Jedro

Visokošolski zavod lahko za izvajanje neposredne pedagoške obveznosti, v okviru javne službe, sklene pogodbo obligacijskega prava z visokošolskim učiteljem samo, če so predhodno izčrpane vse možnosti za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne govori o kadrovskih težavah delodajalca (finančnem bremenu), ampak o dolžnosti primernega sklepanja pogodb o zaposlitvi, tako da je mogoče pogodbe civilnega prava sklepati le izjemoma in v zelo ozkih mejah. Kar pa v primeru tožnika ni bilo izpolnjeno. Tožnik je bil izvajalec treh predmetov in je bil pri toženi stranki edini habilitiran visokošolski učitelj, ki lahko poučuje tri obvezne študijske predmete.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 1. 10. 2022 dalje na delovnem mestu visokošolski učitelj v nazivu docent za nedoločen čas v obsegu 39 ur tedensko (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika od 1. 10. 2022 prijavi v obvezna socialna zavarovanja in uredi vpis delovne dobe v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu za obdobje od 1. 10. 2022 do 1. 4. 2023 izplača plačo za delovno mesto visokošolski učitelj - tj. za 46. plačni razred (2.572,34 EUR), povečano za dodatek na delovno dobo, od 1. 4. 2023 dalje pa za 47. plačni razred, vrednost plačnega razreda pa se usklajuje z vsakokratno njegovo vrednostjo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo in zahtevek tožnika zavrne, podredno pa, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje skrajno argumentiralo vsako točko obstoja delovnega razmerja in si prizadevalo, da bi prepričalo bralca sodbe, da je odločitev dobra, "hermetična", vendar odločitev ne vidi gozda, nima kritične distance, ne izpolnjuje kriterija logične utemeljitve. Sodišče je spregledalo, da je delovno razmerje organiziran proces delodajalca, ki ga delodajalec nadzira. Kako lahko sodišče prizna tožniku delovni čas mimo 142. člena ZDR-1 in zaključi, da je tožnik za delodajalca opravljal umetniško - raziskovalno delo, a v tem času ni bil na razpolago delodajalcu in ni izpolnjeval obveznosti za delodajalca, temveč za druge naročnike. Šele jasna opredelitev, kaj so elementi obligacijskega sodelovanja visokošolskega učitelja po desetem odstavku 63. člena ZVis in v čem se razlikujejo od redno zaposlenih visokošolskih učiteljev, bo omogočala pravilno umestitev tožnika v pravilno skupino. Dokler ni jasnega stališča o tem, kaj dela honorarni sodelavec, seveda ni mogoče odločiti o tem, ali je nekdo honorarni sodelavec ali redno zaposlen visokošolski učitelj. Pritožba kot ključno pritožbeno grajo izpostavlja to nerazmejitev in pričakuje, da bo pritožbeno sodišče na to vprašanje odgovorilo. V tem kontekstu je sodišče napravilo tudi postopkovno kršitev z opustitvijo zaslišanja priče izr. prof. A. A. in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Vsebinska razlika med honorarnim delom in redno zaposlitvijo za identično mesto visokošolskega učitelja je ključno pravno vprašanje, zato je napačen zaključek sodišča, da če delajo enako kot drugi visokošolski učitelji, da so v dejanskem delovnem razmerju. Sistemski problem izpodbijane sodbe je ta, da se ne ukvarja z dogovorjenim obsegom dela, ki bi ga naj opravil tožnik, pa tudi ne z dejanskim obsegom, ki ga je opravljal tožnik. Tožnik bi moral dokazati dogovorjen obseg dela in izveden obseg dela, šele nato bi lahko sodišče napravilo pravne zaključke o naravi dela. Paradoksalno se bere povzemanje pravne podlage in sodne prakse v točki 9, ko sodišče povzame, da je potrebno upoštevati vsebino razmerja med strankama, ko v nadaljevanju sodišče to vsebino izpusti, ampak se osredotoči le na lastnosti, pa še te v pretežni meri interpretira napačno, sistematično