Jedro

Določba 1. odstavka 7. člena Uredbe o vodnih povračilih je ustrezna podlaga za odločanje o plačilu vodnega povračila le, če gre za osebo, kateri je bila dodeljena vodna pravica, sicer je treba zavezanca za plačilo ugotoviti skladno s 4. odstavkom 7. člena Uredbe. Zgolj dejstvo, da je napoved za plačilo vložila tožeča stranka, samo po sebi ni zadostna podlaga za to, da se ji naloži obveznost plačila.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje, Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 42601-893/2007 z dne 17. 5. 2007 se odpravi za znesek 353.509,4312 EUR (glede rabe vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč) in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za okolje tožeči stranki odmerila vodno povračilo za leto 2006 v skupnem znesku 358.038,17 EUR. Odmera je v pravnem pogledu utemeljena na določbah 5., 6. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih (Uradni list RS, št. 103/02, v nadaljevanju: Uredba) ter Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2006 (Uradni list RS, št. 4/2006), v dejanskem pogledu pa na podatkih, ki jih je v (prepozno, na poziv organa vloženi) napovedi za plačilo vodnega povračila za leto 2006 navedla tožeča stranka. Izračun je odločbi priložen.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3555-30/2007-2 z dne 12. 7. 2007 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ter kot pravilen in zakonit potrdilo izpodbijani del odločbe, po katerem se tožeči stranki povračilo odmerja za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišča v znesku 353.509,4312 EUR. Prvi odstavek 124. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 do 41/04-ZVO-1, v nadaljevanju: ZV-1) določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Po prvem odstavku 7. člena Uredbe je zavezanec za plačilo vodnega povračila oseba, ki upravlja objekt ali napravo za odvzem ali izkoriščanje vode, zavezancu pa Uredba nalaga, da do 31. januarja tekočega leta vloži napoved za preteklo leto in v njej navede vse podatke, potrebne za odmero. Organ prve stopnje je v postopku nedvoumno ugotovil, da je bil tožnik v letu 2006 upravljalec vodnih zemljišč na področju akvatorija koprskega pristanišča, kar po presoji pritožbenega organa izhaja iz napovedi, ki jo je za leto 2006 vložil tožnik kot zavezanec. Vprašanje, kako bo upravljanje vodnih zemljišč na območju akvatorija koprskega pristanišča urejeno v bodoče, je za odločitev nepomembno. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe je pravno pomembno le, kdo je zavezanec za plačilo za leto 2006, iz predložene dokumentacije zadeve pa nedvomno izhaja, da je to (pri)tožnik.

