Jedro

Glede uporabe tušev delavcev ni treba dodatno izobraževati niti kontrolirati, saj gre za običajne zadeve in je bil tožnik tudi za uporabo tuš kabine izobražen že v okviru splošnega izobraževanja o varstvu pri delu. Da mora vsak za seboj očistiti tuš kabino, pa sodi v osnovno higieno. Zato tožnik s sklicevanjem na nepoučenost delavcev o pravilni uporabi tuš kabin in na opustitev kontrole ne more uspeti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), da mu je tožena stranka (toženka) dolžna plačati znesek 2.515,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), ter odločilo, da mora tožnik toženki povrniti 10,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3.Uvodoma povzema del zaključkov sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v službi in utrpel nesrečo zaradi svojega dela na delovnem mestu. Nato je sodišče ugotovilo, da ne obstaja objektivna odgovornost delodajalca za nastalo škodo, z izvedencem dr. A. A. pa tudi, da so bile tuš kabine ustrezne. Tožnik navaja, da je sodišče neustrezno vrednotilo zaslišanje priče B. B., odgovorne za čiščenje tuš kabin, ki jo je kot pričo predlagala toženka. Svoj predlog je utemeljila z navedbo: "da zaradi tožnikovih navedb predlaga tudi zaslišanje osebe, ki je čiščenje prevzela in ki je podpisala pogodbo ter bo lahko izpovedala glede obsega in načina izvajanja čiščenja". S temi navedbami je toženka anulirala trditve sodišča v 33. točki sodbe, da trditvene podlage o opozarjanju in prekomerni nečistoči sploh ni bilo, saj je toženka to podlago očitno zaznala. Sodišče je v 32. točki sodbe kontradiktorno navedlo, da je čistilka trdila, da so povedali vodstvenim delavcem o stanju tuš kabinah, v 33. točki pa je zapisalo, da bi bil delodajalec na umazanijo v tuš kabinah v takšnem primeru gotovo opozorjen. V enem delu je torej trdilo, da so bili predpostavljeni opozorjeni, v drugem delu pa, da niso bili opozorjeni. Sodišče je zaslišanje priče odpravilo s stavkom, da ga v tem delu ne prepriča. Ni šlo za pričo tožnika, temveč za pričo toženke. Kako je izpovedovala, je jasno razvidno iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 8. 11. 2023. Za stanje v tuš kabinah je uporabila izraze: "katastrofa, umazano, polito, razmetano, katastrofa, živa grozljivka". Iz navedb čistilke izhaja, da je morala 175 m² počistiti v pol ali tričetrt ure, kar je skoraj nemogoče. Povedala je tudi, da so uporabniki tušev opozorila potrgali, delodajalec pa tega očitno ni kontroliral. Sodišče je v 33. točki navajalo, da bi čistilni servis zaradi zavarovanja lastnih interesov pisno obveščal vodstvo, a takšne dokumentacije med dokaznim gradivom ni. To ne more iti v škodo tožnika, takšno dokumentacijo bi morala v spis vložiti toženka. V 34. točki sodbe je navedeno, da naj bi bilo enkrat dnevno čiščenje kabin zadostno, skladno s predpisi in uveljavljenimi pravili stroke, kot je sodišče zapisalo po navedbah izvedenca, ki pa očitno ni bil seznanjen z navedbami zaslišane snažilke, ker jo je sodišče zasliševalo šele po izdelanem izvedenskem mnenju.

4.Tožnik je v tožbi in vlogah navajal zadosti trditvene podlage: da ni bilo storjeno vse s stališča varstva pri delu, zato se je poškodoval, tuš kabina ni bila počiščena, v njej je bilo nekaj drsečega, zavarovanec toženke je opustil dolžno skrbnost, da svojim zaposlenim zagotovi ustrezno varnost. S stališča tožnika je to popolnoma dovolj. Tožnik nima možnosti predlagati dokazov kot toženka za tiste priče, s katerimi sodeluje. Priča B. B. je najbolj kompetentna za informacijo, kakšno je bilo stanje v tuš kabinah. Sodišče nesmiselno navaja, da vodja proizvodnje, vodje izmene in varnostni inženir niso izpovedali, da bi bili kaj opozorjeni. Priča B. B. pa je pojasnila, da je predpostavljene opozarjala na stanje in situacijo, kar je dovolj, da se ugotovi odgovornost ali vsaj soodgovornost zavarovanca toženke za tožniku nastalo škodo. Pri toženki ni bilo storjeno vse s stališča varnosti pri delu, da bi bili tuši ustrezno očiščeni, nadzorovani, kontrolirani, da bi bili delavci ustrezno obveščeni, poučeni in je zato zavarovanec toženke odgovoren ali najmanj soodgovoren za tožniku nastalo škodo. Tožnik je delal najbolj umazana dela in delodajalec bi moral poskrbeti za delavčevo redno tuširanje ter skrbeti, da bi bile razmere v sicer instaliranih tuš kabinah primerne in varne. Glede na izvedensko mnenje izvedenca dr. A. A., da bi morala biti ena prha na največ pet delavcev, tudi tušev ni bilo dovolj, ob upoštevanju ugotovljenih razmer ter upoštevanju priče C. C., ne glede na to, da v času poškodbe tožnika vsi tuši niso bili zasedeni.

