Jedro

V skladu z 236. členom ZPP mora stranka v predlogu za zaslišanje priče navesti tudi njeno ime in priimek. Ker toženka tega ni storila, je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog za zaslišanje tržnega inšpektorja utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (II., III., IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo sodišče prve stopnje ni dovolilo vstopa drugo tožeče stranke v pravdo (I. točka izreka), njen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo in odločilo, da druga tožnica sama krije svoje stroške (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 12344/2014 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka, glede odmerjenih izvršilnih stroškov iz 3. odstavka pa se razveljavi. Toženka je dolžna prvo tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 451,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka). Ravno tako je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 17535/2014 ostane v celoti v veljavi v 1. odstavku izreka, razveljavi pa se v 3. odstavku izreka glede odmerjenih izvršilnih stroškov. Toženka je dolžna prvo tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 229,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper II., III., IV. in V. točko izreka zaradi zmotne uporabe materinega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je kršitev 22. in 23. člena Ustave ter kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni preizkusilo toženkine trditve o večkratnem preplačilu posojila z vpogledom v blagajniške izdatke in prejemke za leti 2011 in 2012. Blagajniški izpiski bi se morali obravnavati kot njene trditve. Navedba, da so trditve o preplačilih preskope, je protispisna. Sklicuje se na svojo izpovedbo in izpovedbe prič. Knjiženje denarnega toka glede plačila glavnice je bilo fiktivno, predloženi blagajniški izpiski pa so navidezni. Tožnica ji je denar izročila le enkrat in si s pobiranjem stroškov v višini 60,00 EUR zagotovila trajno rento. Sklicuje se na posamezne blagajniške prejemke in na 28. člen Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1). Protispisen je zaključek, da je po lastni volji vsak mesec sklenila novo kreditno pogodbo. Tožnica ni predložila dokaza o denarnem toku. V zvezi s pogodbo št. 101-036/2012 ni prejela glavnice, tega dejstva pa tožnica ne zatrjuje. Sklicuje se ne na 7. in 247. člen člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pogodbeno določilo o plačevanju stroškov zaradi neizpolnitve v višini 60,00 EUR je nično. Ugovor nezapadlosti terjatve ni prepozen, ker strankino pravno naziranje ne more biti prepozno. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tržnega inšpektorja. Tudi v zvezi z dolgom R. T. se sklicuje na 7. in 247. člen OZ ter na 28. člen ZPotK-1 in navideznost denarnega toka. Poplačilni načrt je bil sestavljen šest dni pred podpisom sporazuma o pristopu k dolgu. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker je sodišče menilo, da ugovori o kršitvah računovodskih standardov niso pravno odločilni. Tožnica je trdila, da je toženka plačala prvi obrok v znesku 58,58 EUR. To pomeni, da znaša neodplačan dolg 601,42 EUR in ne 607,91 EUR. Izpisek odprtih postavk je prirejen za potrebe te pravde. Odločitev je protispisna in materialnopravno zmotna, ker je sodišče višino tožbenega zahtevka ugotavljalo na podlagi prepričanja. Sodišče ni odgovorilo na očitek, da za isto obdobje ne moreta biti izstavljena dva izpiska z različnimi višinami dolga. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je 13. 1. 2012 prejela 600,00 EUR. Tožnica v spis ni predložila blagajniškega izdatka o prejemu glavnice s strani R. T. Podana je nepravilna uporaba procesnega materialnega prava in bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ne bi smelo upoštevati navedb in dokazov iz tožničine prve pripravljalne vloge. Sodišče je nepravilno odmerilo stroške v zadevi tožnice M., d.o.o. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. V pritožbenem postopku se tako lahko sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve. Posledično neizpodbojno podlago pritožbene odločitve tvorijo ugotovitve, da je tožnica na podlagi pogodbe št 101-36/2012 o kratkoročnem gotovinskem posojilu toženki posodila znesek glavnice v višini 600,00 EUR, toženka pa ji tega zneska ni vrnila, ter da je tožnica na podlagi pogodbe št. 101-37/2012 o kratkoročnem gotovinskem posojilu R. T. posodila znesek glavnice v višini 600,00 EUR, ki ji ga ni vrnil. Z navedbami o fiktivnosti denarnega toka, navideznosti blagajniških izdatkov ter kreditnih pogodb, kakor tudi s sklicevanjem na toženkino izpovedbo, izpovedbe prič in blagajniške prejemke pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga. Enako velja za pritožbeno grajo ugotovitve, da je toženka po lastni volji vsak mesec sklenila novo kreditno pogodbo, kar toženka poda v obliki očitka kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka nepravilnega prenosa določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev ne izkaže. Tako ni podana zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pogodbeno določilo o plačilu stroškov zaradi neizpolnitve v višini 60,00 EUR ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravno naravo pogodbeno dogovorjene odškodnine. Posledično ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 7. in 247. člen OZ. Ker toženka ni dokazala trditev o navideznosti kreditnega razmerja med pravdnima strankama, ni relevantno pritožbeno sklicevanje na 28. člen ZPotK-1. Toženka zmotno meni, da tožnica ni predložila dokaza o denarnem toku in da ni zatrjevala toženkinega prejema glavnice. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljila s sklicevanjem na pogodbo št. 101-36/2012 in sporazum o pristopu k dolgu R. T. na podlagi pogodbe št. 101-037/2012. Trdila je, da ji posojena glavnica ni bila vrnjena, ob tem pa se je sklicevala na blagajniški izdatek 045/2012 z dne 13. 1. 2012 in 046/2012 z dne 13. 1. 2012. 7. Ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave. Toženka trditve o večkratnem preplačilu glavnice ni konkretizirala. Zaradi tega toženka neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje z vpogledom v blagajniške izpiske za leti 2011 in 2012 preizkusiti resničnost trditev o večkratnem preplačilu kredita. Ker manjkajočih trditev v dokaznem postopku ni dovoljeno nadomeščati, se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezne blagajniške izpiske. Ni naloga sodišča, da samo iz predloženih blagajniških izpiskov sklepa o toženkinem plačilu glavnice.

