Jedro

Zahtevek tožnikov za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki sta ga naslovila na tožence, nima pravne podlage. Tožnika bosta lahko vknjižbo svoje služnostne pravice dosegla že na podlagi pravnomočne sodbe, ki ugotavlja obstoj te pravice, tako kot je določeno v 3. točki 1. odstavka 40. člena ZZK-1. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje dajatveni del tožbenega zahtevka zavrniti.

Ni pomembno, kdo je vožnje izvrševal; ker gre za stvarno (in ne osebno) služnost, je pomembno le, da se je po sporni poti vozilo za potrebe gospodujočega zemljišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) razveljavi v 1., 2. in 3. točki izreka glede služnostne pravice hoje in se tožba v tem obsegu zavrže; b) spremeni v 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za izstavitev listine, primerne za vknjižbo služnostne pravice vožnje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvemu tožencu in drugi toženki njune pritožbene stroške v znesku 533,48 EUR, svoje pritožbene stroške pa krijeta sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe nepremičnin tožnikov (parc. št. 82/4, 898/1 in 898/2, vse vl. št. 209 k.o. M.) obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi avtomobili, intervencijskimi vozili, traktorji s prikolico ter tovornimi vozili, za potrebe dostave kurjave in materiala za obnovo oziroma popravilo hiše, nosilnosti do 3,5 ton, po obstoječi poti na nepremičnini tožencev (parc. št. 731 vl. št. 273 k.o. M.), ki poteka ob obrobju parc. št. 731 k.o. M. ob meji s parc. št. 732 iste k.o., v površini 195 m2 ter v dolžini in širini, kot je razvidno iz sodbi priložene skice izvedenca J. C.. Tožencem je naložilo, da morajo tožnikoma izstaviti za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice primerno listino, ter jim prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico. Obenem je odločilo, da morajo toženci tožnikoma povrniti 1.623,85 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je ponovno pritožil prvi toženec. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. Sklicuje se na prejšnji dve pritožbi v tej zadevi. Vztraja, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti. Prejšnja lastnica služeče nepremičnine S. B. ni vedela, da tožnika uporabljata sporno pot, saj je od leta 1968 do leta 2001 živela v N.. Postopek na poravnalnem svetu dokazuje, da se s posegi tožnikov ni strinjala. Pooblastila je namreč I. Š., ki je od tožnice takrat zahteval, naj pot odmeri in plača. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tej priči ne verjame. Nobenega dokaza tudi ni, da je bila S. B. seznanjena z nadaljnjimi posegi v njeno parcelo in da je bila trasa služnostne poti prestavljena na njeno zahtevo. Prvotna pot je bila namenjena izključno hoji. Tožnikoma je bila vožnja dovoljena le na prošnjo in samo za prevoz gradbenega materiala v času gradnje njune hiše. Sicer pa tožnika nimata niti osebnega ali kakšnega drugega vozila, niti vozniškega dovoljenja. Do leta 1981 poti v sedanjem obsegu sploh ni bilo. Spodnji del parcele je prevozen šele od leta 1995, ko sta tožnika začela pot posipati z gramozom in jo tako nedopustno širiti. Ko se je S. B. leta 2001 vrnila v domovino, jima je takoj ustno prepovedala vožnje, nato pa vložila še tožbo, da služnosti nimata, s čimer je jasno izrazila svoje nasprotovanje izvrševanju služnosti. Končno pa sta tožnika ne glede na izid pravde dolžna povrniti tudi stroške obeh prejšnjih pritožbenih postopkov, saj je bil prvotni tožbeni zahtevek nejasen in nedoločen, tako da sta ga tožnika morala na zahtevo sodišča dopolniti.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Nasprotujeta pritožbenim trditvam in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je potem, ko sta tožnika znova dopolnila svoj tožbeni zahtevek, prezrlo, da je bilo o služnostni pravici hoje že pravnomočno odločeno v prejšnjem sojenju (sklep in sodba I Cp 2379/2008 z dne 3.9.2008 v zvezi s sodbo P 115/2007 z dne 25.2.2008). Ker je z izpodbijano sodbo ponovno ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l RS, št. 73/07 – UPB 3 in 45/08). Sodišče druge stopnje mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP na to kršitev paziti po uradni dolžnosti, zato je prvo sodbo glede služnostne pravice hoje razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP.

6. Služnostna pravica se s priposestvovanjem, na katerega se sklicujeta tožnika, pridobi izvirno in na podlagi zakona. Pridobitev te stvarne pravice torej ni odvisna od volje lastnika služečega zemljišča. Potemtakem zahtevek tožnikov za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki sta ga naslovila na tožence, nima pravne podlage. Tožnika bosta namreč lahko vknjižbo svoje služnostne pravice dosegla že na podlagi pravnomočne sodbe, ki ugotavlja obstoj te pravice, tako kot je določeno v 3. točki 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03, 45/08 in 28/09). Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje dajatveni del tožbenega zahtevka zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v tem delu po uradni dolžnosti ustrezno spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP.

