Jedro

ZŠtip v 2. odstavku 18. člena določa, da študentu ne pripada dodatek za bivanje, če prejema subvencijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebniku, ali ima sklenjeno pogodbo o bivanju skladno s predpisi, ki urejajo subvencionirano bivanje. Navedena določba izključuje pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča in s tem preprečuje dvojno financiranje ob subvencioniranem bivanju v študentskem domu. Vprašanje, ali obstoji izključitveni razlog iz 2. odstavka 18. člena ZŠtip, je ostalo pred sodiščem prve stopnje nerazčiščeno, čeprav iz odločbe študentskega doma izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za subvencionirano bivanje v študijskem letu 2014/2015. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2015 (I. točka izreka), prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 10. 2014 pa dopolnilo z novim tretjim odstavkom tako, da je tožnici za šolsko leto 2014/2015 priznalo dodatek k državni štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča od 1. 2. 2015 do 30. 9. 2015 v višini 80,00 EUR mesečno (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve procesnega prava in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Z zaključkom sodišča, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča za šolsko leto 2014/2015, pri čemer do izplačevanja ni upravičena v zimskem semestru zaradi prepovedi dvojnega financiranja iz javnih sredstev in bi zato že CSD, ki je bil obveščen o njenem izobraževanju v tujini, pravico moral priznati za poletni semester, se ne strinja. Meni, da je v nasprotju z 2. odstavkom 18. člena Zakona o štipendiranju, ki izrecno določa, da v primeru dvojnega financiranja štipendistu dodatek za bivanje ne pripada in ne samo, da se mu ne izplačuje. Stališče kot ga je zavzelo sodišče naj bi pomenilo neenakopravno obravnavanje štipendistov in s tem kršitev načela enakosti strank pred zakonom.

Opozarja na 6. člen Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij, po katerem dodatek za bivanje pripada od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Pomeni, da mora štipendist izpolnjevati vse pogoje že ob priznanju pravice do štipendije. Navedeno potrjuje tudi 6. odstavek 18. člena Zakona o štipendiranju, ki določa, da se kot sprememba upošteva le prenehanje izpolnjevanja pogojev med letom in ne tudi pridobitev pravice do tega dodatka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava in izrecno določene procesne kršitve iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob takšnem preizkusu ugotavlja, da je v obravnavani zadevi zaradi neupoštevanja določbe materialnega zakona, ki bi morala biti uporabljena, ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno. Posledično izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o pravici do dodatka k štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča je podana v Zakonu o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013; v nadaljevanju: ZŠtip-1), Pravilniku o dodeljevanju državnih štipendij (Ur. l. RS, št. 11/2013; v nadaljevanju: Pravilnik) ter Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUPJS).

Po 1. odstavku v zvezi s 3. odstavkom 18. člena ZŠtip je do dodatka za bivanje v višini 80,00 EUR mesečno upravičen študent, ki ima prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, če je kraj stalnega prebivališča oddaljen od kraja izobraževanja več kot 25 km, in če strošek najema znaša najmanj 65,00 EUR mesečno, štipendist pa ni lastnik ali solastnik nepremičnine. V 6. členu cit. Pravilnika je nadalje izrecno določeno, da štipendistu dodatek za bivanje pripada, če ima od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča. S tem, ko navedeni podzakonski predpis priznanje pravice same veže na prijavljenost začasnega prebivališča izven kraja stalnega prebivališča na prvi dan naslednjega meseca po vložitvi vloge(1) , v bistvu določa dodatni pogoj, ki pa je lahko le predmet zakonskega urejanja. Kljub izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev izključuje upravičenost do dodatka ob morebitnih zamikih prijave začasnega bivališča, ki so lahko povsem objektivne narave(2). Tega določila zato sodišče ne sme uporabiti na način, kot se zavzema tožena stranka, temveč v skladu z ZŠtip-1 le tako, da je do dodatka k štipendiji ob izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev upravičen tudi študent, ki izkaže prijavljenost začasnega prebivališča z zamikom, in sicer od dneva prijavljenosti dalje.

