Jedro

V posledici kršitev in ob upoštevanju dejstva, da je bila takrat tožnica na položaju poslovodkinje, in bi kot taka morala skrbeti ne le za izpolnjevanje svojih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč tudi za to, da njeni podrejeni izpolnjujejo njihove obveznosti, je toženka ugotovila, da je bilo medsebojno zaupanje porušeno do te mere, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Taka obrazložitev v izredni odpovedi je  ustrezna in dovolj argumentirana, ker očitek o opustitvi registracije izhoda predstavlja zadostno obrazložitev očitane kršitve, in ne pušča nikakršnega dvoma o tem, kaj se tožnici očita.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2022 ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 10. 12. 2024, ampak je trajalo do 25. 2. 2025. Zavrnilo je tudi s tem povezana zahtevka za reparacijo in denarno povračilo ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek glede tega, da so bile kršitve v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na dneva 5. 11. 2024 in 12. 11. 2024, s strani toženke kot delodajalca z zadostno mero argumentirane, tako da bi utemeljevale izredno odpoved. Tožnica je namreč argumentirano pojasnila, da je bila 5. 11. 2024 v službi, ko je z njo hotela govoriti A. A., pa je imela službeni izhod, saj je odšla po police v poslovalnico B.; za 12. 11. 2024 pa je bil s strani področne vodje C. C. 13. 11. 2024 naknadno vnesen službeni izhod. Poudarja, da je bilo med strankama nesporno, da je imela na navedena dneva služben izhod in posledično ni kršila delovnih obveznosti glede evidentiranja delovnega časa. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da toženka v postopku izredne odpovedi ni bila dolžna navesti oziroma predložiti dokazov, na podlagi katerih je utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar se tožnica ni mogla uspešno braniti. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2024 pravočasna in podana znotraj 30-dnevnega odpovednega roka iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj je bila A. A. kot vodja korporativne varnosti pri toženki s kršitvami tožnice seznanjena že 5. 11. 2024, pri čemer je o navedenih kršitvah pri toženki pooblaščeno osebo za podajo odpovedi obvestila šele 15. 11. 2024 in še to zgolj po elektronski pošti, kar je po mnenju tožnice prirejeno za potrebe sodnega postopka, še posebej ob upoštevanju, da je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pripravljen že 19. 11. 2024, kar je zgolj štiri dni (dva delovna dneva) od zatrjevanega dneva seznanitve. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker prihaja sodba v očitno nasprotje sama s seboj in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti; sodišče prve stopnje je namreč štelo za sprejemljivo, da je A. A. od prvih zaznanih sumov kršitve (5. 11. 2024) do poročanja pravni službi (15. 11. 2024) potrebovala dlje časa (10 dni), medtem ko je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pripravljen v zgolj dveh delovnih dneh. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je pravilno uporabilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

6.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reparacijo, trajanje delovnega razmerja in denarno povračilo na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnici utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zaradi dogodkov dne 2. 11. 2024, 5. 11. 2024, 7. 9. 2024 in 12. 11. 2024, ko je tožnica lažno prikazovala prisotnost na delu, ni prišla na delo, zlorabila kartico za registracijo delovnega časa oziroma kršila pravila glede evidentiranja delovnega časa, s tem pa je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so bile kršitve v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na dneva 5. 11. 2024 in 12. 11. 2024, s strani toženke kot delodajalca dovolj argumentirane, da utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2024 zapisala, da je bilo v postopku podaje izredne odpovedi ugotovljeno (med drugim) nepravilno evidentiranje delovnega časa oziroma kršitev pravil glede evidentiranja delovnega časa vsaj za dneva 5. 11. 2024 in 12. 11. 2024, saj v teh dneh tožnica ni evidentirala izhoda iz poslovalnice. V posledici kršitev z dni 5. 11. 2024, 12. 11. 2024, 2. 11. 2024 ter 7. 9. 2024 in ob upoštevanju dejstva, da je bila takrat tožnica na položaju poslovodkinje, in bi kot taka morala skrbeti ne le za izpolnjevanje svojih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč tudi za to, da njeni podrejeni izpolnjujejo njihove obveznosti, je toženka ugotovila, da je bilo medsebojno zaupanje porušeno do te mere, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je taka obrazložitev v izredni odpovedi z dne 10. 12. 2025 ustrezna in dovolj argumentirana, ker očitek o opustitvi registracije izhoda predstavlja zadostno obrazložitev očitane kršitve, in ne pušča nikakršnega dvoma o tem, kaj se tožnici očita.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka v postopku izredne odpovedi ni bila dolžna navesti oziroma predložiti dokazov, na podlagi katerih utemeljuje izredno odpoved. Tako zavzemanje tožnice je pravilno zavrnilo in pravilno obrazložilo, da postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni strogo formaliziran postopek, delodajalec pa delavca ni dolžan seznanjati z dokazi. Delodajalec sam presodi, ali razpolaga z zadostnimi dokazi za utemeljitev odpovednih razlogov, pri čemer je izvajanju in presoji dokazov namenjen sodni postopek. Posledično pravica do učinkovite obrambe tožnici ni bila kršena (prim. sodbo VDSS Pdp 294/2020 idr.).