Tožeča stranka se z odločbo v izpodbijanem delu ne strinja. V zvezi z upravljanjem koprskega pristanišča bi bilo namreč po mnenju tožeče stranke, zaradi določitve zavezanca, treba ugotoviti, kdo lahko pridobi vodno pravico. Skladno z 997. členom Pomorskega zakonika pridobi prvo koncesijo za upravljanje v koprskem pristanišču upravljalec, ki je v času uveljavitve tega zakona upravljal pristanišče, to je tožeča stranka. Navedena pogodba še ni bila sklenjena in zato še vedno velja Najemna pogodba za operativne obale in zemljišča v lasti Republike Slovenije v koprskem pristanišču z dne 2. 2. 2000, ki bo ostala v veljavi do sklenitve koncesijske pogodbe. V zvezi z upravljanjem vodnega dela koprskega pristanišča pa tožeča stranka z RS ni sklenila nikakršnega dogovora, je pa pri njegovem upravljanju še bolj omejena kot pri upravljanju kopenskega dela. Ključne naloge glede obratovanja in upravljanja vodnega dela koprskega pristanišča so v rokah Uprave RS za pomorstvo. V zvezi z upravljanjem pristanišča obstoji močan javni interes, zaradi česar so v rokah Republike Slovenije ključni vzvodi njegovega upravljanja. To je tudi razlog, da je lahko imetnica vodne pravice le država preko svojih organov, oziroma da ob upoštevanju, da vodna pravica za koprsko pristanišče še ni bila podeljena, lahko le Republika Slovenija preko svojih organov pridobi vodno dovoljenje in s tem postane imetnik vodne pravice. Navedeno potrjuje dejstvo, da je vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja na področju koprskega pristanišča vložila Uprava za pomorstvo kot organ v sestavi Vlade R Slovenije. Po povedanem je treba zavezanca za plačilo vodnega prispevka, ker tožeča stranka kot upravljalec objekta ali naprave za izkoriščanje vode ni imetnik vodne pravice, ugotoviti skladno z določbo 4. odstavka 7. člena Uredbe. Po tej določbi pa je v položaju, kot je opisani, zavezanec za plačilo vodnega povračila imetnik vodne pravice ali oseba, ki lahko v skladu z zakonom, ki ureja vode, vodno pravico pridobi (v obravnavanem primeru Uprava za pomorstvo RS). Drugih veljavnih predpisov, ki bi tožečo stranko zavezovali k plačilu vodnega povračila, ni. V pripravi je koncesijska pogodba, ki bo določila obveznosti tožeče stranke glede uporabe vodnega dela pristanišča. Dokler koncesijska pogodba ne stopi v veljavo, pa je treba upoštevati trenutno stanje, skupaj z veljavno zakonodajo. Skladno z navedenim tožeča stranka smiselno predlaga, da sodišče upravni odločbi prve in druge stopnje razveljavi (pravilno: odpravi) in v sporu polne jurisdikcije tožečo stranko oprosti plačila vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje koprskega tovornega pristanišča za leto 2006. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi prvega 124. člena ZV-1 je dolžan (poleg plačila za vodno pravico) imetnik vodne pravice in sorazmerno z njenim obsegom, plačevati tudi vodno povračilo za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države. Način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje in oprostitev je v petem odstavku tega člena zakonodajalec prepustil Vladi. Uredba o vodnih povračilih (Uradni list RS, št. 103/02), izdana na tej podlagi, zavezanca za plačilo vodnega prispevka opredeljuje v 7. členu. Po prvem odstavku tega člena, na katerega se v svojih razlogih sklicuje pritožbeni organ, je zavezanec za plačilo vodnega povračila oseba, ki upravlja objekt ali napravo za odvzem vode. Po drugem odstavku je pri rabi vodnih zemljišč zavezanec oseba, ki zaradi opravljanja svoje dejavnosti vodna zemljišča uporablja. Če osebi iz prvega ali drugega odstavka tega člena vodna pravica ni bila podeljena, je zavezanec za plačilo vodnega povračila imetnik vodne pravice ali oseba, ki lahko v skladu z zakonom, ki ureja vode, vodno pravico pridobi (četrti odstavek). Z določbo četrtega odstavka 7. člena torej Uredba skladno z zakonom obveznost plačevanja vodnega povračila veže izključno na podeljeno vodno pravico.

Če organu prve stopnje, ki je v postopku odmere v celoti sledil podatkom tožnikove napovedi, še ni bilo treba posebej utemeljevati položaja tožnika kot zavezanca za plačilo, pa ostajajo razlogi odločbe o pritožbi v tem delu, kljub pritožbenim ugovorom, nepopolni tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu. Določba prvega odstavka 7. člena Uredbe, na katero se sklicuje tožena stranka, je po zgoraj citiranih določbah Uredbe ustrezna podlaga za odločanje le, če gre za osebo, kateri je bila dodeljena vodna pravica. Kolikor ji vodna pravica ni bila dodeljena, je treba zavezanca za plačilo vodnega povračila ugotoviti skladno s četrtim odstavkom 7. člena Uredbe. Sodišče ugotavlja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe, pravnorelevantna dejstva niso bila ugotovljena. Da bi bila tožeča stranka imetnik vodne pravice, iz razlogov ne izhaja. Odločba tudi ne odgovori na vprašanje, ali bi bila tožeči stranki, skladno z določbami ZV-1, taka pravica lahko podeljena. Vodna pravica se po določbah ZV-1 pridobi na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije v skladu s tem zakonom (119. člen).

Iz razlogov odločbe o pritožbi ni razvidno, kateri so tisti podatki predloženih dokumentov, iz katerih drugostopenjski organ ugotavlja nedvomno zavezanost tožnika. Kolikor je odločbo razumeti tako, da je napoved, ki jo je vložila tožeča stranka, sama po sebi zadostna podlaga za to, da se obveznost odmeri tožniku, stališču ni mogoče slediti. Javnopravne dajatve je namreč dopustno v plačilo nalagati le osebam, ki so po določbah zakona zavezanci za plačilo. Vložena napoved po navedenem organa ne odvezuje obveznosti odmeriti skladno z zakonom.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06- v nadaljevanju: ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem se tožniku, ki ga je v postopku ni zastopal odvetnik, sodišče pa je v zadevi odločilo brez obravnave, priznajo stroški v višini 80 EUR.