Jedro

Tožena stranka tožniku regresa za letni dopust za sporno leto ni izplačala, zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek točke I, točke II in točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za oktober, november in december 2009 obračuna plačo v višini 1.009,44 EUR mesečno, od teh zneskov odvede davke in prispevke in tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za plače iz prejšnjega meseca (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo obresti od plače za december 2009 za čas od 1. 1. 2010 do 17. 1. 2010 (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v višini 665,00 EUR, od tega zneska odvede davek in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini 201,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2010 dalje do plačila (točka III izreka). S sodbo na podlagi odpovedi, ki pa ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku obračuna vse nadure, ki jih je tožnik v letu 2009 opravil, in sicer 358 nadur, od tega 320 dnevnih in 65 nočnih, odvede vse davke in prispevke in dobljeni znesek plača tožniku z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 (točka IV. izreka).

Zoper navedeno sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. Navaja, da ji je zaradi tožnika nastala ogromna premoženjska škoda, ki jo je tožnik sam povzročil, kar tožena stranka lahko dokaže z izpovedbami zaposlenih. Tožena stranka bo zoper tožnika vložila odškodninsko tožbo, saj je tožnik kriv za prenehanje delovanja in finančni zlom nočnega kluba A. iz B., ki ga je vodil tožnik. Tožena stranka meni, da tožniku ni dolžna ničesar, da je izpodbijana sodba enostranska in usmerjena zgolj v morebitno korist neusposobljenih delavcev.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del (tožena stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Celo v primeru, če bi bilo res vse, kar tožena stranka navaja v pritožbi in odgovoru na tožbo, navedeno ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. Ali je tožnik upravičen do plače in regresa za letni dopust za sporno obdobje ter do vtoževane odpravnine, ni odvisno od tega, ali je tožnik pri toženi stranki povzročil škodo, kar je edini pritožbeni argument. Za uspešno izpodbijanje prvostopenjske sodbe prav tako ne zadostuje zgolj pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka meni, da tožniku ni dolžna ničesar in zato v celoti zavrača izpodbijano sodbo.

Glede na tako skromno obrazložitev pritožbe je pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkusilo predvsem, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba namreč glede dejanskega stanja navaja le razloge, ki ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu (povzročitev škode, ki jo tožena stranka lahko dokaže s pričami).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževane zneske plač za obdobje od oktobra do decembra 2009. Tožnik je namreč zatrjeval, da za navedeno obdobje plač ni prejel, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navajala, da plač ni mogla izplačati zaradi likvidnostnih težav. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno dosodilo plačo v višini, kakršna je bila dogovorjena v individualni pogodbi o zaposlitvi. Med temeljne obveznosti delodajalca v skladu z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) spada dolžnost zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR.

Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku regresa za letni dopust za leto 2009 ni izplačala (tožnik je zatrjeval, da regresa ni prejel, tožena stranka pa ni dokazala, da bi mu ga izplačala) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko mu je iz tega naslova dosodilo znesek, kakršen je določen v kolektivni pogodbi o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkov za leti 2008 in 2009 (Ur. l. RS, št. 62/2008).

Ob ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, ker je utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko mu je dosodilo odpravnino, kakršna gre delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Drugi odstavek 112. člena ZDR namreč določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (med njimi je tudi neplačevanje plače oziroma njeno plačilo po izteku zakonsko ali pogodbeno dogovorjenega roka) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Višino odpravnine je sodišče pravilno odmerilo ob upoštevanju določbe 109. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.