Jedro

Carinski organi prekinejo prepustitev blaga ali ga zadržijo, če prepoznajo blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Brežice, Izpostava Obrežje (v nadaljevanju carinski organ), prekinil postopek prepustitve naslednjega blaga: obutev-copati za prosti čas z opisom, ki je naveden, 9840 parov, ker je domnevno kratena pravica blagovne znamke Adidas (I. točka izreka). Deklarant ali imetnik blaga lahko v roku desetih delovnih dni od prejema odločbe poda pisno soglasje k uničenju blaga ali temu nasprotuje (II. točka izreka). Zoper to odločbo ni pritožbe (III. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je pri izvajanju carinskega nadzora/odobritvi carinsko dovoljene rabe in uporabe blaga bil izveden fizični pregled blaga, ki ga je deklarant A. d.o.o, deklariral v postopek sprostitve v prost promet z davčno oproščeno dobavo v drugo državo članico, z vložitvijo carinske deklaracije MRN št. 14SI00112340650138, ki ga je v njegovem imenu in za njegov račun vložilo pooblaščeno podjetje B. d.o.o..

Carinski organ je preveril deklarirano blago, pri katerem obstaja sum kratenja pravice intelektualne lastnine blagovne znamke Adidas. Carinski organ je sumil, da je blago ponarejeno, ker deklarirani copati za prosti čas po videzu asociirajo na športne copate zaščitene blagovne znamke Adidas. Sklicuje se na Uredbo (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 6. 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov (v nadaljevanju Uredba), ki v 17. členu določa, da carinski organi prekinejo prepustitev blaga ali ga zadržijo, če prepoznajo blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, ki je zajeta z odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi. Carinski organ se sklicuje še na 23. člen Uredbe ter na 70. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES). Iz slednjega izhaja, da zoper odločitve carinskega organa pri izvajanju carinskih ukrepov pri kršitvah pravic intelektualne lastnine ni pritožbe, možna pa je tožba v upravnem sporu, ki se vloži pri Upravnem sodišču v Ljubljani.

Tožnik (prej družba A. d.o.o.) je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, saj meni, da je izpodbijana odločba nezakonita ter da bistveno posega v njegov pravni položaj. V tožbi navaja, da je dejansko stanje zadeve napačno ugotovljeno ter da je carinski organ zmotno uporabil materialno pravo. Meni, da deklarirani copati po videzu ne asociirajo na športne copate znamke Adidas. Skupno s slednjimi imajo zgolj to, da gre v obeh primerih za copate za prosti čas, s tem pa se podobnost med deklariranimi copati in športnimi copati Adidas konča. Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da je C.C. lastnik blagovne znamke Active Zone, v soglasju s katerim je tožnik zahteval postopek carinjenja. Omenjeni ima pri hrvaškem državnem uradu za intelektualno lastnino registriran žig Z20070474A za znak z črko a in Active Zone, ki se nahaja na deklariranih copatih. Odločba je bila izdana 15. 11. 2007 z veljavnostjo do 12. 3. 2017. Blagovna znamka Active Zone je bila registrirana tudi pri svetovni organizaciji za intelektualno lastnino v Ženovi 26. 8. 2008. Deklarirani copati so belo modre barve, na njih je znak dvojnega U in napis Active Zone, kar je z lahkoto mogoče ločiti od napisa Adidas in znaka z dvema, tremi ali štirimi vzporednimi ravnimi črtami.

