Jedro

Kandidiranje za pridobitev in nadaljnje črpanje javnih sredstev EU nedvomno predstavlja vstop prve tožnice kot direktorice te družbe v prostor javnega zanimanja oziroma javno udejstvovanje. Že samo dejstvo, da gre za javna sredstva, ne omogoča drugačnega zaključka. Presoja sodišča prve stopnje, da ima prva tožnica kot direktorica pravne osebe (druge tožnice), ki se ukvarja (oziroma se je ukvarjala) s takšno dejavnostjo, status t. i. relativne javne osebe v zvezi s to dejavnostjo, je posledično materialnopravno povsem pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnici morata v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo v višini 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnici sta v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe trdili, da je toženka z objavo članka v svojem spletnem mediju "Novice" posegla v njuni pravici do časti in dobrega imena oziroma do ugleda. Navedli sta, da je v spornem članku povzeta vsebina obtožnice, ki naj bi jo spisalo Evropsko javno tožilstvo (EJT), in da vsebuje zapis, da naj bi prva tožnica kot direktorica skupine G. lažno prikazovala, da gospodarska družba izpolnjuje pogoje za sklenitev pogodbe za sofinanciranje projekta. Opozorili sta, da sta bili obe tožnici v članku navedeni poimensko in z odebeljenim tiskom, kar po njunem zaradi varstva njunih osebnostnih pravic ni dopustno. V članku je toženka potrditvah tožnic nadalje zapisala, da so bili ministrstvu poslani lažni zahtevki za plačilo potnih stroškov in plač zaposlenih.

2. S tožbenim zahtevkom tožnici zahtevata, da se toženki (i) do pravnomočno zaključenega kazenskega postopka X K 22408/2021, ki teče pri Okrožnem sodišču v Celju, na spletnih straneh in v tiskanih medijih prepove objavljati podatke in fotografije tožeče stranke, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče identificirati, (ii) naloži plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR prvi tožnici in (iii) naloži plačilo odškodnine v višini 11.500,00 EUR drugi tožnici.

S predlogom za izdajo začasne odredbe tožnici zahtevata zavarovanje nedenarnega tožbenega zahtevka zaradi prenehanja s kršitvami osebnostnih pravic (1. točka izreka zahtevka), in sicer z vsebino, ki se s tem zahtevkom prekriva (t. i. ureditvena oziroma regulacijska začasna odredba).

3. Sodišče prve stopnje je ob ponovni presoji predloga za izdajo začasne odredbe zaključilo, (-) da medijsko poročanje o črpanju in načinu porabi sredstev Evropske Unije (EU) sodi v polje razprave v javnem interesu, (-) da ima prva tožnica kot direktorica druge tožnice zaradi tega, ker se druga tožnica ukvarja s pridobivanjem in črpanjem javnih evropskih sredstev in je prva tožnica v lokalnem celjskem območju medijsko prepoznavna oseba, status t. i. relativne javne osebe in je zato o njej v medijih dopustno pisati na prepoznaven način tudi v stadiju predkazenskega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja na škodo sredstev EU, (-) in da pri spornem članku ne gre za primer ekscesnega ali objektivno žaljivega poročanja.

Ob takšnih zaključkih je z dokaznim standardom verjetnosti presodilo, da toženka ni posegla v pravico tožnic do časti in dobrega imena oziroma do ugleda ter v njuno pravico do zasebnosti. Predlog za izdajo začasno odredbe je posledično zavrnilo.

**Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:**

4. Tožnici sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v pritožbi izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očitata, da ni pravilno presojalo obstoja kriterijev, ki so glede na sodno prakso, na katero je opozorilo že pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cp 354/2023 z dne 18. 10. 2023, bistveni pri presoji, ali je o osumljencu kaznivega dejanja dopustno v medijih poročati na prepoznaven način. Nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da članek glede storitve očitanih kaznivih dejanj v celoti uporablja le pogojno obliko in da gre zgolj za povzemanje obtožnice. Opozarjata, da so naslov članka in ime oziroma firma tožnic napisani odebeljeno ter da samo besedilo članka kot celote sporoča, da ni dvoma o tem, da sta tožnici storili kaznivo dejanje. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je protispisno in nasprotuje domnevni nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kar po stališču pritožbe obenem predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega ni jasno, zakaj bi ravno to kaznivo dejanje predstavljalo večji pomen za javnost in posledično interes za njeno informiranost. Takšen zaključek ni obrazložen in gre po prepričanju pritožbe pri tem za procesno kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni zavzelo niti stališča, ali gre za primer težje kriminalitete, ki je javnost občutno pretresla, kar bi načeloma dopuščalo, da mediji o osumljencih pišejo na prepoznaven način, kar prav tako predstavlja procesno kršitev. Pritožnici se zavzemata za stališče, da kaznivo dejanje goljufije na škodo EU ne predstavlja takšnega kaznivega dejanja.

Pritožba nasprotuje zaključku, da je prva tožnica relativna javna oseba. Sodišču prve stopnje očita, da je ta zaključek nelogično, nerazumno in nejasno obrazložen. Zgolj dejstvo, da se podjetje ukvarja s pridobivanjem evropskih sredstev, ki naj bi bila aktualna družbena tema, po navedbah pritožbe še ne pomeni, da je podjetje znano. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, ali je tudi druga tožnica javna oseba ali ne, kakor mu je naložilo pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 354/2023 z dne 18. 10. 2023, zato je izpodbijani sklep obremenjen s procesno kršitvijo.

Tožnici nadalje izpodbijata zaključek, da v spornem članku ne gre za primer ekscesnega in objektivno žaljivega poročanja, saj pravice toženke v ničemer ne bi bile omejene, če bi o kazenskem postopku poročala tako, da tožnici ne bi bili prepoznani. Tudi ob takšnem poročanju bi bilo zadoščeno interesu javnosti po obveščenosti, če takšen interes sploh obstoji.

Nepravilno je stališče, da razlogi za izdajo začasne odredbe ne obstojijo tudi zato, ker sta tožnici že uspešno uveljavili svoje varstvo z objavo popravka in ker zahtevata denarno odškodnino. Ravno dejstvo, da je toženka na njuno zahtevo popravek objavila, po prepričanju pritožbe kaže na utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe. Odločitev sodišča je posledično obremenjena s procesno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tudi sicer je izpodbijani sklep "sistematično nepravilen in nezakonit", saj "temelji na sistematični kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP".

Tožnici v zaključku pritožbe opozarjata, da je toženka kršila 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ker pred objavo ni pridobila odziva tožnic. Sodišče prve stopnje bi moralo pri tehtanju upoštevati tudi določbo 22. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, kdaj uvedba kazenskega postopka pomeni tudi omejitev posameznikovih pravic, česar pa ni storilo. Tudi zato je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje ter obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam.

6. Pritožba ni utemeljena.

**Izhodišče presoje:**

7. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 354/2023 z dne 18. 10. 2023, s katerim je razveljavilo predhodni sklep sodišča prve stopnje z dne 7. julija 2023 o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, razgrnilo vsebinske kriterije, ki so pri presoji po načelu praktične konkordance ob trku ustavnih pravic obeh pravdnih strank bistveni pri tehtanju, ali in kdaj je dopustno o osumljencih kaznivih dejanj v medijih pisati na prepoznaven način. Na strani tožnic gre za pravico do časti in dobrega imena oziroma do ugleda ter za pravico do zasebnosti, na strani toženke pa za pravico do svobode izražanja in, ker gre za medijsko poročanje, tudi za svobodo tiska, svobodo novinarskega izražanja ter za pravico javnosti do obveščenosti. Čeprav sta tožnici v predlogu za izdajo začasne odredbe uveljavljali le poseg v svojo pravico do časti in dobrega imena oziroma v pravico do ugleda, je sodišče prve stopnje postavljene tožbene trditve materialnopravno pravilno presojalo tudi z vidika morebitnega posega v njuno pravico do zasebnosti.

