Jedro

Določba petega odstavka 22. člena ZP-1, na katero se sklicujejo tudi zagovorniki v pritožbi, predpisuje, da se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije motornih vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerimi je bilo je doseženo predpisano število kazenskih točk. Vendar je sklicevanje na to določbo neutemeljeno, saj v obstoječi zakonodaji nima izpeljave v posebnem zakonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki, kot navajajo iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) ter predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče oziroma da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče le za B kategorijo motornih vozil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temelji na ugotovitvah, da je storilec v času preizkusne dobe, ki je tekla od 13. 7. 2019 do 13. 11. 2020, storil hujši prekršek, saj mu je bila s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Celje z dne 13. 10. 2020, ki je postal pravnomočen 22. 10. 2020, zaradi prekrška storjenega 13. 10. 2020 z motornim vozilom B kategorije, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 3 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker drugi odstavek 202. e člena ZP-1 določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, je sodišče prve stopnje ob zgoraj povzetih ugotovitvah, ki jih zagovorniki pritožbeno ne izpodbijajo, storilcu utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Iz povzete določbe drugega odstavka 202. e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, nima možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Sodišče torej v predmetnem postopku ne more upoštevati dejstva, da je storilec zaposlen kot poklicni voznik in da opravlja prevoze v cestnem prometu, za kar potrebuje vozniško dovoljenje za kategorije C in CE motornih vozil in nima zakonske podlage, da bi sledilo zagovornikovim predlogom, da sodišče ne prekliče odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije motornih vozil, ki jih storilec potrebuje pri opravljanju svojega poklica.

6. Zmotno je stališče zagovornikov, da zakonodajalec pri zapisu zakonske določbe glede odločanja o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni imel v mislih, da se storilcu s tem, ko se mu odvzame vozniško dovoljenje, onemogoči tudi vožnja s tistimi kategorijami motornih vozil, s katerimi storilec ni storil prekrška, še zlasti v primeru, če je tak storilec tudi poklicni voznik, ker bi s tem bilo močno poseženo v njegove pridobljene pravice in bi mu bilo onemogočeno opravljanje del in preživljanje, zlasti v tem času, ko je zaradi razglašene epidemije korona virusa Covid 19 že tako okrnjeno delo voznikov in se močan upad dela pozna tudi storilcu. Tretji odstavek 22. člena ZP-1 namreč povsem jasno določa, da sodišče vozniku, ki doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan storitve prekrška, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Tudi Vrhovno sodišče je namreč v sodbi IV Ips 105/2009 poudarilo, da iz tretjega odstavka 22. člena ZP-1 izhaja, da je vozniško dovoljenje potrebno razumeti kot pravico do udeležbe v cestnem prometu, ki je s tega vidika enotna, obsega pa upravičenje do udeležbe z različnimi kategorijami motornih vozil in da zato prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja obsega vse kategorije, za katere je voznik imel veljavno vozniško dovoljenje v času storitve prekrška. Izjemo tega pravila sicer predstavlja določba petega odstavka 22. člena ZP-1, na katero se sklicujejo tudi zagovorniki v pritožbi. Ta določba predpisuje, da se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije motornih vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerimi je bilo doseženo predpisano število kazenskih točk. Sklicevanje na to določbo je neutemeljeno, saj v obstoječi zakonodaji nima izpeljave v posebnem zakonu. Tako določbo je vseboval peti odstavek 235. člena prej veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki pa že od 1. 7. 2013 ne velja več. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je načelno pravilo iz petega odstavka 22. člena ZP-1 mogoče smiselno uporabiti tudi tako, da v primeru, če pride do preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče lahko odloči, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče le za tisto kategorijo motornih vozil, s katero je storilec v času trajanja preizkusne dobe storil hujši prekršek. Tudi določba Zakona o voznikih (ZVoz-1), ki določa, da se v primeru, če je imel tisti, ki ponovno opravlja vozniško dovoljenje vozniški izpit, vozniškem dovoljenju, za katero mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti, vpisanih več kategorij motornih vozil, v vozniško dovoljenje vpišejo vse te kategorije, če je opravil vozniški izpit za motorna vozila tiste kategorije oz. tistih kategorij, s katerimi je storil prekršek ali prekrške, za katere so mu bile izrečene kazenske točke, ne predstavlja podlage, da bi sodišče storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le za določene kategorije motornih vozil. 7. Zmotno je tudi mnenje zagovornikov, da preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni obligatoren. Tako stališče zagovornikov je v nasprotju z izrecno zakonsko določbo drugega odstavka 202. e člena ZP-1, kot tudi s samim namenom te določbe. Storilec, ki v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja stori hujši prekršek kljub temu, da je predhodno seznanjen s posledicami takega ravnanja (da mu bo preklicana odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), izkaže, da ni vreden zaupanja, da ne bo kršil cestnoprometne predpise, ki mu ga je izkazalo sodišče z izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Dejstva, da je storitve prekrška prišlo le en mesec pred iztekom preizkusne dobe, ki je trajala 16 mesecev, da je veliko na cesti in letno prevozi čez 200.000 km in da je storilec le za las prekoračil hitrost, za katero zakon predpisuje izrek treh kazenskih točk, ne predstavljajo podlago za drugačno odločitev sodišča glede odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Trditev, da izvršena kršitev cestnoprometnih predpisov dejansko ne predstavlja hujšega prekrška, pa je brezpredmetna, saj je pojem hujšega prekrška izrecno definiran v drugem odstavku 23. člena ZP-1 in ga sodišče ne more razlagati v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine posamezne zadeve.

8. Upoštevajoč zgoraj povzeto besedilo drugega odstavka 202. e člena ZP-1 pa so zmotne tudi trditve, da bi moralo sodišče v predmetnem postopku ne le ugotavljati, kdaj je začela teči preizkusna doba, kdaj bi se ali pa kdaj se je iztekla in ali je storilec v obdobju preizkusne dobe storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk, ampak tudi vse druge okoliščine, zlasti ali je poklicni voznik, kdaj je bil storjen prekršek, trajanje preizkusne dobe, dosedanji odnos storilca do prekrška, ali je izpolnil naložene naloge in ostale subjektivne okoliščine.

9. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve in pri tem pravilno uporabilo tako materialnopravne kot procesne predpise, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

10. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jo je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.