8. V skladu s 451. členom ZPP mora v postopku v sporih majhne vrednosti tožena stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v odgovoru na tožbo. Toženka ugovora nezapadlosti terjatve v odgovoru na tožbo ni podala in zmotno meni, da je ugovor nezapadlosti terjatve iz prve pripravljalne vloge pravočasen.

9. Z navedbo o materialnopravno zmotni in protispisni ugotovitvi višine dolga na podlagi sporazuma o pristopu k dolgu toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, vendar to ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga. Enako velja za pritožbeno grajo tožničinega izpiska odprtih postavk in nestrinjanje z ugotovitvijo, da je 13. 1. 2012 prejela gotovino v višini 600,00 EUR. Ker toženkine navedbe o kršitvah računovodskih standardov za presojo dejanske višine njenega dolga niso pravno relevantne, se sodišče prve stopnje do teh navedb ni bilo dolžno opredeliti.

10. V skladu z 236. členom ZPP mora stranka v predlogu za zaslišanje priče navesi tudi njeno ime in priimek. Ker toženka tega ni storila, je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog za zaslišanje tržnega inšpektorja utemeljeno zavrnilo. S pritožbeno navedbo o kršitvi 453. člena ZPP toženka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni upošteven pritožbeni razlog. Toženka v pritožbi namreč ne trdi, da se o posameznih navedbah in dokazih tožnice ni mogla izjaviti.

11. Ker toženka v konkretnem pravdnem postopku ni uspela, ni utemeljena pritožbena navedba o napačni stroškovni odločitvi iz II. in III. točke izreka.

12. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče pa je razjasnilo, katera dejstva in navedbe šteje za pravo odločitev. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP), zato je stroške odgovora dolžna kriti tožeča stranka.

14. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.