8. Pri tehtanju o dopustnosti medijskega poročanja o kaznivih dejanjih na način, da so osumljenci prepoznani z imenom in priimkom, je po sodni praksi najprej pomembno, ali gre za (domnevnega) storilca, ki nastopa kot "prominentna oseba iz javnega prostora oziroma na drug način javnosti prepoznana oseba ali brezimen posameznik"1, torej ali gre za (absolutno ali relativno) javno osebo ali ne. Nadalje je dopustnost takšnega poročanja (upoštevajoč status osebe, ki se ji dejanje očita) odvisna od tega, ali gre zgolj za sume, za odprt kazenski postopek ali pa že za pravnomočno končano kazensko zadevo. Pri sumih je poimenska navedba tako dopustna le, ko bo podan izjemen javni interes, v odprtih kazenskih zadevah pa, ko gre za primere težke kriminalitete ali kazniva dejanja, ki so občutno pretresla javnost, saj se v takšnem primeru šteje, da je obdolženec pridobil status relativno javne osebe.2 V konkretni zadevi iz nespornih trditev tožnic (in tudi iz zahtevka) izhaja, da zoper obe teče kazenski postopek pri Okrožnem sodišču v Celju X K 22408/2021 po obtožnici Evropskega javnega tožilstva. Gre torej za odprt kazenski postopek in ne za predkazenski postopek, kot je sicer zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je ob gornjih izhodiščih tako povsem pravilno najprej presojalo (-) sporočilnost članka, (-) nato ali gre za razpravo v javnem interesu in končno, (i) ali je prva tožnica v zvezi z vsebino članka relativna javna oseba. Če gre za razpravljanje o vsebini, ki je v javnem interesu, in se nanaša na osebo, ki je glede te tematike relativna javna oseba, je o njej dopustno poročati na prepoznaven način, tudi če se nanaša na nanjo kot osumljenko v odprtem kazenskem postopku.

**O odločitvi glede prve tožnice:**

10. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sporočilnosti spornega članka in razlogi, ki jih je v zvezi s tem nanizalo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz celote vsebine članka jasno izhaja, kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da gre v bistvenem zgolj za obvestilo o vloženi obtožnici o sumu kaznivega dejanja goljufije na škodo EU in za povzemanje bistva njene vsebine. Prav tako je pravilna presoja, da iz celote članka izhaja, da gre za domnevne in ne že za ugotovljene nepravilnosti. Drži sicer pritožbena trditev, da v zadnjih dveh odstavkih članka toženka (oziroma njen novinar) ni uporabila pogojne oblike, vendar gre pri tem zgolj za dodatno pojasnjevanje vsebine vložene obtožnice. Sklep sodišča prve stopnje, da vsebina članka kot celote z vidika razumevanja povprečnega bralca ne vsebuje trditev o že ugotovljenih nepravilnostih, je zato povsem pravilna. Pritožbena navedba, da celota članka povprečnemu bralcu sporoča, da so bile omenjene nepravilnosti že ugotovljene oziroma da sta jih tožnici storili, je posledično neutemeljena. Dokazne ocene o sporočilnosti celote članka ne spremeni niti pritožbena trditev o odebeljenem naslovu članka in imenu oziroma firmi obeh tožnic. Očitek, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne dokazne ocene sporočilnosti članka kršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS, je glede na zgoraj nanizane razloge neutemeljen. Ob ugotovljeni sporočilnosti celote spornega članka, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sta tožnici v članku z gotovostjo označeni za lažnivki in ponarejevalki oziroma za goljufinji ter storilki kaznivih dejanj.