pristransko, ki jih upošteva samo _a propos_ redno zaposlenih delavcev, ne pa tudi _a propos_ honorarnih sodelavcev, katerih noče zaslišati, vsebine in lastnosti honorarnega dela pa sodišče ne zanima. Takšno utemeljevanje sodišča je votlo in ne omogoča preverjanja. Pogodbena volja je ugotavljanje predstav pogodbenih strank, kaj so imele v mislih pri sklepanju pogodbe. Načeloma se to ugotavlja z zaslišanjem strank in prebiranjem pogodbe. Predpis (deseti odstavek 63. člena ZVis) nima nobene zveze s pogodbeno voljo strank oziroma uvodnim dogovorom strank o tem, kolikšen obseg dela je tožena stranka poverila tožniku, ta pa ga je prevzel. Tudi materialnopravno je stališče sodišča prve stopnje zgrešeno. ZVis postavlja izključno dva pogoja, tj. kadrovsko nemogoče zaposlovati in da je potrebno zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoškega procesa. Situacije iz 62. člena ZVis, ki jo obravnava sodišče, predstavlja napačno uporabo materialnega prava, saj je navedeni člen namenjen zaposlovanju oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v naziv, dočim je tožnik bil izvoljen v naziv docenta in je zanj aplikativna določba desetega odstavka 63. člena ZVis. Ni jasno kako sodišče zaključi, da tožena stranka ni izpolnila nobenega od pogojev, ni razumljivo, zlasti, ker ni obrazloženo. Tožena stranka je v vlogah pojasnila, da dodatno zaposlovanje ni možno, torej je prvi pogoj citiranega določila izpolnjen. Enako je izpovedal dekan. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka potrebovala izvajalca za nemoteno izvajanje pedagoškega procesa pri predmetih, ki jih je predaval tožnik, kar predstavlja izpolnitev drugega pogoja. Res pa je tožena stranka kršila določbo o največjem dopustnem obsegu, a sodišče ponovno ne pojasni, zakaj se je odločilo, da bo brez sleherne obrazložitve, z argumentom avtoritete, odločilo, da je pogodba nična. Honorarna zaposlitev tožnika je v celoti v skladu z zakonsko določbo. Potrebno je tehtati na eni strani koristi izvajanja pedagoškega procesa in novih kvalitet mladih umetnikov, na drugi pa posledice kršitve določbe tega obsega in je potrebno ugotoviti, da je v interesu vseh, da se proces vendar izvrši. Sodba, po mnenju pritožbe, ne ponudi prepričljivega odgovora na to, da je tožena stranka od tožnika zahtevala, se dogovorila in prevzela izključno izvrševanje neposredne pogodbene obveznosti in da ravnanje tožnika ni predstavljalo izpolnjevanja obveznosti. Ravnanje, ki nima dogovorjene podlage, ne more predstavljati izpolnjevanja obveznosti, ki obrodi pogodbo o zaposlitvi. Pritožba izpostavlja primer, če bi oseba pred sodiščem pometala ter pospravljala leto ali dve, pulila plevel, čistila okna, potem pa uveljavljala faktično delovno razmerje vzdrževalca - čistilca, bi bil predpogoj za faktično delovno razmerje, da se je delavec za to delo dogovoril z delodajalcem in če delavec samoiniciativno opravlja delo, to ne predstavlja izpolnjevanje obveznosti za delodajalca, v okviru delodajalčevega delovnega procesa. V pritožbi opozarja, da je bil postopek voden tako, da je sodišče raziskovalo, katero delo je bilo potrebno, ne pa, katero delo je bilo dogovorjeno med naročnikom in avtorjem. Tudi ključen obseg tožnikovega dela je sodišče ocenjevalo površno in nekritično, čeprav je glede na zahtevek tožnika, da se ugotovi delovna obremenitev 39 ur tedensko (97,5 % zaposlitvi), se sodišče sploh ni ukvarjalo s tem in ni upoštevalo, da bi moral obseg dela dokazati tožnik. Tožnik ni vodil evidence o opravljenem delu, zato ni jasno kako je sodišče odločilo, da je opravil 800 ur p.p.o. in 50 ur s.u. Protispisen je zaključek sodišča, da se tožnik ni zavedal pomembnosti poročila kot