Jedro

Ker je tožnica dokazala, da odločitev v njeni zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in dopustilo revizijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se revizija dopusti.

Obrazložitev

1. Tožnici je prenehalo delovno razmerje in je pri delodajalcu, ki ji je odpovedal delovno razmerje, prejela odpravnino za 15 let zaposlitve pri njem. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike odpravnine na podlagi upoštevanja tudi zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu od katerega je bila prevzeta.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. S sklepom pa je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

3. Tožeča stranka je zoper sklep o nedopustitvi revizije vložila pritožbo. Navaja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja delovne kontinuitete. Tožnica je od leta 1978 opravljala isto delo v istih prostorih, najprej pri G. Z. in nato pri toženi stranki, ki je leta 1991 prevzela opravljanje gostinskih dejavnosti. Tožnici je bila zaposlitev pri toženi stranki zagotovljena kot presežni delavki pri prejšnjem delodajalcu, delovno razmerje pa ji je pri toženi stranki prenehalo 19. 2. 2007 zaradi odpovedi iz poslovnih razlogov. Iz odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 9/97 izhaja, da se delovna doba delavcu, ki je bil prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma delodajalcu (15. člen ZTPDR) upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu oziroma v drugo organizacijo se obravnava kot delovno pravna kontinuiteta z vsemi posledicami.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Vrhovno sodišče odloča le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

6. V zadevi, na katero se sklicuje tožnik (VIII Ips 9/97) gre za razveljavitveni sklep in ne za meritorno odločitev. S sklepom Vrhovnega sodišča ni bilo odločeno o delovnopravni kontinuiteti, temveč je bilo sodišču naloženo, da v ponovnem sojenju najprej popolno ugotovi dejansko stanje in šele potem presodi, ali gre za tak primer. Res pa je, da je Vrhovno sodišče kot načelno izhodišče navedlo, da se delovna doba delavcev, ki so bili na podlagi 15. člena ZTPDR prevzeti na delo v drugo organizacijo oziroma delodajalcu upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve oziroma, da se institut prevzema ali razporeditve k drugemu delodajalcu obravnava kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami.

7. V obravnavani zadevi gre za podoben primer. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničino delo pri G. Z. postalo nepotrebno in da se je E. d.o.o. s pogodbo o opravljanju (prevzemu) gostinskih storitev obvezal, da prevzame tudi delavke, ki so delale v bifeju G. Z.. Druga bistvena ugotovitev je, da tožnica kot presežna delavka pri G. Z. ni prejela odpravnine. G. Z. je zaradi zagotovitve zaposlitve pri drugem delodajalcu res ni bila dolžna izplačati (tretji odstavek 36. f člena ZDR90). Toda iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je šlo pri „zagotovitvi zaposlitve pri drugem delodajalcu“ dejansko za prevzem delavcev k drugemu delodajalcu v smislu 15. člena ZTPDR in 15. člena SKPGD: ukinitev določene dejavnosti s posledičnim prenehanjem potreb po delu delavcev in (s pogodbenim) prevzemom delavcev pri drugem delodajalcu na ustreznih delovnih mestih. Tretji pogoj po 15. členu SKPGD pa je v takih primerih, da se delovna doba prevzetih delavcev kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.

8. Ker je tožnica dokazala, da odločitev v njeni zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZDSS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in dopustilo revizijo.