Dokazni oceni spornega članka tožnici pripisujeta še absolutno bistveno kršitev določba pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, ki pa je vsebinsko ne konkretizirata, zato na takšno povsem neobrazloženo pritožbeno grajo pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

11. Pritožbeno sodišče nadalje v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da razpravljanje o sumih kaznivih dejanj pri porabi sredstev EU, torej javnih sredstev, predstavlja razpravo v javnem interesu. Ker gre za porabo sredstev, ki so zbrana z davki državljanov EU, je takšen sklep povsem evidenten in dodatnega pojasnila niti ne terja. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in pravilno zapisalo, da je črpanje in poraba evropskih sredstev zadeva izjemnega javnega interesa in pomena, zato imajo mediji pravico in dolžnost o takšnih zadevah seznaniti javnost. Pritožbeni očitek, da je gornji zaključek povsem brez obrazložitve, s čimer meri na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je ob zgoraj povzetih razlogih sodišča prve stopnje neutemeljen že na prvi pogled. Sodišče prve stopnje je jasno in ustrezno pojasnilo, da sum storitve kaznivega dejanja goljufije na škodo EU od drugih dejanj ločuje ravno to, da gre za razpravljanje o črpanju in porabi javnih sredstev, kar pravilno vodi do zaključka, da gre za razpravo v javnem interesu.

12. Povsem pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ima prva tožnica v ugotovljenih dejanskih okoliščinah konkretnega primera v zvezi s pridobivanjem in črpanjem javnih sredstev EU status t. i. relativne javne osebe. Relativna javna oseba je tista, ki javnost zanima v zvezi z nekim konkretnim dogodkom, zato lahko mediji o tej osebi brez njene privolitve objavljajo tisto, kar je pomembno z vidika njihovega javnega udejstvovanja.3 Sodna praksa se je že izrekla, da je poslovodja družbe, torej tudi prva tožnica, relativna javna oseba zaradi opravljanje te funkcije,4 kolikor gre seveda za poslovanje pravne osebe, s katerim ta vstopa v javni prostor oziroma se javno udejstvuje. Kandidiranje za pridobitev in nadaljnje črpanje javnih sredstev EU nedvomno predstavlja vstop prve tožnice kot direktorice te družbe v prostor javnega zanimanja oziroma javno udejstvovanje. Že samo dejstvo, da gre za javna sredstva, ne omogoča drugačnega zaključka. Presoja sodišča prve stopnje, da ima prva tožnica kot direktorica pravne osebe (druge tožnice), ki se ukvarja (oziroma se je ukvarjala) s takšno dejavnostjo, status t. i. relativne javne osebe v zvezi s to dejavnostjo, je posledično materialnopravno povsem pravilna.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni jasno obrazložilo svojega zaključka, da ima prva tožnica glede črpanja in porabe javnih sredstev s strani druge tožnice kot njena direktorica status t. i. relativne javne osebe. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so jasni, natančni, celoviti in tudi materialnopravno popolnoma pravilni.

13. Ob zaključku, da ima tožnica glede téme, o kateri je razpravljal sporni članek, status t. i. relativne javne osebe, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati, ali gre pri kaznivem dejanju goljufije na škodo EU za primer težke kriminalitete ali za kaznivo dejanje, ki je občutno pretreslo javnost. Takšna presoja je po sodni praksi Vrhovnega sodišča namreč potrebna šele, če gre za osumljenca kaznivega dejanja v odprtem kazenskem postopku, ki pred tem ni imel statusa t. i. relativne javne osebe in je takšen status pridobil ravno zaradi narave in teže očitanega mu kaznivega dejanja. Pri prvi tožnici ne gre za takšen primer, saj je imela takšen status glede pridobivanja in črpanja javnih sredstev EU že pred vložitvijo obtožnice in pred začetkom kazenskega postopka. Sodišču prve stopnje se ob materialnopravnih izhodiščih, ki jih je v izpodbijanem sklepu tudi obširno pojasnilo in jim tožnici v pritožbi niti ne nasprotujeta, zato do tega ni bilo treba izrekati. O očitani procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni mogoče govoriti.

14. Tožnici v pritožbi nasprotujeta zaključku, da pri spornem članku ne gre za primer ekscesnega ali očitno objektivno žaljivega poročanja, kar utemeljujeta z navedbo, da bi lahko toženka pravici javnosti do obveščenosti zadostila že tako, da bi o vložitvi obtožnice pisala brez navedbe imen oziroma firme tožnic. Takšna pritožbena navedba dejansko ne predstavlja obrazloženega izpodbijanja zaključka, da vsebina članka ni ekscesna in objektivno žaljiva, pač pa se nanaša zgolj na izpodbijanje materialnopravne pravilnosti tehtanja po načelu praktične konkordance o dopustnosti prepoznavnega poročanja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno, da vsebina članka prav v ničemer ne vsebuje ekscesnega ali do tožnic očitno objektivno žaljivega poročanja. Tožnici tega v predlogu za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjujeta.