dokaznega sredstva in zato ni vodil evidenc. Gre za indic o pretirani naklonjenosti sodišča tožniku. V resnici je zadrega o obsegu opravljenega dela prav posledica dejstva, da je tožnik v resnici honorarni sodelavec in se s toženo stranko nikoli ni pogovarjal o tem, kaj predstavlja delovni čas, kakšni so odmori, koliko mu pripada dopusta. Tožnik je bil, razen ur predavanj in vaj, prost v celoti in je sam odločal, kaj bo delal in ni imel nobenih pravno zavezujočih obveznosti do tožene stranke, z izjemo imeti izpite. Pogodbena obveznost tožnika niso bile govorilne ure in odgovori študentom. Vsak sam se odloči, kako bo s študenti komuniciral, vendar pa ni bila pogodbena obveznost tožnika, da bi moral imeti govorilne ure. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je tožnik kot umetniški vodja gledališča B. lahko vrhunsko opravil izobraževanje brez priprav in se je sam lahko odločil, katere metode bo uporabljal, kot sta pred tožnikom to delala prof. C. C. in prof. D. D. Stranke so v fazi dogovora o izvedbi konkretnih predmetov natančno vedele, koliko dela akademija predaja in koliko ga visokošolski učitelj prevzame. Pritožba vztraja, da nihče, niti kadrovska komisija niti tajnik niti dekan, ob dogovorih in kasnejšem sklepanju avtorskih pogodb, niso zahtevali niti pričakovali, da bi tožnik izvajal p.p.o. Pomembno je tudi, ali je bil način in vsebina dela tožniku določena z delovnimi navodili akademije (kar ni res), ali z učnim načrtom, potrjenim s strani NAKVIS, torej s strani države, tožnik pa je potem način uresničevanja učnega načrta izbral sam, tožena stranka pa je spremljala le rezultate njegovega dela. Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede mentorstva, in sicer da so študentje izbirali mentorja in da mentorstvo ni pogodbena obveznost tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni dokazal, da mentorstva ni izvajal po svoji volji. Pritožba tudi opozarja, da številne umetniške stvaritve, ki so v spisu naštete na več mestih, niso predstavljele izpolnjevanje delovnih obveznosti do tožene stranke, ampak so bile neodvisna produkcija, ki niso štele v delovni čas. Celo predstava E. ni štela v delovni čas, saj je bila dogovorjena in plačana s posebnim, ločenim avtorskim aranžmajem, kar je potrdila tudi priča doc. F. F., ki je bila tožniku sicer naklonjena. Tudi glede domnevnega sodelovanja pri upravljanju pritožba opozarja na izpoved tožnika dne 23. 5. 2023, ko tožnik ne govori o tem, da mu je bilo delo naloženo, temveč pove, da je vprašal predstojnika, če se lahko udeleži sestanka in mu je to predstojnik omogočil. Tožena stranka je ves čas trdila, da udeležba na sestankih za tožnika ni bila obvezna, temveč je tožena stranka tožniku le omogočila, da se sestankov udeleži. Ideja oddelčnih sodelavcev, da se tožnika prosi za nasvet pri nakupu kamer, pa ne more predstavljati sodelovanja pri upravljanju, kot je to zaključilo sodišče. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik delal enako delo, kot pred njim profesorja C. C. in D. D. in mnogi drugi in je sistem zlorabil v bistvu tožnik, ko je dosegel nekaj, kar z njim nikoli ni bilo dogovorjeno. Po mnenju pritožbe je sodišče neupravičeno samo določilo delovno mesto visokošolski učitelj in naziv docent, čeprav je ta naziv vezan na habilitacijsko obdobje. Učinki pravnomočne odločitve bi močno presegli pravice, ki bi šle tožniku v prihodnje. Mogoče ne bo habilitiran, mogoče bo izredni profesor in sodba ne more zabetonirati habilitacijskega naziva. Tožena stranka ima za zaposlene pravico predlagati plačni razred in uvrstiti delavca v plačni razred v okviru razpona, zato je sodišče toženi stranki odvzelo to pravico, ko je samo odločilo o uvrstitvi tožnika v konkretni plačni razred, brez upoštevanja zakonskih kriterijev. Tožena stranka predlaga tudi poslušanje posnetka zaslišanja strank in prič dne 23. 