Jedro

Nadomestna izpolnitev mora biti dogovorjena izrecno in se ne more domnevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 148611/2014 z dne 6. 11. 2014 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 2.635,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s solidarno odgovornostjo tožeče stranke in zadrževanjem sredstev zaradi prejetih zahtevkov podizvajalcev:

5. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da so izvajalci s Pogodbo o skupni izpolnitvi pogodbe z dne 8. 9. 2008 (s katero so uredili notranja razmerja glede izvedbe obveznosti, prevzetih s Pogodbo D.) izključili solidarno odgovornost posameznih izvajalcev do podizvajalcev, kot tudi do predložitve garancije za odpravo napak. Te navedbe pritožnice pa za odločitev niso pravno relevantne (in se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati), saj tožena stranka ni stranka te pogodbe in zato zanjo ni mogla ustvariti nobenih pravnih učinkov (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika – OZ), torej v razmerju do tožene stranke tudi ni mogla izključiti solidarne narave obveznosti pogodbenih izvajalcev. Enako brezpredmetne so navedbe pritožnice, češ da je tožena stranka pristala na izključitev solidarne odgovornosti, s tem, ko je bila s Pogodbo o skupni izpolnitvi pogodbe seznanjena, pa ji ni nasprotovala oziroma je skladno z njo poplačevala izvajalce. Domnevo o obstoju solidarne odgovornosti je namreč mogoče izključiti le z izrecnim dogovorom pogodbenih strank, v konkretnem primeru izvajalcev in tožene stranke. Slednjega pa tožeča stranka ni izkazala, zato ostaja toženi stranki solidarno odgovorna za izpolnitev vseh pogodbenih obveznosti po Pogodbi D. (prim. 394. člen OZ), med drugim tudi za izročitev garancije za odpravo napak v višini 5% vrednosti pogodbenih del (7. člen Pogodbe D.).

6. V zvezi z navedeno pogodbeno obveznostjo izvajalcev je bilo med pravdnima strankama nesporno, da ta garancija ni bila izdana in izročena za dela, ki jih je opravil izvajalec C. d. d. - v stečaju. Pritožnica sicer trdi, da je bila ta obveznost vseeno izpolnjena s tem, ko naj bi C. d. d. - v stečaju toženi stranki ponudil, da do poteka garancijske dobe v protivrednosti manjkajoče garancije zadrži zadržana sredstva, tožena stranka pa naj bi na takšno ponudbo pristala, saj zadržanih sredstev po pozivu C. d. d. - v stečaju ni vrnila. Vendar tudi te navedbe za odločitev niso pravno odločilne (in se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati), saj mora biti nadomestna izpolnitev (kar smiselno zatrjuje pritožnica) dogovorjena izrecno in se ne more domnevati (N. Plavšak, Komentar OZ, 2. knjiga, str. 327). Da bi na takšno (predlagano) nadomestno izpolnitev pristala, pa je tožena stranka v postopku izrecno zanikala oziroma česa takega tudi tožeča stranka ni zatrjevala.

7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da zaradi neizročitve bančne garancije za odpravo napak v pogodbeno dogovorjeni vrednosti tožena stranka tožeči stranki upravičeno zadržuje izplačilo vtoževanega zneska. Ker pa zadržana sredstva ne presegajo 5% vrednosti izvršenih del(1) (kolikor je tožena stranka upravičena zadrževati zaradi nekompletno izročene garancije za odpravo napak - prim. 7. člen Pogodbe D.), vprašanje, ali tožena stranka tožeči stranki upravičeno zadržuje sredstva tudi iz razloga, ker je prejela zahtevke podizvajalcev, za odločitev ni (več) pravno odločilno, zato se pritožbeno sodišče do njega ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

V zvezi z (ne)izplačilom prve polovice zadržanih sredstev:

8. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 16. 2. 2015 navedla, da je bilo v konkretnem primeru izdano Potrdilo o prevzemu del, zato je bila prva polovica zadržanih sredstev tožeči stranki izplačana. Tožeča stranka je te navedbe zanikala in toženo stranko pozvala, naj za te svoje navedbe predloži dokaze.

9. Drži navedba pritožnice, da tožena stranka za gornje trditve tekom postopka ni predložila nobenega dokaza, kot tudi, da se sodišče prve stopnje do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Kljub temu pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je tožena stranka upravičena zadrževati izplačilo vtoževanega zneska že samo iz razloga neizročene kompletne garancije za odpravo napak. Ali povedano drugače: vprašanje v zvezi z izplačilom prve polovice zadržanih sredstev (kot tudi v zvezi z zahtevki podizvajalcev) bi bilo relevantno le, v kolikor bi tožena stranka zadrževala več kot 5% vrednosti izvršenih del, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka C. d. d. - v stečaju zadržuje 178.871,46 EUR, tožeči stranki pa 89.738,27 EUR, skupaj torej 268.609,73 EUR, 5% od končne vrednosti izvršenih del - 6.393.092,31 EUR po osnovni pogodbi oziroma 6.653.495,19 EUR po končni pogodbi - pa znaša 319.654,61 EUR oz. 332.674,76 EUR.