Jedro

Velja načelo pravice do sodnega varstva (22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije - URS, 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - Konvencija), torej pravice do sojenja o stvari sami. Sodišče lahko zavrže tožbo le v primeru in pod pogoji, ki so v zakonu (npr. v ZPP) točno določeni. Sodišče je kršilo navedeno načelo, če je na podlagi 4. in 5. odstavka 135. člena ZDR zavrglo tožbo, v kateri je tožnik izpodbijal pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v sojenje sodišču prve stopnje.

2. Odločitev o revizijskih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi pravnomočne sodne odločbe tožnika poklicala nazaj na delo in mu dala v podpis pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) z dne 7.6.1999, ki jo je tožnik podpisal. V XII. točki PZ je določeno, da delavec lahko zahteva presojo zakonitosti pogodbe pred delovnim sodiščem v roku 15 dni od prejema pogodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika, s katero je zahteval, da naj sodišče ugotovi, da je predlog PZ nezakonit in da se razveljavi. Svojo odločitev je oprlo na določbo četrtega in petega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Ugotovilo je, da je tožnik PZ podpisal in da zato niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Takšne predpostavke so dane le, če delavec vloži tožbo v roku, ki ga določa zakon in če PZ ne podpiše. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dokazno oceno sodišča prve stopnje in z njegovimi pravnimi stališči. Ugotovilo je, da je tožnik PZ podpisal in da je zato sodišče prve stopnje pravilno, prepričljivo in utemeljeno zavrglo tožbo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri revizijskih razlogov ni izrecno navedel. Iz vsebine revizije pa izhaja, da revident uveljavlja revizijski razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijani sklep. Navajal je, da je bil zaveden z ustnim pojasnilom, da naj pogodbo podpiše, in s pravnim poukom na PZ, da lahko zahteva presojo njene zakonitosti. Z ravnanjem sodišč druge in prve stopnje je bila tožniku odvzeta pravica do sodnega varstva, ki temelji na drugem odstavku 14. člena, četrtem odstavku 15. člena ter na 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Skliceval se je na navedbe v pritožbi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da ni res, da je bil tožnik zaveden. Pogoji za sodno varstvo po določbi petega odstavka 135. člena ZDR niso podani.

Revizija je utemeljena.

Ravizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so izrecno določeni v 367. in 370. členu ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V prvem odstavku 384. člena ZPP je določeno, da stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker je bil z izodbijanim sklepom postopek pravnomočno končan, je na podlagi navedene določbe ZPP zoper njega revizija dovoljena.

Revizijsko sodišče ni upoštevalo tistega dela navedb v reviziji, kjer se revident sklicuje na vsebino pritožbe. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, mora revident v reviziji navesti vse razloge, ki jih uveljavlja.

Pravica do sodnega varstva, torej pravica, da sodišče odloči v stvari sami, je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94, spremenjena s protokoli, v nadaljevanju: Konvencija), pa tudi iz določb URS, ki jih navaja revident, predvsem iz 22. in 23. člena. Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno, je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je določeno v drugem odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena o spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in v primerih iz drugega in tretjega odstavka 354. člena ZPP, ko lahko v omejenem obsegu in v izrecno določenih primerih ob reševanju pritožbe tožbo zavrže sodišče druge stopnje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nezakonito postopalo in zavrglo tožbo, s čemer tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zaradi tega so bile kršene navedene določbe URS, Konvencije in ZPP, ki urejajo pravico do sodnega varstva.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena v zvezi s 384. členom ZPP razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo v sojenje sodišču prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.