5. 2023, da ugotovi, komu je sodišče toleriralo postavljanje nerelevantnih vprašanj, komu pa niti relevantnih vprašanj ni omogočilo. Sodišče je dopustilo, da je pooblaščenec tožnika dekana druge tožene stranke isto vprašal trikrat, medtem ko je toženo stranko omejevalo pri zaslišanju stranke in prič.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da ni naloga sodišča, da toženi stranki pojasnjuje, kako naj zakonito sklene avtorsko pogodbo in je sodišče toženi stranki pojasnilo, da obligacijska (avtorska) pogodba ne sme biti sklenjena, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Tožena stranka na zadnjem naroku dne 13. 6. 2023 ni zatrjevala kršitve zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče A. A. V zvezi s tem tožnik poudarja, da so neutemeljene pritožbene trditve o pogubnosti in krivičnosti odločitve sodišča prve stopnje. Zakonodaja je jasna, da v primeru obstoja elementov delovnega razmerja ni dopustno sklepati pogodb civilnega prava zgolj z namenom, da delodajalec na ta račun nekaj prihrani. Sodišče pa je tožniku tudi priznalo 47. plačni razred, kar je osnovni plačni razred brez napredovanj in bi zato vsaka druga razporeditev bila napačna, pri čemer tožena stranka zmotno meni, da lahko sama s svojo sistemizacijo kakorkoli vpliva na določitev plačnega razreda. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna. Tožena stranka na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pravno relevantnega dejanskega stanja - preizkušanju obstoja vseh elementov delovnega razmerja v razmerju med tožnikom in toženo stranko, izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, in sicer iz 4. v zvezi z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Povzelo je definicijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, ki določa, da je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišče prve stopnje je opravilo sistematično presojo posameznih elementov delovnega razmerja v konkretnem razmerju med strankama in na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 10. 2022 dalje. Na to pravilno materialnopravno stališče ne vpliva, da je imel tožnik v tem času status samostojnega podjetnika, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo obstoj elementov delovnega razmerja le, če bi jasno razmejilo tudi elemente obligacijskega sodelovanja visokošolskega učitelja po desetem odstavku 63. člena Zakona o visokem šolstvu (Zvis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.) in navedlo v čem se razlikuje od redno zaposlenih visokošolskih učiteljev. Tožena stranka neutemeljeno pričakuje, da bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti, kako bi morala pravilno glasiti obligacijska pogodba visokošolskega učitelja, da ne bi bila navidezna (kako veljavno izključiti, da se obligacijsko zaposlen visokošolski učitelj ne bo posebaj pripravljal na predavanja ter bi predaval izključno na podlagi svojega bogatega znanja; kako veljavno izključiti, da njegovo delovanje na drugih področjih ne bi predstavljalo izpolnjevanje obveznosti za univerzo ter kako izključiti, da se od njega ne pričakuje sodelovanje pri upravljanju). Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ugotavljalo, če so obstajali elementi delovnega razmerja in ali je bil tožnik vključen v organiziran delovni proces delodajalca, zato ni bilo dolžno ugotavljati in obrazlagati toženi stranki, kako bi morala pravilno urediti razmerje s civilno pogodbo, da bi tožnika lahko tretirala kot honorarnega sodelavca in ne kot redno zaposlenega delavca.