9.Pravilen je tudi zaključek, da je bil v postopku podaje odpovedi upoštevan zakonsko predpisani 30-dnevni r0k iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi pravilno štelo, da je pri presoji pravočasnosti podane odpovedi treba kot dan, od katerega teče rok za podajo odpovedi, upoštevati dan, ko je bila o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi obveščena oseba, pristojna za podajo odpovedi. V konkretnem primeru je bil v času podaje izredne odpovedi za to pristojen direktor sektorja za pravo in kadre pri toženki D. D., pravno nepomembno pa je, kdaj je bila s kršitvijo seznanjena korporativna oziroma varnostna služba pri toženki, ali pa drugi zaposleni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil D. D. s kršitvami tožnice z dne 2. 11. 2024 in 5. 11. 2024 seznanjen 15. 11. 2024 (ko je vodja korporativne varnosti po elektronski poti o kršitvah posredovala zapisnik o navedenih kršitvah), s kršitvami z dne 7. 9. 2024 in 12. 11. 2024 pa šele 26. 11. 2024. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 10-dnevno obdobje od trenutka, ko je vodja korporativne varnosti zaznala prvi dve kršitvi, pa do tedaj, ko je o njih poročala pristojnemu organu toženke, ni nerazumno dolgo, saj vodja korporativne varnosti opravlja tudi druga dela, poleg tega pa ima večje število zaposlenih, za katere je zadolžena. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da priprava predloga sporazuma o prenehanju delovnega razmerja v dveh delovnih dneh, odkar se je D. D. seznanil s prvima kršitvama tožnice, ne pomeni, da je toženka datum o seznanitvi s kršitvami tožnice prilagodila potrebam tega postopka oziroma da je bila odpoved podana prepozno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in argumentirana. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in pravilno ugotovilo, da je bil D. D. o kršitvah obveščen 15. 11. 2024, da je bila tožnici nato znotraj 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Drugačno zavzemanje tožnice je treba zavrniti.

10.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je šlo pri poročanju vodje korporativno varnostne službe o kršitvah tožnice organu, pristojnem za podajo odpovedi pri toženki, za eno dejanje; pri podaji sporazuma o prenehanju delovnega razmerja toženki s strani organa, pristojnega za podajo odpovedi pa za drugo dejanje. Ponujanje sporazumnega prenehanja delovnega razmerja za ugotovitev pravočasnosti izredne odpovedi ni pravno pomembno oziroma na to ne vpliva. Zgolj dejstvo, da je toženka najprej nemudoma po seznanitvi s prvima kršitvama tožnici ponudila to možnost, ne vpliva na zakonitost kasnejše izredne odpovedi, ki jo je toženka tožnici podala po tem, ko je bila oseba, pristojna za podajo odpovedi, seznanjena s kršitvami tožnice, ki utemeljujejo izredno odpoved.

11.V pritožbi tožnica glede odločitve sodišča prve stopnje glede vsebinskega obstoja kršitev iz odpovedi ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

12.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13.Uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, (prvi odstavek 165. člena ZPP).