Jedro

Določbe 1. odst. 324. čl. CZ, ki je podlaga za izdajo odločbe carinarnice o oprostitvi obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino in o vrnitvi varščine, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, ni mogoče uporabiti v carinskem postopku za ocarinjenje začasno uvoženega avtomobila, ki je bil ukraden, saj gre v primeru kraje za drugačno pravno in dejansko situacijo, kot pri uničenju ali poškodovanju začasno uvoženega blaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 14.12.1993, s katero je ta zavrnila tožničin zahtevek za razdolžitev oziroma za odpis začasno uvoženega osebnega avtomobila znamke Jugo 45, ki je bil uvožen po uvozni carinski deklaraciji z dne 29.1.1993. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je iz pritožbenih navedb tožnika povzeto, da je bilo navedeno vozilo dne 5.10.1993 izposojeno N.K., ki ga ni pravočasno vrnil, bilo pa je pri Postaji milice na Hrvaškem prijavljeno kot ukradeno dne 11.10.1993. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožena stranka s prej navedeno uvozno carinsko deklaracijo začasno uvozila dva osebna avtomobila znamke Jugo Koral 45 z rokom vrnitve do 29.7.1993. Dne 6.9.1993 je uvoznik vložil vlogo za podaljšanje roka začasnega uvoza, ki mu je organ prve stopnje ugodil. Tožnik je dne 9.12.1993 zaprosil za oprostitev vrnitve začasno uvoženega avtomobila, ker je vozilo dano v najem, najemnik na Hrvaškem odtujil oziroma ga ni vrnil najemodajalcu. Organ prve stopnje je zahtevo zavrnil in se pri tem oprl na določbo 270. a člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90). Tožena stranka ocenjuje, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, zahtevek pa bi moral reševati po določbi 324. člena CZ, vendar pa sklicevanje na napačno določbo CZ ni takšna pomanjkljivosti, ki bi imela za posledico odpravo odločbe organa prve stopnje. Po določilu 1. odstavka 324. člena CZ izda carinarnica na uvoznikovo zahtevo odločbo o oprostitvi obveznosti vrnitve blaga v tujino in o vrnitvi položene varščine, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči oziroma toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo. V konkretnem primeru ni sporno, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev obveznosti vrnitve začasno uvoženega avtomobila, ker vozilo ni bilo niti uničeno niti tako poškodovano, da se ne bi moglo uporabiti za namene, za katere je bilo uvoženo. Bilo je namreč v uporabi vse do trenutka, ko ga je najemojemalec odtujil, oziroma ko ga v določenem roku ni vrnil. Pri tem ni pomembno, če je do odtujitve vozila prišlo v tujini, na kar se sklicuje tožnik v pritožbi. Dejstvo, da je prišlo do prijave odtujitve vozila na Hrvaškem, kar je razvidno iz prijave pri policijski postaji dne 29.11.1993, še ni dokaz, da je bilo vozilo odtujeno na Hrvaškem, saj tožnik tudi ni dokazal, da bi vozilo izstopilo iz Republike Slovenije. Sama prijava odtujitve avtomobila še ni dokaz, da je do odtujitve tudi dejansko prišlo. Za tak dokaz bi štelo npr. potrdilo, kje vozilo je oziroma, da je bilo vozilo med tem časom najdeno. Takšnega dokaza tožnik ni predložil. Carinski zavezanec ne odgovarja za svojo obveznost iz naslova začasno uvoženega avtomobila le do dneva, ko je bilo vozilo v uporabi oziroma ko je bilo odtujeno, marveč do poteka roka začasnega uvoza.

Tožnik uveljavlja tožbeni razlog kršitve materialnega zakona. Dejansko stanje v zadevi, da je bilo vozilo uvoženo za opravljanje tožnikove registrirane dejavnosti, ukradeno, ni sporno. Res je zgolj verjetnost, da je vozilo sedaj v tujini, kar pa niti ni bistveno. Pomembno je, da je vozilo ukradeno in da ga tožnica nima niti v posredni niti neposredni posesti. Gre za analogijo s primerom, ko je blago uničeno. Strogo jezikovna razlaga ni v duhu zakonskega določila, saj so posledice protipravne odtujitve in uničenje blaga povsem enake. Zato ni sprejemljivo, da bi bila stranka, ki ji je bilo blago po naključju uničeno, v slabšem položaju od stranke, ki ji je bila stvar ukradena, saj gre v slednjem primeru celo za krivdno ravnanje tretje osebe. Tožnica torej meni, da je bil napačno uporabljen materialni predpis ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za pravno vprašanje oziroma vprašanje razlage določbe 1. odstavka 324. člena CZ.

Sodišče se strinja z razlago tožene stranke v izpodbijani odločbi, da za začasno uvoženo blago, ki je bilo ukradeno in zato ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, ni mogoče v carinskem postopku uporabiti določbe 1. odstavka 324. člena CZ, ker se ta določba nanaša le na začasno uvoženo blago, ki se brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo. Po mnenju sodišča je treba to določbo razlagati restriktivno, torej zgolj v okviru tistih besed, ki so v določbi navedene. Drži sicer trditev tožeče stranke, da je pri razlagi zakona treba upoštevati med drugim tudi namen, ki ga je zakonodajalec s posamezno zakonsko določbo zasledoval, vendar sodišče pri tem pripominja, da iz besedila navedene zakonske določbe ni mogoče povzeti zakonodajalčevega namena, da bi se ta določba CZ uporabljala tudi za primere, ko je bilo blago ukradeno, saj gre v primeru kraje za drugačno pravno in dejansko situacijo, kot pri uničenju ali poškodovanju začasno uvoženega blaga. Ker v omenjeni določbi kraja ni posebej navedena, je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno odločila.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).