Tožnik še navaja, da je družba Adidas 7. 12. 2009 pri hrvaškem državnem uradu za intelektualno lastnino vložila predlog za razglasitev industrijskega oblikovanja D20070041, D20080072-1, D20080072-2, D20080072-3 za ničnega. Kasneje je v rešitev spora med C.C. kot lastnikom blagovne znamke Active Zone in Adidasom bila sklenjena pogodba o poravnavi. Iz slednje izhaja, da se je C.C. zavezal, da ne bo registriral oz. uporabljal žigov družbe Adidas, vključno z označevanjem z dvema, tremi ali štirimi ravnimi črtami. Sklenjeno pogodbo lastnik blagovne znamke Active Zone tudi upošteva, saj deklarirani copati nosijo blagovno znamko Active Zone. Zato ni mogoče govoriti niti o sumu o ponarejenem blagu. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na upravnosodno prakso, po kateri mora presoja vidne in slišne podobnosti zadevnih znamk temeljiti na splošnem vtisu, ki ga te znamke pustijo, pri čemer je treba zlasti paziti na njihove razlikovalne in prevladujoče sestavine. V zvezi s tem tožnik predlaga imenovanja izvedenca s področja intelektualne lastnine, ki naj poda mnenje, ali obstoja v konkretni zadevi sum kratenja pravice intelektualne lastnine blagovne znamke Adidas. Tožnik še navaja, da je plačal carino, sklenjeno ima pogodbo o nadaljnji prodaji blaga, ki bo zaradi prekinitve postopka sprostitve v promet razvezana, zaradi česar bo tožniku nastala škoda v obliki navadne škode in izgubljenega dobička. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se predmetno deklarirano blago prepusti v postopek sprostitve v prost promet z davčno oproščeno dobavo v drugo državo članico po carinski deklaraciji MRN št. 14SI00112340650138, ki jo je v imenu in za račun tožnika vložilo pooblaščeno podjetje B. d.o.o.. Toženi stranki pa naj sodišče naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. V predmetni zadevi deklarant oziroma imetnik blaga ni podal pisnega soglasja za uničenje blaga oziroma je temu nasprotoval, zaradi česar je carinski organ o tem obvestil družbo D. d.o.o. iz Ljubljane. Slednja je carinski organ obvestila, da je 28. 7. 2014 v imenu imetnika pravice vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja kršitve znamk zoper uvoznika in prejemnika kršečih izdelkov ter carinski organ prosila, da izdelke zadrži do pravnomočne sodbe v pravdi. Ko je carinski organ prejel obvestilo o vloženi tožbi za ugotovitev kratenja pravic intelektualne lastnine, je blago z odločbo 4243-21/2014-2 z dne 8. 8. 2014 zasegel do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča. Poudarja še, da so deklarirani copati na videz zelo podobni copatom blagovne znamke Adidas ter da jih je na prvi pogled mogoče zlahka zamenjati z copati Adidas. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnik vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Ni res, da je deklarirane copate na prvi pogled mogoče zlahka zamenjati z copati Adidas. Deklarirani copati sploh nimajo vzporednih črt, temveč imajo znak dvojnega U, kar je mogoče videti na prvi pogled in ni mogoče kar enostavno trditi, da gre za vzporedne črte. Zato meni, da je tožba utemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za situacijo, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz 17. člena Uredbe. Slednji določa, da carinski organi prekinejo prepustitev blaga ali ga zadržijo, če prepoznajo blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, ki je zajeta z odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi. V predmetni zadevi je carinski organ pri izvajanju carinskega nadzora izvedel fizični pregled blaga, ki ga je tožnik kot deklarant deklariral v postopek sprostitve v prost promet, in ugotovil, da obstoja sum kršitve pravice intelektualne lastnine blagovne znamke Adidas. Iz upravnih spisov izhaja, da je carinski organ o prekinitvi postopka prepustitve blaga obvestil zastopnika imetnika pravice, to je družbo D. d.o.o.. Slednjo je pozval (z dopisom z dne 19. 6. 2014), da v skladu s točkama a) in b) prvega odstavka 23. člena Uredbe carinskemu organu pisno potrdi, ali je bila po njenem prepričanju kršena zadevna pravica. Le-ta je 20. 6. 2014 odgovorila, da gre za kršeče blago, zaradi česar prosi, da ga carinski organ zaseže. Tožnik pa je carinski organ obvestil (z dopisom z dne 27. 6. 2014), da nasprotuje uničenju blaga. Družba D. d.o.o. je nato obvestila carinski organ (z dopisom z dne 28. 7. 2014, ki ga je carinski organ prejel 29. 7. 2014), da je v imenu imetnika pravice vložila tožbo zaradi kršitve znamk in nelojalne konkurence zoper uvoznika in prejemnika kršečih izdelkov, kot izhaja iz tožbe, ki jo je priložila. Iz žiga na navedeni tožbi je razvidno, da je bila tožba vložena na Okrožno sodišče v Ljubljani 28. 7. 2014. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča carinski organ upravičeno izdal izpodbijano odločbo, s katero je prekinil postopek prepustitve zadevnega blaga, saj je pravilno zaključil, da pri navedenem blagu obstoja sum kršitve pravice intelektualne lastnine. Tožnikovi ugovori, da je dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno in da je zmotno uporabljeno materialno pravo, niso utemeljeni. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da deklarirano blago – copati za prosti čas, po videzu ne asociirajo na športne copate znamke Adidas. Sodišče pri tem poudarja, da v konkretni zadevi ne gre za ugotavljanje ali je kršitev dejansko podana ali ne. Za predmetni postopek je namreč bistveno, da se je nosilec blagovne znamke Adidas izrekel, da gre za kršeče blago. Zato je bila z zadržanjem blaga nosilcu blagovne znamke dana le možnost, da uveljavlja svoje pravice z vložitvijo tožbe zoper tožnika na pristojno sodišče. Nosilec pravice je nato tudi vložil tožbo zoper tožnika na Okrožno sodišče v Ljubljani. S tem pa so izkazani pogoji za izdajo izpodbijane odločbe. Ugotavljanje, ali je kršitev blagovne znamke bila storjena ali ne, pa ni predmet tega postopka in sodi v pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zato sodišče v tem upravnem sporu kot nerelevantne zavrača tožnikove navedbe, da ima predmetno blago blagovno znamko Active Zone in da ne gre za podobnost z blagovno znamko Adidas. Kot že pojasnjeno, se navedeno v tem postopku ne presoja. Glede na povedano, je neutemeljen tudi tožnikov predlog, da naj sodišče v predmetnem postopku imenuje izvedenca s področja intelektualne lastnine. Ker so v zadevi izpolnjeni pogoji, ki so relevantni za izdajo izpodbijane odločbe, na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na škodo, ki mu bo nastala zaradi izpodbijane odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno tudi dejansko stanje, je razvidno, da niso sporna tista dejstva in okoliščine, ki so po presoji sodišča relevantna v obravnavani zadevi.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.