Jedro

Ker so bile odločbe tožene stranke v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnine, izdane na podlagi ZUJF in ZOPRZUJF odpravljene, so se odpravile tudi vse pravne posledice, ki so iz njih nastale. Vzpostavilo se je pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljenih odločb. V veljavi je ostala pravnomočna odločba toženca o višini priznane pokojnine (brez znižanja) in se je tožnici pokojnina od 1. 6. 2012 dalje izplačevala v prenizkem znesku. Razlike do polne pokojnine je dobila izplačane kasneje, torej z zamudo in ji iz tega naslova gredo zakonske zamudne obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 189,62 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbe toženca št. ... z dne 27. 8. 2012 in št. ... z dne 16. 10. 2012 ter št. ... z dne 3. 12. 2013 in št. ... z dne 24. 6. 2013 (I. točka izreka) in tožencu naložilo, da je dolžan tožnici obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od razlik starostne pokojnine za obdobje od 1. 6. 2012 do plačila, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega izplačila znižane pokojnine do plačila razlik, v roku 15 dni (II. točka izreka).

2. Zoper drugi odstavek izreka sodbe se pritožuje toženka. Pritožba navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnica vložila tožbo le zoper prvi odstavek odločbe št. ... z dne 24. 6. 2013, v zvezi z odločbo z dne 3. 12. 2013 in da je odločitev v drugem odstavku odločbe z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna ter tako ni podlage za priznanje zamudnih obresti od plačila prvega obroka, to je do 28. 6. 2013 do plačila drugega obroka to je 29. 5. 2014, saj je tožnica privolila oziroma se je strinjala z izplačilom razlike v pokojninah v dveh obrokih, pri čemer iz odločbe izhaja, da zamudne obresti do plačila drugega obroka niso bile določene in niso tekle. Zakonske zamudne obresti bi smele teči zgolj do plačila razlik. Navede še, da predmet socialnega spora ni starostna pokojnina, temveč družinska pokojnina tožnice.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je vrsta pokojnine pravno irelevantna za odločitev o zahtevku za zamudne obresti zaradi katerih se toženka pritožuje. Tožnica prejema pokojnino po pokojnem možu, kar izhaja tudi iz obrazložitve sodbe. Meni, da se dolžnik po Obligacijskem zakonu vedno lahko odloči, da bo povrnil svoj dolg upniku, to pa ne pomeni, da ni potem dolžan poravnati tudi zakonite zamudne obresti za zamudo, ki je s takim načinom izplačila nedvomno nastala tako, kot je to tožnica to natančno obrazložila in pravno utemeljila že v svoji vlogi z dne 9. 6. 2014. Zato je tudi utemeljen njen zahtevek za zakonite obresti, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. Pravni položaj zavarovancev, ki so se pritoževali in vodili dolgotrajne sodne postopke zoper očitno protiustavne odločitve toženca je drugačen, kot tisti, ki se niso hoteli, zmogli ali znali, kar je zaradi njihove starosti tudi razumljivo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v I. točki izreka odpravilo dve dokončni odločbi tožene stranke in v zvezi s tem dve prvostopenjski odločbi. Z odpravo dokončne odločbe z dne 16. 10. 2012 je odpravilo tudi prvostopenjsko odločbo z dne 27. 8. 2012, s katero je bila družinska pokojnina tožnice na podlagi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 - ZUJF) s 1. 6. 2012 znižana za 191,26 EUR in je od 1. 6. 2012 dalje znašla 962,40 EUR na mesec. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo tudi dokončno odločbo z dne 3. 12. 2013 in v zvezi s tem prvostopenjsko odločbo z dne 24. 6. 2014. Z odločbo z dne 24. 6. 2013 je tožena stranka po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013, s katero je bila ugotovljena neustavnost določb ZUJF o znižanju pokojnin, na podlagi določil Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 47/03, ZOPRZUJF) izdala odločbo 24. 6. 2013, s katero je tožnici od 23. 3. 2013 dalje ponovno priznala pokojnino v višini, kot je znašala pred uveljavitvijo ZUJF in jo po sklepu o uskladitvi pokojnin redno uskladila ter tudi določila, da se 20 % pripadajočega zneska razlike izplača s pokojnino za junij 2013, 80 % pripadajočega zneska razlike pa s pokojnino za maj 2014. Tožnica se zoper izplačilo razlike v dveh obrokih ni pritožila, v pritožbi pa zahtevala, da se z novo odločbo odpravita protiustavni odločbi z dne 27. 8. 2012 in z dne 16. 10. 2012. Z dokončno odločbo z dne 3. 12. 2013 je bila njena pritožba zavrnjena.

7. Pritožba spregleda, da so pravnomočno v celoti odpravljene dokončne odločbe tožene stranke tako tista z dne 6. 10. 2012, kakor tista z dne 3. 12. 2014 in so tako pritožbene navedbe, da je odločitev v drugem odstavku odločbe z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna v nasprotju z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v I. točki izreka, ki je postala pravnomočna. Tako tudi ni podlage za pritožbene navedbe, da ni podlage za priznanje zamudnih obresti od plačila prvega obroka, to je od 28. 6. 2013 do plačila drugega obroka, to je 29. 5. 2014, ker naj bi tožnica privolila oziroma se je strinjala z izplačilom razlike v pokojninah v dveh obrokih.

8. Pritožbeno sodišče meni, da je stališče pritožbe napačno in se strinja s stališčem tožnice v odgovoru na pritožbo, da v kolikor upnik sprejme dolg dolžnika, to še ne pomeni, da dolžnik upniku ni dolžan poravnati tudi zakonite zamudne obresti za zamudo, ki je s takim načinom izplačila nastala. Ali kakor to pojasni prvostopenjsko sodišče v točki 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker so bile odpravljene odločbe tožene stranke so se odpravile tudi vse pravne posledice, ki so iz njih nastale. Vzpostavilo se je pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljenih odločb. To v tožničinem primeru pomeni, da je ostala v veljavi pravnomočna odločba toženca z dne 1. 1. 1986 in se je tožnici pokojnina v obdobju od 1. 6. 2012 dalje izplačevala v prenizkem znesku, razlike do polne pokojnine je dobila izplačano kasneje, torej z zamudo in ji iz tega naslova gredo zakonske zamudne obresti. Podlaga za to je prvi odstavek 197. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2), kjer je določeno, da je zavod dolžan, če ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, prejemniku izplačati zamudne obresti na zapadle prejemke ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke. Smiselno enaka določba glede zamudnih obresti je bila tudi v 277. členu ZPIZ-1. 9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

10. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (375 točk za odgovor na pritožbo in 4,00 EUR za poštne stroške).