7. V preostalem delu je izpodbijana sodba glede glavne stvari pravilna in zakonita. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženec ni obrazložil, medtem ko je bilo dejansko stanje v nasprotju s pritožbenimi trditvami pravilno in celovito ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

8. Toženec predvsem ponavlja pritožbene očitke iz dosedanjih pritožb, na katere je že bilo odgovorjeno v prejšnji odločbi tega sodišča (I Cp 2379/2008 z dne 3.9.2008). Le zaradi jasnosti je treba ponoviti, da je bilo po 1. odstavku 54. člena tedanjega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90) stvarno služnost mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Pravni predniki tožnikov so na sedanjem zemljišču tožencev že pred letom 1954, kot izhaja iz predloženih sodb, priposestvovali služnostno pravico vožnje. Trasa poti, ki je takrat potekala po zgornjem robu služečega zemljišča, je bila v letu 1966 na zahtevo tedanje lastnice S. B. prestavljena na spodnji rob služečega zemljišča, na njeno sedanje mesto. Sodišče prve stopnje je takšni tožničini izpovedi lahko verjelo, saj jo je potrdil priča J. K., toženci pa prepričljivih nasprotnih dokazov niso ponudili. Pritožbeni dvom o verodostojnosti navedene priče je odveč. Priča si pri izpovedi lahko pomaga s svojimi zapiski in samo ta okoliščina ni dovolj tehten razlog za dvom o njeni resnicoljubnosti. Končno je treba upoštevati, da gre za starejšo osebo, ki pa so ji ravno zato znane okoliščine v zvezi z izvrševanjem sporne služnosti. Sporna pot je po ugotovitvi sodišča prve stopnje edini dostop do hiše tožnikov, čemur toženci ne oporekajo, zato je tožnikoma mogoče verjeti, da prav to pot že ves čas od njenega nastanka uporabljata tako za hojo kot za vožnje. Dejstvo, da sama tožnika nimata osebnega avtomobila in vozniškega dovoljenja, pri tem ni bistveno. Zadošča namreč, da so vožnje izvrševali drugi v njuno korist. Sploh pa ni pomembno, kdo je vožnje izvrševal; ker gre za stvarno (in ne osebno) služnost, je pomembno le, da se je po sporni poti vozilo za potrebe gospodujočega zemljišča. To dejstvo pa je bilo v postopku na prvi stopnji zanesljivo ugotovljeno.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je pravna prednica tožencev vedela za vožnje, čeprav je od leta 1968 do 2001 živela v tujini. Tožnika sta namreč sporno pot začela uporabljati že pred njenim odhodom v tujino. Če bi uporabi služnostne poti res nasprotovala, kot trdijo toženci, potem gotovo ne bi zahtevala njene prestavitve, ampak ukinitev. Tako pa je tožbo (zaradi ugotovitve neobstoja služnosti) vložila šele v letu 2002, potem ko sta tožnika služnostno pravico hoje in vožnje po novi trasi služnostne poti že priposestvovala. Izjave njenega pooblaščenca na poravnalnem svetu v letu 1973, naj si tožnika, če hočeta doseči vknjižbo svoje pravice, pot odmerita in plačata, ni mogoče opredeliti kot jasno izraženo nasprotovanje lastnice služečega zemljišča nadaljnjemu izvrševanju služnosti, ki bi lahko prekinilo tek priposestvovalne dobe. Pritožbena trditev, da S. B. v resnici sploh ni vedela, da je njena lastninska pravica ogrožena, pa ni sprejemljiva. Nasprotuje ji namreč dejstvo, da je pooblastila pričo I. Š. za zastopanje na poravnalnem svetu. Potemtakem je morala vedeti za zahtevek tožnikov in bi se njunemu nadaljnjemu izvrševanju služnosti lahko vsaj takrat enostavno uprla. Trditev, da I. Š. ni soglašal z ustanovitvijo služnosti, pa nima opore v njegovi izpovedi; iz te izhaja, da s tem ni soglašal poravnalni svet in ne priča. 10. Pritožbene trditve o nedopustnem širjenju poti za odločitev o obstoju služnostne pravice niso bistvene. Navsezadnje toženci niso nasprotovali ugotovitvam in mnenju izvedenca geodeta ter po njem povzetem opisu sporne služnostne poti, kot je razviden iz izreka sodbe, katerega sestavni del je tudi izvedenčeva skica. Če gre res za širitev poti preko priposestvovanega obsega, imajo toženci na voljo ustrezen zahtevek za varstvo svoje lastninske pravice.

11. Pač pa je utemeljena pritožba glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je med potrebnimi pravdnimi stroški tožnikov tokrat pravilno upoštevalo samo tiste njune stroške, ki so nastali do izdaje prve sodbe in poznejše stroške za izvedenca. Vsi ostali nadaljnji stroški tožnikov so bili namreč posledica neustrezno oblikovanega tožbenega zahtevka. Ob tem pa je sodišče prve stopnje pozabilo na stroške tožencev za prvi dve pritožbi, ki sta bili uspešni. Te bi moralo pobotati s stroški tožnikov in nato tožencem naložiti v plačilo le razliko. Sodišče druge stopnje je pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da morata tožnika povrniti prvima dvema tožencema njune stroške za prvo in drugo pritožbo. Odmerilo jih je v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Obsegajo stroške za sestavo pritožbe (vsakič 275 točk), 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo (prvič 111,02 EUR, drugič 114,94 EUR), skupaj torej 533,48 EUR.

12. Toženec pa ni upravičen do povračila svojih stroškov za zadnjo pritožbo. Z njo je uspel le glede stroškov postopka, ki so stranska terjatev in se zato pri presoji doseženega uspeha ne upoštevajo, medtem ko sta bili delna razveljavitev in sprememba sodbe posledici odločanja po uradni dolžnosti. Toženec mora zato svoje pritožbene stroške kriti sam. Tožnika pa do povračila svojih stroškov za odgovor tudi nista upravičena, saj z odgovorom nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Njuni stroški za odgovor torej niso bili smotrni. V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom istega zakona morata torej obe pravdni stranki stroške tega pritožbenega postopka nositi sami.