15. Pritožba utemeljeno izpostavlja materialnopravno zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen tudi zato, ker tožnici zadoščenje zahtevata še z zahtevkom po plačilu denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo in ker sta dosegli objavo popravka po Zakonu o medijih (ZMed). Ta (sicer zmotni) zaključek ne vpliva na končno pravilnost odločitve glede zavrnitve predloga prve tožnice za izdajo začasne odredbe, saj ni sestavni del tehtanja po zgoraj opredeljenih kriterijih. Obrazložitev v tem delu ni obremenjena s kršitvama iz 14. točke ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, saj ima razloge, ki jih je mogoče preizkusiti in ne nasprotujejo vsebini predloženih listin.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da tožnici s predlagano začasno odredbo zahtevata zavarovanje nedenarne terjatve iz prve točke tožbenega zahtevka, ki temelji na določbah iz 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta pravna podlaga materialnopravnemu upravičencu daje različne zahtevke za varstvo njegovih osebnostnih pravic, med drugim omogoča tudi preventivno in bodoče varstvo, neodvisno od morebitnega nastanka škode. Zato s strani tožnic postavljeni zahtevek za denarno odškodnino zaradi preteklega posega v osebnostne pravice ne izključuje objektivne kumulacije s postavljenim zahtevkom iz naslova t. i. kvazinegatorne tožbe po določbah 134. člena OZ in njegovega zavarovanja z ustrezno začasno odredbo.

Podobno velja tudi glede zahtevka iz naslova objave popravka po določbah od 26. člena do 41. člena ZMed. Zahtevek za objavo popravka po tej pravni podlagi ni namenjen izključno zaščiti osebnostnih pravic posameznika, ampak je pomemben tudi zaradi javnega interesa po nepristranski obveščenosti. Ker varstvo po tej pravni podlagi ne zajema zgolj varstva osebnostnih pravic posameznika, se pri presoji utemeljenosti teh zahtevkov sodišča zato ne ukvarjajo z resničnostjo trditev iz medijskih objav.5 Zgolj objava popravka, na katero se sklicuje toženka, zato ne preprečuje nadaljnjega varstva po 134. členu OZ (in zavarovanja z začasno odredbo), ki sodiščem nalaga presojo protipravnosti, v tem okviru pa v določenih okoliščinah primera tudi presojo resničnosti trditev iz medijske objave.

16. Pritožba ne more biti uspešna niti s trditvijo, da je objava protipravna zato, ker toženka ni predhodno pridobila odziva tožnic. Sodna praksa se je namreč že izrekla,6 da medijem ni treba dodatno preverjati informacij o odprtih kazenskih postopkih, ki so jim na voljo na podlagi dostopnih in korektnih informacij npr. obtožnice tožilstva ali informacij iz javnih zaslišanj.

17. Tudi pritožbeno sklicevanje na določbo 22. člena ZKP ni utemeljeno. Omenjena določba namreč le določa trenutek nastopa omejitve določenih pravic, ki jo ima lahko uvedba kazenskega postopka, kadar je ta omejitev predpisana z zakonom. Ta določba torej v ničemer ne posega v način tehtanja med dvema med seboj kolidirajočima osebnostnima pravicama po načelu praktične konkordance, zato se do te določbe, ki je tožnici v predlogu za izdajo začasno odredbe niti nista zatrjevali, sodišču prve stopnje posledično tudi ni bilo treba opredeliti. Očitek, da je zaradi tega izpodbijani sklep obremenjen s "sistematično kršitvijo večkrat izpostavljenih določb ZPP v 339. členu", je zato neutemeljen.

