Jedro

Ker tožena stranka ni niti navedla ustreznih dejstev, ki bi upravičevala nujnost v smislu 1. odstavka 399. člena ZGD-1, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo in s tem delničarjem omogočilo, da bodo prejeli vsaj minimalno zagotovljeni znesek udeležbe na dobičku.

Ne zadostuje, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni ali nujni, saj se tudi nujni ukrepi načeloma lahko opravijo brez posega v pravico do delitve vsaj dela dobička. Nujen mora biti torej poseg v pravico do udeležbe na dobičku.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izpodbijane sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se IV. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 581,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonite zamudne obresti za čas od poteka tega roka dalje do plačila, tožena stranka pa je dolžna sama nositi svoje pravdne stroške.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 118,20 EUR, v primeru zamude pa še zakonite zamudne obresti za čas od poteka tega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: Zavrne se zahtevek na razveljavitev sklepa št. 2a z dne 4.8.2010, ki ga je sprejela skupščina tožene stranke in ki se glasi: „Bilančni dobiček, ki je v letnem poročilu za leto 2009 (dvatisočdevet) izkazan v višini 1.826.074,00 EUR, se ne razdeli“ (I. točka izreka).

Sklep št. 2a z dne 4.8.2010, ki ga je sprejela skupščina tožene stranke in ki se glasi: „Bilančni dobiček, ki je v letnem poročilu za leto 2009 (dvatisočdevet) izkazan v višini 1.826.074,00 EUR, se ne razdeli“ se spremeni tako, da se po novem glasi: „Bilančni dobiček, ki je v letnem poročilu za leto 2009 izkazan v višini 1.826.074,00 EUR, se razdeli v znesku 7.816,72 EUR. Razlika ostane nerazporejena. Dividenda na delnico znaša 1,66 EUR bruto in se izplača delničarjem, ki so kot imetniki delnic vpisani v Centralnem registru KDD na dan skupščine. Dividende se izplačajo v roku 60 dni po sprejetju sklepa.

Kolikor tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 158,05 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V skladu s 1. odstavkom 350. člena ZPP in glede na vsebino pritožbe je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, pri čemer se obrazložitev pritožbe nanaša le na II. točko izreka sodbe, glede stroškovnega izreka pa tožena stranka ni navedla ničesar vsebinskega. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka pa se je pritožila le zoper IV. točko izreka izpodbijane sodbe, torej zoper odločitev o stroških, glede katerih meni, da je upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov.

5. Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

7. Tožeča stranka je v izreku sodbe navedeni sklep skupščine izpodbijala na podlagi določil 399. člena ZGD-1, in sicer na podlagi določila, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje (1. odstavek 399. člena ZGD-1).

8. Osnovno pravilo je, da imajo delničarji pravico do deleža v bilančnem dobičku, razen če je skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička v skladu z zakonom ali statutom odločila, da se bilančni dobiček uporabi za namene iz 6. odstavka 230. člena ZGD-1 ali da se bilančni dobiček ne razdeli delničarjem (7. odstavek 230. člena ZGD-1). Navedeni 1. odstavek 399. člena ZGD-1 pa določa, da mora tudi v teh primerih družba razdeliti vsaj bilančni dobiček v višini 4 % osnovnega kapitala, tega pa ni dolžna, če je bilo to nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. To pa pomeni, da ne zadostuje, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni ali nujni, saj se tudi nujni ukrepi načeloma lahko opravijo brez posega v pravico do delitve vsaj dela dobička. Nujen mora biti torej poseg v pravico do udeležbe na dobičku.

9. Za ukrep, ki posega v pravico do razdelitve dobička, morajo obstajati resni razlogi, pri presoji pa je treba upoštevati tudi, da je pravica do dobička pomembna premoženjska pravica delničarjev, ki predstavlja enega od temeljnih motivov za vlaganje v delnico. Pojem nujnosti implicira uporabo merila sorazmernosti, pri čemer je stopnja varovanja dobrine, v katero posega ukrep, na ta način določena zelo visoko. Nujnost ukrepa je mnogo več, kot je koristnost, primernost ali potrebnost. Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku je mogoče odreči šele, če se sodišče prepriča, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku (tako že tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 14/2009).

10. Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka, temu merilu ne zadostijo, kar izhaja že iz pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanja sklicuje tudi višje sodišče. Gre za okoliščine, ki sicer upravičujejo odločitev, da se ne razdeli ves čisti dobiček, ki ostane po zakonsko predvidenih odbitkih. Trditve, da je tožena stranka sklenila pogodbo o limitu na TRR in sklepala pogodbe o kratkoročnih posojilih do 100.000,00 EUR, pa že same po sebi izkazujejo, da ukrep nerazdelitve čistega dobička v višini 4 % osnovnega kapitala ni nujen v smislu 1. odstavka 399. člena ZGD-1. Že iz teh trditev namreč izhaja, da obstaja drug, čeprav morda res manj gospodaren način za dosego zastavljenih ciljev. Višje sodišče se zato strinja s stališčem, da tožena stranka že s svojimi trditvami ni izkazala, da obstajajo razlogi za nerazdelitev vsaj tega minimalnega dela dobička, zato ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo stranki in priče ter je bila zato pravilna njegova odločitev, da te dokazne predloge zavrne; enako velja tudi za dokazni predlog v zvezi s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Ko stranka ne zadosti trditvenemu bremenu za obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, seveda ni podlage za izvajanje dokazov, namenjenih dokazovanju tega (nezadostnega) dejstva, katerega dokazanost na odločitev sploh ne bi mogla vplivati (1. odstavek 213. člena ZPP).

11. Ker tako tožena stranka ni niti navedla ustreznih dejstev, ki bi upravičevala nujnost v smislu 1. odstavka 399. člena ZGD-1, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo in s tem delničarjem omogočilo, da bodo prejeli vsaj minimalno zagotovljeni znesek udeležbe na dobičku. Pripomniti pa je še potrebno, da je bilančni dobiček znašal (vsaj) 1.826.074,00 EUR, prisojeni znesek, namenjen delničarjem, pa predstavlja zgolj 0,428 % bilančnega dobička (osnovni kapital tožene stranke namreč znaša 195.418,12 EUR). Zato res ni jasno, kako naj bi s tako majhnim zneskom dva od tožnikov lahko dosegla cilj, ki ga zatrjuje tožena stranka – propad tožene stranke.

12. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo II. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi tožeče stranke

14. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka utemeljilo z navedbo, da je vsaka stranka uspela s polovico zahtevka, zato je vsaki stranki tudi priznalo polovico stroškov. Pri tem je zavrnilo zahtevek za razveljavitev skupščinskega sklepa, ugodilo pa je zahtevku za spremembo izpodbijanega skupščinskega sklepa. S tem je tožeča stranka res uspela v pravdi le delno. Glede na to, da je uspela z enim od dveh zahtevkov, je tako uspela polovično. Kljub temu je tožeča stranka uspela doseči cilj, ki si ga je zastavila – doseči vsaj delno razdelitev dobička, in to v zakonsko določeni višini, vendar pa je bila polovica njenega zahtevka neutemeljena. Ob tem je iz spisa tudi razvidno, da tožena stranka ni niti z besedo omenila neutemeljenosti zahtevka za razveljavitev. S tem tudi ni ničesar prispevala k zavrnitvi tega dela zahtevka. Višje sodišče zato ocenjuje, da obstajajo okoliščine, ki nalagajo uporabo določila, da sodišče v takem primeru, ko stranka le deloma zmaga v pravdi, ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Zato je odločilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila polovice odmerjenih stroškov postopka na prvi stopnji (odmerjeni so bili v višini 1.162,00 EUR), tožena stranka pa bo svoje stroške postopka na prvi stopnji morala nositi sama.

15. Tožeča stranka je s svojo pritožbo delno uspela, in sicer polovično – po odločitvi višjega sodišča namreč toženi stranki povračilo stroškov ne pripada, tožeči stranki pa pripada le povračilo v odmerjeni (polovični) višini, kot ji jih je priznalo že sodišče prve stopnje. Zato je tudi v tem deležu upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka. Višje sodišče je njene stroške odmerilo v skladu s stroškovnikom, specificiranim v pritožbi, razen glede nagrade za postopek, ki ji pripada le v višini 50,00 EUR – tar. št. 3210 ZodvT. Skupaj ji je odmerilo stroške v znesku 236,40 EUR, od tega pa ji pripada povračilo polovice teh stroškov.