7. Zakon jasno prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja (13. člen ZDR-1). V tovrstnih primerih civilna pogodba dejansko predstavlja navidezno pogodbo, ki že na podlagi splošnih pravil civilnega prava nima pravnega učinka med strankama oziroma velja, da kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (50. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja predlagane priče izr. prof. A. A. storilo bistveno kršitev pravdnega postopka in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da priče ni zaslišalo, ker bi naj priča izpovedala, kakšna je razlika med delom, ki ga je opravljala kot honorarni sodelavec, v razliki do dela, ki ga sedaj opravlja po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je pravilno zaključilo, da to ni pravno relevantno za ta postopek. Kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, so med honorarnimi sodelavci razlike, in da je bil tožnik angažiran, ker za to področje niso imeli habilitiranega profesorja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagani dokaz. Sicer pa tožena stranka na zadnjem naroku dne 13. 6. 2023 tudi ni zatrjevala kršitve postopka zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče A. A. 9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z dogovorjenim obsegom dela, ki bi ga naj opravljal tožnik in tudi ne z dejanskim obsegom, ki ga je opravljal tožnik ter da je le pavšalno ugotovilo, da je tožnik delal enako kot ostali, in ni ugotavljalo, če ostali visokošolski učitelji svojega dela niso opravili v celoti. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi voljo strank moralo sodišče prve stopnje ugotavljati z zaslišanjem strank in prebiranjem pogodb o avtorskem delu, ne pa izhajati iz materialno pravne presoje predpisa - deseti odstavek 63. člena ZVis. Tožena stranka napačno tolmači določbo deseta odstavka 63. člena ZVis. Visokošolski zavod lahko za izvajanje neposredne pedagoške obveznosti, v okviru javne službe, sklene pogodbo obligacijskega prava z visokošolskim učiteljem samo, če so predhodno izčrpane vse možnosti za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne govori o kadrovskih težavah delodajalca (finančnem bremenu), ampak o dolžnosti primernega sklepanja pogodb o zaposlitvi, tako da je mogoče pogodbe civilnega prava sklepati le izjemoma in v zelo ozkih mejah. Kar pa v primeru tožnika ni bilo izpolnjeno. Tožnik je bil izvajalec treh predmetov in je bil pri toženi stranki edini habilitiran visokošolski učitelj, ki lahko poučuje tri obvezne študijske predmete. Torej je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je v 63. členu ZVis določeno, da lahko visokošolski zavod sklene pogodbo o delu v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, vendar le, če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, vendar pa ne več kot v obsegu 1/3 s tem zakonom določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje 10 mesecev v študijskem letu. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka za sklenitev avtorskih pogodb ni izpolnjevala nobenega od naštetih pogojev, saj je bil tožnik v celoti izvajalec treh predmetov in njihov nosilec in torej ni le izvajal posameznih delov predmetov, kot je to tožena stranka skušala prikazati v 1. členu sklenjenih avtorskih pogodb. Na podlagi elektronskega sporočila dekana z dne 30. 4. 2022, v katerem je dekan tožniku predočil, da bi skladno z zakonodajo lahko kot honorarni sodelavec izvajal le dve uri pouka tedensko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožena stranka zavedala, da sklepa avtorske pogodbe s tožnikom v nasprotju z ZVis.