18. Zaključek sodišča prve stopnje, da je zato, ker ima prva tožnica kot direktorica druge tožnice pri razpravljanju o kandidiranju, črpanju in načinu porabe javnih sredstev, ki jih je pridobila druga tožnica, vključno z razpravljanjem o njihovi morebitni zlorabi in postopkih, ki zaradi tega tečejo, status t. i. relativne javne osebe, je torej povsem pravilen. Posledično je povsem pravilen tudi zaključek, da je o tej témi mogoče v javnosti razpravljati tako, da je prva tožnica prepoznana z imenom in priimkom, tudi če gre za odprt kazenski postopek v zvezi s tem.

Ker prva tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala protipravnosti pri sporni objavi, kar je ključni element presoje verjetnosti obstoja nedenarne terjatve iz 1. točke tožbenega zahtevka,7 je sodišče prve stopnje njen predlog za izdajo začasno odredbe pravilno zavrnilo.

19. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa glede odločitve o predlogu prve tožnice za izdajo začasne odredbe ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ, 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 366. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

**O odločitvi glede druge tožnice:**

20. V pravni teoriji in sodni praksi je nesporno, da tudi imajo tudi pravne osebe osebnostne pravice, če gre za varstvo dobrin, ki so združljive z značilnostmi pravne osebe.8 Sodišče prve stopnje bi moralo zato glede na merila, ki v konkretnem primeru veljajo za presojo po načelu praktične konkordance, presoditi, ali ima glede na okoliščine konkretnega primeru tudi druga tožnica kot pravna oseba status relativne javne osebe.

21. Pritožba utemeljeno opozarja, da je v izpodbijanem sklepu takšna materialnopravna presoja glede druge tožnice izostala, vendar pri tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določbe postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne gre zato, ker tožnici niti nista zatrjevali oziroma uveljavljali pravnega stališča, da ima druga tožnica status t. i. relativne javne osebe, zato sodišče prve stopnje s tem, ko o tem ni razpravljalo, ni poseglo v njuno pravico do izjave. Prav tako ne gre niti za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijani sklep prav vse razloge, ki pritožbenemu sodišču omogočajo materialnopravno sklepanje o tem, ali ima tudi druga tožnica takšen status. Kakšne druge procesne kršitve, pritožba obrazloženo ne uveljavlja.

22. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da se druga tožnica ukvarja (oziroma se je ukvarjala) s pridobivanjem in črpanjem javnih sredstev EU, kar vodi do zaključka, da v tem obsegu oziroma v zvezi s tem vstopa na področje javnega delovanja in ima, enako kot prva tožnica, položaj t. i. relativne javne osebe. Posledično povsem enako kot za prvo tožnico tudi za drugo tožnico velja, da toženka s člankom, v katerem je navedena firma druge tožnice, ni protipravno posegla v njeno pravico do ugleda in do zasebnosti. Odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je zato tudi glede druge toženke materialnopravno pravilna. Drugih pritožbenih navedb glede odločitve o drugi tožnici pritožba ne vsebuje.

23. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa glede odločitve o predlogu druge tožnice za izdajo začasne odredbe ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ, 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 366. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

**O stroških pritožbenega postopka:**

24. Ker tožnici nista uspeli s predlogom za izdajo začasne odredba, morata na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je toženki priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 219,60 EUR (300 točk in 22% DDV po tar. št. 31/7, pri čemer je vrednost spornega predmeta terjatve, ki je predmet zavarovanja 5.000,00 EUR) ter znesek 4,39 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

1 Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 77/2020 (22. točka obrazložitve). 2 Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 77/2020 in II Ips 96/2021. 3 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020 (24. točka obrazložitve). 4 Sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 67/2023 z dne 14. 3. 2023. 5 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 69/2021 z dne 24. 2. 2021 (obrazložitev od 16. do 18. točke). 6 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 77/2020 (27. točka obrazložitve). 7 D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (ur. prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, stran 783 in 784. 8 D. Jadek Pensa, prav tam, stran 781 in 782. Odločba Ustavnega sodišča U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (17. točka obrazložitve o pravici do zasebnosti pravnih oseb).