Jedro

Ker so osebnostne pravice deležne sodnega varstva v pravdnem postopku, niso predmet odločanja v upravnem sporu. Zaradi drugega sodnega varstva pa v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrglo tožbo, ki je bila vložena zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki naj bi bile kršene s sprejetjem in objavo načelnega mnenja tožene stranke z dne 7. 5. 2008. V izreku pod točko 2 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevi tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da glede na to, da je bil sporni akt javno objavljen 7. 5. 2008, bi bilo treba ta datum šteti kot dan, ko je pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Ker je tožeča stranka za očitano kršitev ustavnih pravic izvedela najkasneje 9. 5. 2008, se je rok za vložitev tožbe, ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča (sklep I Up 195/2007 z dne 14. 3. 2007) iztekel. Zato je sodišče prve stopnje tožbo kot prepozno zavrglo. V obrazložitvi k 2. točki izreka pa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 3. Tožeča stranka po vsebini vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin še vedno trajajo. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ki se ne nanaša na primere tožb, vloženih na podlagi 4. člena ZUS-1, saj se v tem primeru tožba ne nanaša na dokončen upravni akt. V konkretnem primeru je treba upoštevati sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 677/2005 z dne 1. 12. 2005, iz katerega je razvidno, da lahko oškodovanec, v primeru, da nezakonito dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vloži tožbo vse dokler nezakonito dejanje traja. Povsem identično stališče se zagovarja tudi v pravni teoriji. Tožbo je mogoče vložiti vse dotlej, dokler dejanje traja. Dejanje mora trajati tudi v času izdaje prvostopenjske sodne odločbe. Ker je sodišče napačno uporabilo določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov:

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbo uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 22. in 35. člena URS, ker naj bi Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) kot državni organ dne 7. 5. 2008 izdala in objavila načelno mnenje ..., ki naj bi grobo poseglo v njene pravice, iz 35. člena URS, gre pa tudi za dejanje Komisije, ki še traja, saj je načelno mnenje javno objavljeno in dostopno na spletni strani.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa je tožeči stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v pravdi pred sodiščem splošne pristojnosti. Sodišče prve stopnje torej ni bilo pristojno zavreči tožbo kot prepozno.

8. Načelno mnenje ... je tožena stranka izdala na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor, Ur. l. RS, št. 2/04) in 13. člena Poslovnika komisije za preprečevanje korupcije (Ur. l. RS, št. 105/04).

9. Varstvo nedotakljivosti človekove osebnosti, njegovega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic ureja Obligacijski zakonik (OZ). Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici (nepremoženjski kategoriji), ki ju pravo priznava tudi pravnim osebam. Pri slednjih gre za varstvo tistih osebnostnih dobrin, ki so združljive z značilnostmi pravne osebe. OZ je v 183. členu uredil novo pojavno obliko pravno priznane nepremoženjske škode pravne osebe, in sicer nepremoženjsko škodo za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe. Zato posledično tudi pri pravnih osebah gre za možnost sodnega varstva po 134. in 178. členu OZ. Ker so osebnostne pravice deležne sodnega varstva v pravdnem postopku, niso predmet odločanja v upravnem sporu. Zaradi drugega sodnega varstva pa v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala tudi kršitev 22. člena URS, ki je podrobno ni obrazložila, vendar tudi to kršitev lahko uveljavlja pred pravdnim sodiščem v okviru zatrjevanega posega v njene osebnostne pravice.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Čeprav so bili izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in ne po 2. točki prvega odstavka tega člena, to ni vplivalo na odločitev Vrhovnega sodišča, saj je odločitev v obeh primerih enaka.

11. Ker gre za procesno odločitev, Vrhovno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.