Up-511/03 - 5

30. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 175/2003 z dne 16. 4. 2003 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Z 2002/01249 z dne 16. 8. 2002 in št. Z 2002/01249 z dne 8. 1. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 8. 2002 na predlog upnice izdalo začasno odredbo o prepovedi odtujitve in obremenitve pritožnikovih nepremičnin. S sklepom z dne 8. 1. 2003 pa je navedeni sklep dopolnilo tako, da je upnici naložilo rok 30 dni, v katerem mora izdano začasno odredbo opravičiti, oziroma da v tem roku sodišču predloži dokazila o vložitvi zahtevka, ugovor pritožnika pa zavrnilo. Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je bila upnica (Hoja, d.d., Ljubljana) v tem postopku privilegirana, saj naj bi obe sodišči sledili le njenim navedbam in predlaganim dokazom, pritožnikovim pa ne. Pritožnik zato meni, da so mu bile kršene pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Okrajno sodišče naj bi tudi nepravilno in samovoljno uporabilo zakon s tem, ko je svojo odločitev oprlo na 304. člen v zvezi s 302. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - v nadaljevanju ZUP). Glede na to, da denacionalizacijski postopek še ni končan, pritožnik tudi meni, da sta sodišči izpodbijane sklepe izdali, ne da bi upnica izkazala pravni interes in ne da bi bila obveznost pritožnika verjetno izkazana. Zato naj bi bila z izpodbijano odločitvijo pritožniku kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

3.V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani posamični akt preizkusi le glede vprašanj, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 33. člena Ustave, vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi utemeljuje svoje mnenje, da za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni pogoji in z zatrjevanjem, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe ZUP, ne izkaže. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter se ne spušča v pravilnost dokazne ocene.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bil lahko relevanten očitek pritožnika, da sta sodišči pristransko odločili v korist upnice. Vendar so ti očitki povsem pavšalni in očitno neutemeljeni. Za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča sta sodišči prve in druge stopnje dovolj izčrpno obrazložili, prav tako sta se opredelili do bistvenih navedb pritožnika. Stališčem, ki sta jih zavzeli sodišči, tudi ni mogoče očitati očitne napačnosti oziroma samovolje. Zgolj dejstvo, da pritožnik s svojimi ugovori zoper izdajo začasne odredbe ni uspel, pa še ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in tudi ne za sklep o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Prav tako zgolj dejstvo, da odločitev sodišča ni v korist pritožnika, še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

5.Z izpodbijanimi sklepi pritožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pravica do zasebne lastnine bi bila pritožniku kršena, če bi izpodbijana sklepa temeljila na takšnem pravnem stališču oz. takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pa pritožnik z navedbami, s katerimi utemeljuje svoje mnenje, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni, ne izkaže. Očitek, da je sodna odločba, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, nepravilna in nezakonita, tudi če bi bil utemeljen, namreč še ne izkazuje kršitve te ustavne pravice.

6.Ker z izpodbijanimi sklepi pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger