Jedro

Mnenje izvedenke za psihiatrijo, ki ni specialistka na področju oftalmologije, glede posledic poškodbe vidnega živca, ki ga je podala na podlagi okulističnega in nevrokirurškega specialističnega izvida, samo po sebi ni dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne sme opreti. Kateri so ti primeri, je določeno v 1.odstavku 251. člena ZKP. V obravnavanem primeru pa bi bilo mogoče med postopkom zaradi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja zahtevati mnenje drugega izvedenca (258. člen ZKP).

Izrek

Zahtevi obs. G.Ž. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 13.11.1998 je bil obs. G.Ž. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ ter obsojen na kazen pet let in šest mesecev zapora. Po določbah 40. člena KZ mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas deset let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. V skladu s 1. odstavkom 49. člena KZ mu je bil v izrečeno kazen vštet čas, ki ga je prebil v priporu, po 69. členu KZ odvzeta strelna naprava, uporabljena pri kaznivem dejanju in zasežen naboj. Oproščen je bil povrnitve stroškov kazenskega postopka, ošk. S.Š. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 29.01.1999 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine.

Obsojenec in njegov zagovornik, odvetnik I.B. iz C., sta zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, prvi dne 08.04.1999, drugi dne 25.05.1999. Obsojenec uvodoma navaja, da vlaga zahtevo v skladu z določbami 3. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. odstavkom 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnika obeh zahtev predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi, v celoti razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Celju kot sodišču prve stopnje, obsojenec se pri tem zavzema za novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ni utemeljena trditev zagovornika v zahtevi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih trditvah, da je obtožencu mogoče očitati zgolj poskus kaznivega dejanja uboja na mah zaradi psihičnega napada oškodovanke, saj sodba obrazlaga prav to, zakaj ni mogoče šteti obnašanja oškodovanke kot hude žalitve v smislu člena 128 KZ. Tudi nadaljnja trditev, da sta tako sodišči prve kot druge stopnje nepravilno upoštevali mnenje izvedenke s področja psihiatrije tudi na področju ocenjevanja poškodb oškodovanke, je neutemeljena. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta to mnenje upoštevali pri odmeri kazni, vendar v okviru ostalih izvedeniških mnenj in mnenja lečečega zdravnika. Sicer pa zahteva zagovornika v obeh primerih, predvsem pa zahteva obsojenca samega, izpodbijata pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki se v okviru predmetnega izrednega pravnega sredstva ne more izvesti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

S trditvijo, da je bil v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Sodišče je na podlagi izvida in mnenja izvedenca nevropsihiatrične stroke ugotovilo, da je obsojenec bil v času storitve kaznivega dejanja prišteven. Zato ni podana okoliščina (1. odstavek 16. člena KZ), ki izključuje kazensko odgovornost obsojenca in s tem tudi ne zatrjevana kršitev kazenskega zakona.

Obsojenec v svoji zahtevi opozarja tudi na kršitev določb 1. in 2. odstavka 5. člena ZKP. Po teh določbah se mora obdolžencu že pri prvem zaslišanju povedati, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev (1. odstavek 5. člena ZKP), mora pa se mu tudi omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (2. odstavek 5. člena ZKP). Iz zapisnika o prvem obdolženčevem zaslišanju dne 22.05.1998 je razvidno, da je sodišče ravnalo v skladu z navedenima določbama. Obsojenec se v zahtevi za varstvo zakonitosti le na splošno sklicuje na takšni kršitvi in ne navaja, na kakšen način ju je kršilo sodišče. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je podana kršitev določb 1. in 2. odstavka 5. člena ZKP.

Obsojenec se tudi sklicuje na kršitve določb 10. in 11. točke 1. odstavka 371. člena, 383. člena in 3. odstavka 392. člena ZKP. Teh kršitev ni z ničemer obrazložil in jih zato ni mogoče preizkusiti.

