Jedro

Pravila, ki urejajo odgovornost več oseb za škodo, oškodovancu breme dokazovanja olajšajo. V teh primerih oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posameznega udeleženca in nastalo škodo, dovolj je, da izkaže položaj, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 8.512,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, toženi stranki pa naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 195,26 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Meni, da je škoda tožeči stranki nastala s tatvino avtomobila in ne s prikrivanjem tega kaznivega dejanja, saj je v trenutku, ko je toženec storil njemu očitano kaznivo dejanje, škoda že obstajala. Ne drži, da bi bil toženi kaznivo dejanje dolžan komurkoli prijaviti, s prijavo bi lahko celo storil kaznivo dejanje. Toženi je avtomobil kupil, vendar po ceni, zaradi katere je bil zoper njega sprožen kazenski postopek. Toženi se ni bil dolžan niti zagovarjati niti izpovedati zoper sebe ali priznati krivde. Citira in razlaga 29. člen Ustave RS. Tudi zaseg avtomobila se ni zgodil po volji toženca, pač pa po odločbi sodišča, prav tako tudi čas trajanja kazenskega postopka ni bil odvisen od volje toženca. Meni, da stališče sodišča prve stopnje sili v priznanje krivde in sumničavost ter paranojo. Meni, da se je vzročna zveza pretrgala in da tožeča stranka škodo, ki ji je nastala s tatvino, katere storilec je neznan, skuša prevaliti na toženca. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka kot zavarovalnica (1) je dne 05.12.2002 oškodovancu, ki mu je bilo odtujeno osebno vozilo, plačala njegovo vrednost v višini takratnih 3.019.178,00 SIT. Kasneje je bilo vozilo najdeno in kot dokaz zaseženo v kazenskem postopku zoper toženca, dne 03.03.2007 pa prodano za 6.100,00 EUR. Tožeča stranka v postopku zahteva plačilo škode, in sicer v višini 6.498,81 EUR kot manjvrednost vozila med dnevom prodaje in dnevom odtujitve, v višini 491,00 EUR kot strošek izvedbe licitacije, v višini 1.329,63 EUR kot strošek ležarine in 194,79 EUR kot strošek avtovleke.

Pritožba ima sicer prav, da je škodo praviloma dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči (1. odstavek 131. člena OZ) in da v kazenskem postopku toženec ni bil dolžan izpovedati zoper sebe ali priznati krivde ter da ni bil dolžan prijaviti kaznivega dejanja.

Toženec je bil s pravnomočno kazensko sodbo dne 26.05.2005 spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, da je v času med 01. in 02. 10.2002 od neznane osebe prejel ukradeno osebno vozilo. Pravdno sodišče je na takšno odločitev glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano (14. člen ZPP), tožena stranka pa se sme braniti na način, da ugovarja vzročni zvezi med nastalo škodo in kaznivim dejanjem.

V primeru, če je možnih povzročiteljev škode več, bi po splošnem pravilu moral oškodovanec izkazati vzročno vez med dejanjem vsakega od njih in nastalo škodo. Pravila, ki urejajo odgovornost več oseb za škodo, pa oškodovancu njegovo breme olajšajo. 2. odstavek 186. člena OZ določa, da napeljevalec, pomagač in tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njim. V teh primerih oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posameznega udeleženca in nastalo škodo, dovolj je, da izkaže položaj, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti. Ob zgoraj citirani pravnomočni kazenski sodbi pa ne more biti dvoma, da je toženec za škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja (da je škoda povzročena s kaznivim dejanjem tatvine toženec v pritožbi izrecno priznava), pri katerem je toženec pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, na način, da je v času med 01. in 02. 10.2002 od neznane osebe prejel ukradeno osebno vozilo, odgovoren solidarno z ostalimi udeleženci pri kaznivem dejanju (predvsem neznanim storilcem kaznivega dejanja tatvine). Oškodovanec ima tako pravico do povračila celotne škode že od toženca (1. odstavek 395. člena OZ), stvar medsebojnega razmerja oseb, ki odgovarjajo za nastalo škodo, pa je, kako si bodo breme plačila razdelile med seboj.

Za toženčevo odškodninsko odgovornost je dovolj, da je bil obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja pri kaznivem dejanju, s katerim je tožeči stranki nastala škoda. Sodišče prve stopnje je tožencu tako pravilno naložilo plačilo odškodnine v višini 8.512,81 EUR (kar je v pretežni meri celoten tožbeni zahtevek), kateri tožena stranka v pritožbi niti ne nasprotuje, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

(1) S trenutkom plačila je tožeča stranka stopila v oškodovančeve pravice in je tako upravičena zahtevati povračilo škode od odgovorne osebe (963. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).