6. V okoliščinah konkretnega primera torej dejstvo, da tožnica na dan 1. 10. 2014 ni imela prijavljenega začasnega prebivališča v kraju študija v Republiki Sloveniji, temveč zaradi izmenjave po programu Erasmus od 1. 10. 2014 do 31. 1. 2015 v Španiji, samo po sebi ne izključuje vtoževane pravice od 1. 2. 2015 dalje. S priznanjem denarne dajatve od 1. 2. 2015 dalje ne gre niti za prekrivanje z namenom dotacije iz programa Erasmus v višini 1.750,00 EUR, čeprav je slednja vključevala tudi stroške bivanja v tujini od 1. 10. 2014 do 31. 1. 2015, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

7. Vendar pa je v predmetni zadevi dejansko popolnoma odprto vprašanje prepovedi dvojnega financiranja iz razlogov, določenih v 2. odstavku 18. člena ZŠtip-1. ZŠtip namreč v 2. odstavku 18. člena izrecno določa, da študentu dodatek za bivanje ne pripada, če prejema subvencijo za bivanje v študentskem domu ali pri zasebniku, ali ima sklenjeno pogodbo o bivanju skladno s predpisi, ki urejajo subvencionirano bivanje. Navedena določba torej izključuje pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča in s tem preprečuje dvojno financiranje ob subvencioniranem bivanju v študentskem domu. Iz tovrstnega razloga (in ne zaradi prejemanja finančne pomoči iz programa Erasmus) pa tožena stranka utemeljeno izpostavlja prepoved dvojnega financiranja ter kršitev načela enakosti pred zakonom v primeru njenega nespoštovanja.

8. Vprašanje, ali obstoja izključitveni razlog iz 2. odstavka 18. člena ZŠtip je ostalo pred sodiščem prve stopnje in pred tem že v predsodnem postopku povsem nerazčiščeno, čeprav iz odločbe Študentskega doma A. z dne 13. 10. 2014 (priloga A4 sodnega spisa) jasno izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za subvencionirano bivanje v študijskem letu 2014/2015 do 30. 9. 2015. To je kljub temu, da je v skladu z načelom materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1), sodišče dolžno po resnici ugotoviti dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka in po 62. členu ZDSS-1 v ta namen celo po uradni dolžnosti izvesti dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so pomembni za odločitev.

Izpodbijano ugoditveno sodbo je potrebno kot preuranjeno na temelju 355. člena ZPP razveljaviti iz predhodno navedenih razlogov in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V ponovljenem postopku bo potrebno razčistiti, ali v obravnavani zadevi obstoja izključitveni razlog iz 2. odstavka 18. člena ZŠtip za priznanje pravice do dodatka za bivanja izven kraja stalnega prebivališča od 1. 2. 2015 do 30. 9. 2015. Potrebno bo dokazno oceniti listino v prilogi A4 sodnega spisa in razčistiti, ali je tožnica od 1. 2. 2015 do konca istega šolskega leta morebiti prejemala subvencijo za bivanje v Študentskem domu v A. oz. imela sklenjeno pogodbo o bivanju v študentskem domu skladno s predpisi, ki urejajo subvencionirano bivanje. Šele po pridobitvi navedene listine bodisi od tožnice ali Študentskega doma A. bo mogoče z gotovostjo izključiti morebitno dvojno financiranje in s tem kršitev načela enakosti strank pred zakonom, na kar opozarja pritožba.

V kolikor se bo po dopolnitvi postopka v nakazani smeri izkazalo, da je imela tožnica od 1. 2. 2015 dalje zagotovljeno subvencionirano bivanje v Študentskem domu A., bo potrebno ob pravilni uporabil materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti, v nasprotnem primeru pa ponovno izdati ugoditveno sodbo.

(1) To je glede na razpise štipendij in priznavanje z dnem začetkom vsakokratnega študijskega leta 1. 10. v posameznem koledarske letu.

(2) Npr. odsotnost študenta zaradi študijske izmenjave v tujini.