Z navedbami, da je ostalo nerešeno vprašanje njegove prištevnosti, da je izvedenec nevropsihiater ugotovil, da je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven in da je bil obsojen le na podlagi domnev in predvidevanj okrožnega državnega tožilstva ter z nakazovanjem, da sodišče ni pravilno ocenilo izvedene dokaze in da je tudi zmotno zaključilo, da je storil kaznivo dejanje poskusa umora, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču druge stopnje, da v sodbi ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je zaključilo, da ni bilo psihičnega napada s strani oškodovanke na obsojenca. S to trditvijo uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik trdil s sklicevanjem na okoliščine, da je oškodovanka obsojencu v kritičnem trenutku odgovorila, da je ne sme spremljati do njenega doma, da je pričela kričati nanj ter se obnašati do njega, kot da se ga sramuje in mu rekla, da ga noče več videti in zakaj ji mora vse pokvariti, da bi moralo sodišče zaključiti, da je oškodovanka obsojenca brez njegove krivde z napadom in hudimi žalitvami močno razdražila. V posledici tega je odreagiral tako, kot je. Pri napadu oškodovanke na obsojenca je šlo za psihično obliko napada. Prav tako je oškodovanka obsojenca hudo žalila. S temi navedbami je zagovornik izrazil stališče, da je obsojenec storil le poskus kaznivega dejanja uboja na mah po 128. členu KZ in ne kaznivo dejanje, za katero je bil spoznan za krivega. Sodišče druge stopnje, ki je sprejelo dejanske in tudi pravne zaključke prvostopne sodbe, je v svoji sodbi ocenilo tudi te pritožbene navedbe. Zavrnilo je navedeno z ničemer pojasnjeno trditev glede tega, katero oškodovankino ravnanje je predstavljalo psihični napad na obsojenca in zaključilo na podlagi v dokaznem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin, da oškodovanka obsojenca ni napadla niti fizično niti psihično, prav tako ga ni s hudimi žalitvami močno razdražila. Sodišče druge stopnje je tako, kot mu nalaga določba 1. odstavka 395. člena ZKP, presodilo tudi te pritožbene navedbe in zato ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče je pri odmeri obsojencu izrečene kazni kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je oškodovanka zaradi obsojenčevega dejanja dobila takšne poškodbe, zaradi katerih bo imela trajne posledice. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. M.Ž.T., ki je ocenila, da bodo občutne posledice poškodbe vidnega živca izražene v motnjah vida. Kot je razvidno iz kazenskega spisa, je izvedenka upoštevala pri podanem izvidu in mnenju podatke o poškodbah, ki jih je dobila oškodovanka, med katerimi je tudi poškodba vidnega živca ter izvide, ki se nanašajo na nevrološki del posledic poškodb. Med slednje spada tudi okulistični in nevrokirurški izvid. Mnenje glede nastalih posledic zaradi poškodbe vidnega živca je izvedenka oprla na navedena specialistična izvida. Sodišče je sprejelo takšno mnenje, pri čemer ni podvomilo v potrebno izvedenkino strokovno znanje. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu z določbami 249. člena ZKP odredilo izvedensko delo z naročilom, da ga izdela izvedenec nevropsihiater v Centru za mentalno zdravje v L., ki ga določi predstojnik. Z odredbo so bile določene tudi naloge izvedenca. Izvedensko delo je prevzela stalna sodna izvedenka za psihiatrijo dr. M.Ž.T. Mnenje je bilo prebrano na glavni obravnavi dne 12.11.1998 (l. št. 196) in nanj ni bilo s strani obsojenca in zagovornika nobenih ugovorov ali pripomb. Zato je sodišče ugotovitev o nastalih posledicah na oškodovankinem zdravju lahko oprlo na mnenje navedene izvedenke. Mnenje izvedenke, ki ni specialistka na področju oftalmologije, samo po sebi ni dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opreti. Takšno mnenje je mogoče med postopkom izpodbijati zaradi dvoma v njegovo pravilnost ter zahtevati mnenje drugega izvedenca (258. člen ZKP). V katerih primerih se sodna odločba ne sme opirati na izvid in mnenje postavljenega izvedenca, je določeno v 1. odstavku 251. člena ZKP, ki ne zajema z zagovornikovo zahtevo prikazanega položaja. Zato napadena pravnomočna sodba ni bistveno kršila določbo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obs. G.Ž. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a) člena v zvezi s 3. odstavkom 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.