5.3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.4. Pritožba ni utemeljena.

7.5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da je tožniku spodrsnilo med vstopanjem v tuš kabino pred zaključkom delovnega dela pri zavarovancu toženke, vendar ne gre za nevarno stvar niti zavarovancu toženke ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja oziroma opustitve in je šlo pri padcu in posledični poškodbi tožnika bodisi za nepazljivost tožnika ali pa nesrečno naključje, ki bremeni samega tožnika. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje po izvedenem dokaznem postopku napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tudi zatrjevanih kršitev določb postopka ni storilo.

8.6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da ni bilo trditvene podlage glede opozarjanja na prekomerne nečistoče, saj naj bi toženka to podlago zaznala, glede na to, da je predlagala zaslišanje priče B. B. (odgovorne za čiščenje tuš kabin) z utemeljitvijo, da zaradi tožnikovih navedb predlaga tudi zaslišanje osebe, ki je čiščenje prevzela in ki je tudi podpisala pogodbo ter bo lahko izpovedala glede obsega in načina izvajanja čiščenja. Sodišče namreč ni navedlo, da ni bilo trditvene podlage glede obsega in načina izvajanja čiščenja, pač pa, da trditvene podlage ni bilo glede opozarjanja na prekomerne nečistoče, tj. kdo, kdaj, koga in kako je opozoril, kar je pravilen zaključek.

9.7. Neutemeljena je tudi navedba, da je sodišče prve stopnje kontradiktorno navedlo, da je čistilka trdila, da so povedali vodstvenim delavcem o stanju o tuš kabinah, nadalje pa, da bi bil delodajalec v takem primeru opozorjen, torej naj bi sodišče trdilo, da so bili predpostavljeni opozorjeni, v drugem delu, pa da niso bili opozorjeni. Navedeno ne drži, saj je sodišče navedlo, da je čistilka (ki sodišča glede tega ni prepričala) zelo splošno izpovedala, da so o tem povedali vodstvenim delavcem, zaključek sodišča pa je bil, da bi čistilni servis (če bi bilo stanje res katastrofalno) gotovo pisno obvestil vodstvo. Zatrjevanega nasprotja med razlogi in s tem zatrjevane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako v izpodbijani sodbi ni.

10.8. Sodišče prve stopnje je izpoved čistilke ovrednotilo v 31.- 33. točki obrazložitve, v katerih je navedlo razloge glede ustreznosti čiščenja, pri čemer tožnik neutemeljeno navaja, da jo je sodišče vrednotilo neustrezno in jo odpravilo z enim stavkom, da sodišča ne prepriča. Sodišče prve stopnje je res v zaključku 32. točke obrazložitve navedlo, da čistilka sodišča ne prepriča z izpovedjo, da je bilo stanje v tuš kabinah katastrofa in živa grozljivka in da so povedali o tem vsem vodstvenim delavcem, vendar pa je v nadaljevanju v 33. točki obrazložitve takšno izpoved tudi ustrezno ocenilo, tako samo izpoved kot tudi izpoved v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Med drugim je upoštevalo tudi izpoved tožnika, ki je izpovedal, da je šele potem, ko je padel, opazil, da je pod njim mokro, kar pomeni, da ni šlo za vidne nečistoče, kar pogovorno imenujemo umazanija. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, bi tožnik, če bi bilo stanje tako katastrofalno, kot ga je opisovala čistilka, to stanje sigurno opazil in ga sodišču tudi drugače opisal. Tudi ostali delavci (razen delavca D. D., ki je izpovedal, da so tuš kabine večinoma umazane, pa je sodišče ocenilo, da pretirava, poleg tega pa se v spornem obdobju sam ni tuširal) niso izpovedali o stanju, kot ga je opisovala čistilka. Če bi tožnik menil, da je bila prekomerna nečistoča, o kakršni je izpovedala čistilka, razlog za nezgodo, bi to zagotovo navedel že v tožbi.

