen (obramba predlaga dve leti in en mesec), katere pa formalno ne bi bilo mogoče izvršiti z delom v splošno korist, zaradi česar bi sodišče prve stopnje z ugoditvijo obsojenčevi zahtevi v njegovo škodo poseglo v pravnomočno sodbo, s katero je bil določen alternativni način izvršitve kazni. Takšna neprava obnova postopka po 407. členu ZKP, kot jo predlaga zagovornik, bi bila torej v škodo obsojenca, ker obsojenec dela v splošno korist po kasnejši sodbi še ni pričel izvrševat, medtem ko se pravnomočna sodna odločba sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi spremeniti samo v korist obsojenca (drugi odstavek 10. člena ZKP). K pritožbi priložena sodna praksa pa ni upoštevna v obravnavani zadevi, saj je bilo delo v splošno korist v priloženi zadevi že v celoti izvršeno, zaradi česar se je lahko tako izvršena kazen vštela v enotno zaporno kazen. Razlogovanje zagovornika, da bi sodišče prve stopnje glede na kazen, ki jo je obsojenec že prestal, lahko odločilo, da bi obsojenec preostalih 15 mesecev zapora izvršil z delom v splošno korist, pa tudi ni utemeljeno, saj lahko sodišče določi nadomestno izvršitev kazni zapora zgolj za celotno izrečeno kazen, ne pa za njen posamezni del, kot si to zmotno razlaga zagovornik.

10. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornika zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 48533/2010 z dne 17. 10. 2017.