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično in površno ocenilo obseg tožnikovega dela, čeprav je ravno obseg njegova dela bistven element presoje. Tožnik je podal trditve o obsegu opravljenih ur dela in sodišče je na podlagi Pravilnika o delovni in pedagoški obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev, ki v 2. členu določa, da pedagoški delavci v okviru svojega delovnega mesta izvajajo poleg neposredne pedagoške obveznosti (n.p.o.) tudi posredno pedagoško obveznost (p.p.o.), osnovno raziskovalno, umetniško in strokovno delo ter sodelovanje pri upravljanju in ker med strankama ni sporen obseg neposrednega pedagoškega dela tožnika (175,5 ur) pravilno obrazložilo, da je tožnik glede na predviden obseg neposrednega pedagoškega dela, svojo obveznost izpolnil 97,5 %. Neposredna pedagoška obveznost obsega: predavanja, individualno delo s študenti, seminarje, konzultacije, vaje, hospitacije, mentorstvo magistrskih koncertov in ostale neposredne oblike pedagoškega dela. Posredna pedagoška obveznost pa skladno s Pravilnikom obsega priprave na neposredno pedagoško obveznost, govorilne ure, priprave na preizkusu znanj, nadzor pri pisnih izpitih in kolokvijih, ocenjevanje ustnih izpitov, ocenjevanje preizkusov glasbeno umetniške nadarjenosti, kolokvijev, seminarskih nalog itd. 11. Sodišče je skrbno pretehtalo, ali so pri tožniku obstajali elementi delovnega razmerja in kot je razložilo v 11. točki obrazložitve sodbe med strankama ni bil sporen obseg neposrednega pedagoškega dela tožnika, tj. 175,5 ur, da pa je bilo sporno predvsem, ali je bil tožnik dolžan opravljati posredno pedagoško obveznost. Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik za toženo stranko opravljal tudi druge oblike posredne pedagoške obveznosti, zato da je izvedel posamezen predmet v skladu z učnim načrtom (izvajal izpite, imel govorilne ure, opravljal mentorstvo in priprave na izvedbo pouka obveznih predmetov). Tožena stranka se je predvsem sklicevala na pogodbeno voljo strank v avtorski pogodbi, da naj bi tožnik izvajal le neposredno pedagoško obveznost, brez priprav, brez izpitov oziroma brez posredne pedagoške obveznosti, raziskovalnega dela in sodelovanja pri upravljanju. Da se je tožnik moral pripravljati na izvedbo pouka obveznih predmetov, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi prepričljive izpovedi tožnika, priče F. F., profesorice predmeta J. in priče G. G. - predstojnika oddelka H. Priča I. I. je izpovedala, da se pedagoškega dela s študenti ne da opravljati drugače, kot da se nanj pripraviš, kar pa izhaja tudi iz izpovedi priče D. D. ter C. C. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje v pritožbi, da sta se stranki v pogodbi o avtorskem delu natančno dogovorili o izvedbi konkretnih predmetov in, da niso bile dogovorjene priprave na izvedbo pouka.

12. Tožena stranka v pritožbi predvsem navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna je razlika med zaposlenimi in honorarnimi sodelavci ter kakšne so lastnosti dela honorarnih delavcev (torej kako so oni opravljali delo), zato je obravnavalo zadevo izključno preozko. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz prepovedi sklepanja pogodb civilnega prava, čeprav so obstajali elementi delovnega razmerja in je ravno v preprečevanju tovrstnih zlorab smisel specializirane prisilne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi izven splošnih okvirov civilnega pogodbenega prava. Namen zakonske določbe je preprečiti delodajalcu, da delavca prikrajša za pravice (delovne in socialne), do katerih bi bil ta, glede na dejansko naravo njunega razmerja, sicer upravičen. Torej, če delodajalec "nima volje" z delavcem skleniti formalnega delovnega razmerja, očitno pa ima voljo skleniti neformalno delovno razmerje, ki ga prekriva s sklenitvijo pogodbe civilnega prava, ker slednje zanj predstavlja manjšo finančno obremenitev, pomeni to zlorabo, glede katere je zakonska ureditev povsem jasna in skladna z mednarodno in ustavno ureditvijo, namreč da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da le-to obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Drugačna stališča tožene stranke v zvezi s tem (predvsem stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno obrazložiti, kako bi morala biti napisana avtorska pogodba, da ne bi šlo za dvom, ali gre za delovno razmerje) predstavljajo nasprotovanje temeljnim institutom delovnega prava.

13. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo toženkino pravico do izbora sodelavca - visokošolskega učitelja, kar je bilo izključno v pristojnosti tožene stranke. S tem v bistvu sodišču očita kršitev ustavne pravice tožene stranke do svobodne gospodarske pobude in zasebne lastnine. Ustavne pravice niso neomajane, pač pa so (15. člen Ustave RS) omejene s pravicami drugih - v konkretnem primeru npr. s pravico do socialne varnosti, varstva dela itd. Na to ne vpliva niti sklicevanje tožene stranke na dogovor tožnika in priče K. K. (tajnik akademije L.), da gre za drugačno obliko sodelovanja in ne za zaposlitev. Ker je v 18. členu ZDR-1 vzpostavljena zakonska domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je bistveno, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz sta stranki dali njunemu razmerju. Nezakonito je odrekanje delovnih in socialnih pravic delavcu v delovnem razmerju pod pretvezo, da gre za civilno pravno razmerje (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 132/2018 z dne 5. 3. 2019).

14. Glede na navedeno pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve (5. točka pritožbe), da je potrebno tehtati meje pogodbene svobode - dopustnost dogovorov o obsegu pogodbenega izobraževanja honorarnih delavcev in da so stranke avtonomne pri izbiri pravnega temelja njunega sodelovanja (torej, ali bosta sklenili pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o avtorskem delu). Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela varstva zaupanja v pravo (2. člen URS). Ravno načelo zaupanja v pravo zahteva, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja, delo pa se opravlja na podlagi avtorskih pogodb. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo nedopustno poseglo v pogodbeno svobodo strank, ki jo določa 24. člen ZDR-1. Ta sicer res določa, da ima delodajalec, ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, vendar ta določba ne pomeni, da bi se nanjo lahko skliceval delodajalec, ki je sklenil civilno pravno pogodbo v nasprotju z zakonskimi prepovedmi. Ker je tožena stranka ravnala nezakonito, se ne more sklicevati na Konvencijo MOD št. 29 in sicer, da delodajalca ni mogoče prisiliti v zaposlitev osebe, ker naj bi veljala svoboda zaposlitve. Določbi 33. člena Ustave RS o tem, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in prvega odstavka 74. člena Ustave RS o tem, da je gospodarska pobuda svobodna, ne pomenita, da niso dopustne omejitve, ki jih zakon predpiše na področju urejanja delovnih razmerij.

15. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 10. 2022 do 1. 4. 2023 plačati plačo za delovno mesto visokošolski učitelj docent za 46. plačni razred, povečan za dodatek za delovno dobo, od 1. 4. 2023 pa za 47. plačni razred. Odločitev je v skladu s 7. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.). Sodišče prve stopnje je upoštevalo Dogovor o plačah in drugih stroških dela v javnem sektorju, sklenjen med Vlado RS in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja iz leta 2018, in tožniku priznalo plačilo za 46. plačni razred za čas od 1. 10. 2022 do 1. 4. 2023, ko je začel veljati Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2022 in 2023, ki je uvrstitev delovnih mest povišal za en plačni razred, kar pomeni, da je delovno mesto visokošolski učitelj docent pri toženi stranki uvrščeno v 47. plačni razred.

16. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik za svoje delo že prejel plačilo po avtorskih pogodbah in bi zato moralo toženi stranki naložiti le izplačilo razlike do polne plače, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je utemeljeno priglasil stroške odgovora na pritožbo, ki upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točke materialnih stroškov in ob upoštevanju 22 % DDV znašajo stroški 279,99 EUR.