11.9. Tudi glede časa čiščenja je sodišče prve stopnje navedlo utemeljen zaključek. Čistilka je namreč pojasnila, da je za čiščenje dnevno porabila pol do tričetrt ure, pri tem pa je vsak dan čistila eno manjšo žensko garderobo, dve stranišči in pet do šest tuš kabin, tako da tožnik neutemeljeno navaja, da v danem času ni mogla očistiti 175 m². Glede opozoril pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče utemeljeno navedlo, da namestitev opozorila, ki bi delavce opozarjalo na ostanke milnice v tuš kabinah ni bila potrebna, saj ne gre za nepričakovane situacije, ampak običajne in pričakovane situacije, na katere mora povprečno skrbni človek računati in ga nanje ni treba posebej opozarjati. Poleg tega je tožnik, ki se je na delovnem mestu tuširal vsak dan, vseh pet tuš kabin dobro poznal. Sodišče prve stopnje je tako glede na izvedene dokaze in njihovo oceno ter ugotovitev izvedenca, da je bilo v obravnavanem primeru enkrat dnevno čiščenje tuš kabin zadostno, skladno s predpisi in uveljavljenimi pravili stroke, utemeljeno zaključilo, da drugačno ravnanje zavarovanca ni bilo potrebno, torej mu iz tega naslova ni mogoče očitati opustitve. Dokazno oceno napravi sodišče. Glede na to, da to čistilki ni verjelo glede katastrofalnega stanja, je neutemeljen tudi očitek glede neseznanjenosti izvedenca z izpovedjo zaslišane snažilke, ker jo je sodišče zaslišalo šele po izdelanem izvedeniškem mnenju.

12.10. Sodišče je ugotovilo, da dokumentacije o obveščanju vodstva, ki bi obstajala, če bi bilo stanje v tuš kabinah resnično katastrofalno, med dokaznim gradivom ni. Tožnik neutemeljeno navaja, da to ne more iti v njegovo škodo, ker čistilni servis dela za zavarovanca toženke in bi ona morala vložiti v spis takšno dokumentacijo. Dokazni predlog bi namreč lahko podal tudi tožnik, a ga ni. Neutemeljeno pa navaja tudi, da se sodišče nesmiselno sklicuje na izpovedi vodje proizvodnje, vodje izmene in varnostnega inženirja in da ni bilo razloga, da bi te čistilni servis opozarjal, če je toženka trdila, da se je tožnik tuširal v tuš kabini prostovoljno. Logika tožnika v tem delu ni razumljiva. Dejstvo je, da navedene priče o tem, da bi bile opozorjene, niso izpovedale, sodišče prve stopnje pa jim je utemeljeno verjelo.

13.11. Tožnik navaja, da je v vlogah in v tožbi navajal dovolj s stališča trditvene podlage, da ni bilo storjeno vse s stališča varstva pri delu, zato se je poškodoval, da tuš kabina ni bila počiščena, v njej je bilo nekaj drsečega in je zavarovanec toženke opustil dolžno skrbnost, da svojim zaposlenim zagotovi ustrezno varnost. Ni bilo torej storjeno vse, da bi bili tuši ustrezno očiščeni, nadzorovani, kontrolirani, da bi bili delavci ustrezno obveščeni in poučeni. Sodišče prve stopnje je o tožnikovih očitkih navedlo obširne in prepričljive razloge, ki jih tožnik v pritožbi, razen glede ustreznosti čiščenja, na kar je bilo že odgovorjeno, konkretno ne izpodbija. Sodišče je tako navedlo tudi razloge glede ustreznosti tuš kabine (26. do 30. točka obrazložitve). V 35. točki obrazložitve pa je sodišče nadalje utemeljeno navedlo, da glede uporabe tušev delavcev ni treba dodatno izobraževati niti kontrolirati, saj gre, kot je navedel izvedenec, za običajne zadeve in je bil tožnik tudi za uporabo tuš kabine izobražen že v okviru splošnega izobraževanja o varstvu pri delu. Da mora vsak za seboj očistiti tuš kabino, pa sodi v osnovno higieno. Zato tožnik s sklicevanjem na nepoučenost delavcev o pravilni uporabi tuš kabin in na opustitev kontrole ne more uspeti.

14.12. Končno je sodišče prve stopnje utemeljeno navedlo tudi, da dokazni postopek ni potrdil, da bi imeli pri toženkinem zavarovancu delavci na razpolago premalo tušev, zato je neutemeljena tudi navedba, da tušev ni bilo dovolj, upoštevaje pričo C. C. Kot je ugotovilo sodišče, je ta res izpovedal, da se na izmeno tušira vsaj 30 delavcev, kar ob petih tuših pomeni 4 delavce na en tuš. E. E. je nadalje izpovedal, da se kvečjemu 10 % delavcev iz proizvodnje ne tušira, a je sodišče bolj verjelo tožniku, ki je na vprašanje, ali se običajno stušira vsak delavec, odgovoril, da se na izmeno tušira najmanj 10 delavcev. Kot je ugotovilo sodišče, med dokaznim gradivom ni bilo nobene listine, iz katere bi izhajalo, koliko delavcev je delalo v posamezni izmeni in koliko od njih se je moralo res tuširati, na podlagi česar bi šele lahko sklepalo, da v kopalnici delavci niso imeli na razpolago dovolj tušev. Zaključek, da dejstvo, da naj bi bilo na razpolago premalo tušev, ni bilo dokazano, je tako utemeljen.

15.13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16.14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 135

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.