Jedro

Solastnik, ki ob soglasju solastnika zapre dvorišče z vrati, pri čemer ostane dostop nanj neoviran, solastnika ne ovira pri izvrševanju lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec odstraniti 3 metre dolgo in 1 meter visoko železno ograjo - vrata, ki na severni strani stanovanjske hiše zapirajo prehod s ceste na dvorišče parc. št. 737. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je sicer sprejelo razlago tožeče stranke, po kateri je omejevana v izvrševanju lastninske pravice, ker ji toženec onemogoča oddajo dela hiše v najem, vendar pa ni sprejemljiva nadaljnja razlaga, po kateri ograditev dvorišča sama po sebi ne predstavlja vznemirjanja pri izvajanju lastninske pravice. Med postopkom je tožeča stranka predlagala zaslišanje prič, da bi se dognala stopnja omejevanja lastninske pravice, vendar dejansko stanje v tej smeri ni bilo ugotavljano. Ograja je postavljena brez dovoljenja in proti tožničini volji. Če je ne bi bilo, bi tožničini najemniki lahko prosto prihajali do prostorov v hiši in preko dvorišča. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V obrazložitvi revizije ni pojasnjeno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP naj bi bile zagrešene na nižjih stopnjah. Ker revizije v tem obsegu ni mogoče preizkusiti, je revizijsko sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da v pravdi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Sicer pa ugotovljeno dejansko stanje (nanj je revizijsko sodišče vezano - 3. odstavek 385. člena ZPP) v izpodbijani sodbi sprejeto pravno presojo v celoti potrjuje. Tožnica zahteva od toženca odstranitev železnih vrat, pri tem pa se opira na pravno razlago 42. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR - Uradni list SFRJ, št. 6/80). Postavitev železnih vrat naj bi jo ovirala v izvrševanju lastninske pravice na dvorišču in hiši zato, ker njeni ljudje (najemniki) nimajo prostega dostopa z javne ceste na dvorišče pred hišo. Vendar pa je istočasno ugotovljeno, da poseduje ključ železnih vrat, ki ji ga je izročil toženec in da je skozi odprta vrata mogoče neovirano priti ali z vozilom zapeljati na dvorišče. Sama postavitev železnih vrat (ki je sicer po dejanskih ugotovitvah krajevno običajna) torej ne onemogoča običajne uporabe dvorišča tako tožnici kot njenim najemnikom. Njihova odstranitev bi sama po sebi položaja ne spremenila. Spor med pravdnima strankama o obsegu uporabe dvorišča ima sicer pravno podlago v določbi 42. člena ZTLR - toženec potrditvah tožeče stranke namreč ovira tožničine najemnike pri vstopanju na dvorišče in s tem morda posredno vznemirja tožnico pri izvrševanju njene lastninske pravice - vendar pa zahtevek na odstranitev vrat na dvorišče niti posredno niti neposredno ni usmerjen na prenehanje vznemirjanja. Dopuščanje uporabe dvorišča vsem "tožničinim ljudem" namreč ni povezano s problemom vrat na dvorišče, ki normalen vstop nanj omogočajo.

Ob taki pravilni pravni razlagi postavljeni tožbeni zahtevek nima utemeljitve. Pri tem je ugotovljeno dejansko stanje omogočilo sklepanje o tožničinem soglasju k postavitvi vrat (nižji sodišči sta posebej upoštevali njeno izpoved, da bi jo vrata brez ključavnice - čeprav ima ključ - ne motila). Dejanskim ugotovitvam, torej tudi tem, ki se nanašajo na soglasje, pa tožnica v pritožbenem postopku izrecno ni ugovarjala.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi na katere mora revizijsko sodišča paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZTLR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (uradni list RS, št. 1/91-I).